Jedro

Ker je čas, za katerega je bila izdana začasna odredba potekel, sodišče postopek zavarovanja ustavi in razveljavi opravljena dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.S sklepom opr. št. P 1250/2009 z dne 19. 1. 2015 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavi in se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve pri toženi stranki O. C. d.o.o., prej S. C., za njene lastne nepremičnine razveljavi in izbriše prepoved odtujitve in obremenitve določene z začasno odredbo pod opr. št. P 1250/2009 z dne 24. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. junija 2011 opr. št. P 1250/2009 na predlog tožeče stranke izdalo začasno odredbo. Ker pa je sodba Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 824/2013 z dne 11. 3. 2014 postala pravnomočna dne 11. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 338/2014 in je tudi že potekel 30-dnevni rok po pravnomočnosti sodbe, do katerega je veljala izdana začasna odredba, je sodišče ustavilo postopek in razveljavilo opravljena dejanja. Pravno podlago za takšno odločitev je našlo v določbi prvega odstavka 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. S tem sklepom je sodišče odločilo, da se izbriše prepoved odtujitve in obremenitve, določene z začasno odredbo opr. št. P 1250/2009 z dne 24. 6. 2011, ker je zadeva pravnomočno končana (1. točka tretjega odstavka 100. člena Zakona o zemljiški knjigi).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sklep sodišča prve stopnje neutemeljen in nezakonit, saj je tožnik pred Vrhovnim sodišče RS vložil revizijo glede spornega pravnega vprašanja, ali je prispevek. ki ga je tožnik moral plačevati na temelju Kolektivne pogodbe, imel naravo davka ali ne. V posledici tega spornega vprašanja bi bilo potrebno odločiti tudi o tem, ali je tak prispevek, ki ima naravo davka, zakonit in v skladu z Ustavo, če pa ga ni predpisal zakon, kot je to določeno v Ustavi RS in v zakonu. Obrtna Zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev sta v letu 1991 podpisali Kolektivno pogodbo med zasebnimi delodajalci in delavci, s katero sta uredili določene pravice in obveznosti iz delovnih razmerij. Med drugim je omenjena kolektivna pogodba urejala tudi vprašanje reševanja stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri samostojnih podjetnikih. Iz dohodkov obratovalnice zasebnega delodajalca, ki uporablja dopolnilno delo drugih delavcev, se izloča za reševanje stanovanjskih vprašanj delavcev tudi poseben prispevek v višini najmanj 2 % od osnove, ki jo predstavlja obračunan osebnih dohodkov delavcev v obratovalnici. Takšen prispevek pa je imel značaj davka, kar pa ni v skladu z zakonom. Prispevek se je nakazoval na poseben konto pri DURS in ne na račun tožene stranke. Šele DURS je nato odvajal prihodke na račun tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v postopku preveriti ali je poseg nujen, ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči in ali je teža posledic posega proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale. Določitev obveznega plačevanja prispevka je bila namensko urejena, sama zaščita te namenskosti prispevka pa ni bila urejena. Zato ima sodba sodišča prve in druge stopnje, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke nepravilnosti in se zato utemeljeno pričakuje, da bo odločitev v revizijskem postopku spremenjena. Zato bi moralo sodišče počakati na iztek zakonskih rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev, saj ob vložitvi teh pravnih sredstev obstaja možnost, da bo vložnik uspel s svojim pravnim sredstvom, zato je prav, da obstaja zavarovanje toliko časa dokler se ne izčrpajo vsa pravna sredstva. Sodišče je pri izdaji sklepa v tem postopku kršilo procesna pravila, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, dejansko stanje pa ni pravilno in popolno ugotovljeno, zato tožeča stranka predlaga naj pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da se postopek ne ustavi, ter da ima toženka v zemljiški knjigi še vedno vknjiženo prepoved odtujitve in obremenitve, podredno pa razveljavi prvostopenjsko odločitev, ki se izpodbija, in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na prvi del pritožbenih trditev, ki se nanašajo na utemeljenost oziroma neutemeljenost odločitve sodišča prve in druge stopnje, sprejetih v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke, bo odgovorilo revizijsko sodišče. Sodba sodišča prve stopnje, s katero je le-to zavrnilo tožbeni zahtevek je v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje Cp 383/2013 z dne 11. 12. 2014 postala pravnomočna. Pritožba je bila namreč zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 824/2013 dne 11. 3. 2014 je postala pravnomočna.

6. Iz izreka sklepa o zavarovanju terjatve tožeče stranke P 1250/2009 z dne 24. junija 2011 pa izhaja, da ta sklep o začasni odredbi velja do izteka 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v tem pravdnem postopku. Začasna odredba je torej veljala še 30 dni po tistem, ko je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev o zavrnitvi pritožbe in sicer na seji senata dne 11. 12. 2014. V času izdaje sedaj izpodbijanega sklepa so torej nastali pogoji, da sodišče razveljavi opravljena izvršilna dejanja zavarovanja in izbriše prepoved odtujitve in obremenitve, določene z začasno odredbo opr. št. P 1250/2009 z dne 24. 6. 2011. Po določbi prvega odstavka 278. člena ZIZ v primeru, če upnik v določenem roku ne vloži tožbe, oziroma ne začne kakšnega drugega postopka za opravičilo začasne odredbe, če sodišču ne predloži dokazila iz drugega odstavka prejšnjega člena, ali če je čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, potekel, sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja. Ker je čas za katerega je bila izdana začasna odredba potekel, je sodišče prve stopnje v tej določbi prvega odstavka 278. člena ZIZ imela oporo, da je ustavilo postopek zavarovanja in je razveljavilo opravljena dejanja. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik predlaga, da sodišče prve stopnje naj ne ustavi postopka zavarovanja in da bi imela toženka v zemljiški knjigi še vedno knjiženo prepoved odtujitve in obremenitve, nimajo opore v prej omenjenem materialno pravnem predpisu. Za pritožbeno trditev, da bi moralo sodišče počakati na iztek zakonskih rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev, ker bo tožnik uspel s svojim pravnim sredstvom, pritožnik nima opore v materialno pravnem predpisu. Ker je rok, zaradi katerega je bila začasna odredba potekel, je sodišče prve stopnje imelo oporo za svojo sedaj izpodbijano odločitev. Tožnik pa ima možnost predlagati izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje denarne terjatve, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ker je čas za katerega je bila začasna odredba izdana, potekel, kot vse izhaja iz pravilne odločitve sodišča prve stopnje.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s členom 15 ZIZ, s tem sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katerega mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.