Jedro

Ker sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine odloča tako o obstoju terjatve oziroma o utemeljenosti dajatvenega zahtevka (dokazno oceni verodostojno listino), obenem pa dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve, ni mogoče dovoliti izvršbe, če nepremičnina (kot edino predlagano sredstvo izvršbe), še ni vpisana na dolžnika, sodišče torej sklepa o izvršbi ne more izdati. Upnik namreč še ni upnik v pravem pomenu besede, saj ne razpolaga z izvršilnim naslovom, je le upnik iz obligacijskega razmerja, ki pa ga 168. člen ZIZ nima v mislih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za izvršbo zavrne in upnik sam trpi stroške postopka. V razlogih sklepa je ugotovilo, da je upnik predlagal izvršbo za uveljavitev denarne terjatve in kot izvršilno sredstvo predlagal prodajo nepremičnine. Kot lastnik predmetne nepremičnine je v zemljiški knjigi vpisana tretja oseba - JP O.P. in ne dolžnik, upnik pa tudi ni predlogu priložil listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, kot mu to nalaga 3. odst. 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v taki situaciji, zato je zaključilo, da predlog, posebej, ker gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ni utemeljen. Upnik se proti sklepu pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev sodišča je nezakonita in nepravilna. V 168. čl. ZIZ je namreč med drugim določeno, da lahko upnik v primeru, če nima listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice in je lastninska pravica na nepremičnini vpisana na nekoga drugega, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika in se izvršilni postopek nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Sodišče bi zato moralo upniku dodeliti primeren rok za vložitev tožbe, s katero bi zahteval vpis lastninske pravice pri predmetni nepremičnini na dolžnika, ne pa zavrniti predlog. Taka je tudi sodna praksa v identičnih primerih (sklep VSL Cp 103/2000, sklep VSK II Cp 170/2000 itd). Sodišče bi torej moralo postopek prekiniti: upnik je namreč v predlogu navedel, da pogodbe, na podlagi katere bi se predlagala vknjižba nepremičnine na dolžnika, ne poseduje in predlagal sodišču, da originalno pogodbo zahteva od dolžnika, podrejeno pa upniku dodeli primeren rok za vložitev tožbe. Poleg tega je upnik predlagal, da sodišče opravi uradne poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o dolžnikovi zaposlitvi ali prejemu pokojnine, ker bo izvršbo predlagal še na izvršilno sredstvo z rubežem osebnih prejemkov dolžnika. Sodišče temu predlogu ni sledilo, kar pomeni kršitev enakega varstva pravic (22. čl. Ustave Republike Slovenije). Upnik sam teh osebnih podatkov dolžnika ni mogel pridobiti, ker mu ZIZ v času vložitve predloga te pravice ni omogočil, saj ni razpolagal s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Napačna uporaba določb 4. čl. ZIZ ter 168. čl. ZIZ je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Upnik sicer v pritožbi pravilno poudarja, da v primeru, če upnik nima listine, ki bi bila primerna za vpis lastninske pravice na dolžnika pri nepremičnini, kjer je vpisana lastninska pravica na drugega, sodišče ne zavrne predloga za izvršbo, pač pa, skladno z določbo 5. in 6. odst. 168. čl. ZIZ upniku določi primeren rok, v katerem je dolžan vložiti tožbo, s katero zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika, izvršilni postopek pa potem sodišče nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Vendar pa je v tej zadevi situacija specifična. Upnik je namreč predlog za izvršbo vložil na podlagi verodostojne listine. Ta izvršba se razlikuje od izvršbe na podlagi izvršilnega naslova (17. čl. ZIZ). Verodostojna listina namreč sama po sebi ni izvršilni naslov, je le dokazno sredstvo, na podlagi katerega sodišče izvršbo za izterjavo denarne terjatve dovoli (23. čl. ZIZ). S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev (2. odst. 44. čl. ZIZ). Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče torej odloča tudi o obstoju terjatve oziroma o utemeljenosti tožnikovega dajatvenega zahtevka. Tako se izvršba v pravem pomenu besede začne s sklepom, s katerim je odločeno o obstoju terjatve. Tudi ugovorni postopek je drugačen, če sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova ali na podlagi verodostojne listine. V slednjem primeru namreč, če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in opravljena izvršilna dejanja in nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej se o upnikovi terjatvi odloča v pravdnem postopku. Ker sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine odloča tako o terjatvi (dokazno oceni verodostojno listino), obenem pa dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve, izvršbe pa v predmetni zadevi na predlog upnika ni moglo dovoliti, saj nepremičnina, katere prodajo upnik zahteva, še ni vpisana na dolžnika, sodišče sklepa o izvršbi ni moglo izdati. V tej situaciji, ko upnik kot sredstvo izvršbe predlaga le izvršbo na nepremičnine in sklepa torej ni mogoče izdati, si tudi določb 168. čl. ZIZ ni mogoče razlagati tako, kot si to razlaga pritožnik. Upnik namreč še ni upnik v pravem pomenu besede, saj ne razpolaga z izvršilnim naslovom, je le upnik iz obligacijskega razmerja, ki ga ob povedanem očitno v mislih 168. čl. ZIZ nima. Zato si ni mogoče interpretirati določb 5. in 6. odst. 168. čl ZIZ tako, kot si jih pritožnik - da bi mu sodišče moralo odrediti rok, da vloži tožbo, s katero zahteva vpis pravice na dolžnika in zatem s postopkom nadaljevati. Upnik bi se ob povedanem v taki situaciji lahko poslužil drugega postopka - predlagal bi lahko izdajo plačilnega naloga (431. čl. ZPP) in na podlagi tega izvršilnega naslova predlagal izvršbo. Sodišče izvršbo dovoli le v okviru upnikovega predloga (40. čl. ZIZ v povezavi s 44. čl. ZIZ) in se upnik v pritožbi neuspešno sklicuje na navedbe v predlogu, da bo predlagal izvršbo na plače in druge stalne prejemke dolžnika, takega predloga doslej ni podal, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage v predlogu, da bi dovolilo izvršbo na denarne prejemke dolžnika. Če upnik z ustreznimi podatki ni razpolagal, to za predlaganje izvršbe na denarne prejemka dolžnika ni bila ovira, saj bi obenem s takim predlogom lahko še predlagal sodišču, da opravi poizvedbe glede manjkajočih podatkov (4. čl. ZIZ) in zato tudi ni jasno, zakaj naj bi mu bile ustavne pravice kršene. Sklep je torej pravilen in zakonit, pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje tudi kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo, upnik pa tega pritožbenega razloga ni konkretiziral, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).