Jedro

S pogodbo o nakazilu (asignaciji) z dne 11.9.2003 je tožeča stranka pooblastila toženo stranko, da tretjemu, družbi D. d.o.o., plača njen dolg. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen sklenitve te pogodbe v zagotovitvi plačila tretjemu za cevi, ki jih je ta dobavil tožeči stranki. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno opozarja, da tožeča stranka po navedeni asignacijski pogodbi nima terjatve, ampak ima terjatev do tožene stranke tretji, družba D.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (kolikor je tožbenemu zahtevku ugodeno) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 6.12.2004, vzdržalo v 1. točki izreka deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 19.513,25 EUR (4.676.156,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2004 dalje; vzdržalo v 3. točki izreka deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 157,78 EUR (37.810,50 SIT) stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2004 dalje; 2.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek (na plačilo zneska 31.037,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2004 in za stroške izvršilnega postopka v višini 246,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2004 dalje), ter v tem delu razveljavilo prej navedeni sklep o izvršbi; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki 61,72 EUR nadaljnjih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče tožbeni zahtevek zavrne tudi v napadenem delu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče napačno ocenilo vprašanje zamenjave betonskih cevi s PVC cevmi kot dodatna dela. Gre le za izbiro materiala posameznih elementov gradnje, glede katerih pa tožeča stranka ni zahtevala spremembe cene. Ker se količina dela (dolžina kanalizacije) ni spremenila in tudi tožeča stranka kaj takega ne zatrjuje, ni razloga za dodatno plačilo. Sodišče je neutemeljeno prisodilo tožeči stranki vrednost dodatnih del. Če je sprejelo trditev tožeče stranke, da zamenjava cevi predstavlja lažjo in hitrejšo izvedbo dela brez pravice do spremembe cene, potem ni podlage, da bi spremljajoča dela opredelilo kot dodatna dela. Če torej sodišče trdi, da se cena za dolžinski meter ni spremenila, si sodba pride v nasprotje, ko nato smiselno trdi, da se je spremenila zaradi dodatnih del, ki so bila potrebna zaradi spremenjenega materiala in tehnologije. Če je tožeča stranka obljubila izstavitev dobropisa, kar sodišče izrecno povzema v obrazložitev, potem je tako izjavo volje šteti kot soglasje (izjavo) o neobstoju terjatve. Če pa nato dobropisa ni izstavila, to nima nobenega učinka na dejansko izraženo voljo. Računovodska vprašanja v zvezi z dobropisom pa nimajo vpliva na to, ali terjatev obstaja ali ne. Sodišče je torej neustrezno ocenilo izjavo tožeče stranke, da bo izstavila dobropis in je torej vsebino listine zmotno presodilo. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do navedb tožeče stranke v zvezi s povečanjem tožbenega zahtevka, ko je tožeča stranka uveljavila dodatno terjatev iz naslova sklenjene asignacijske pogodbe. Res je sicer, da sodišče te pogodbe ni štelo kot „priznave terjatve tožene stranke do tožeče stranke“, vendar je treba presoditi, katero terjatev in na kateri podlagi je tožeča stranka sploh uveljavljala zahtevek. Glede prvotno postavljenega zahtevka je nesporno, da ga je tožeča stranka uveljavljala iz naslova sklenjene podizvajalske pogodbe. Glede asignacijske pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama in D. pa tožeča stranka nima nobene terjatve, čeprav je izrecno navedla, da uveljavlja razliko terjatve iz te pogodbe (asignacijske) in ne iz naslova podizvajalske pogodbe, zato bi moralo sodišče razširjeni del zahtevka zavrniti. V konkretnem primeru pa je sodišče tudi tisti del terjatve, za katerega je tožeča stranka izrecno navedla, da temelji zgolj na sklenjeni asignacijski pogodbi, presojalo, kakor da tožeča stranka terjatev uveljavlja na podlagi osnovne podizvajalske pogodbe.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kot (pod)izvajalec za toženo stranko kot naročnika izvajala gradbena dela po podizvajalski pogodbi št. 1 z dne 6.8.2003 in predračunu z dne 18.7.2003. Tožeča stranka je pri izvedbi kanalizacije toženi stranki predlagala zamenjavo betonskih cevi s polno obbetoniranimi PVC cevmi, kar sta odobrila tako projektant kot tudi tožena stranka. In če naj se obravnavana podizvajalska pogodba šteje kot gradbena pogodba, je v 652. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) določeno, da mora za vsak odmik od pogodbenih del imeti izvajalec (pisno) soglasje naročnika, pri čemer za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene, in po nasprotnem razlogovanju: če je za odmik imel soglasje naročnika, lahko zahteva povečanje dogovorjene cene (primerljiva ureditev je tudi v poglavju o podjemni pogodbi oz. pogodbi o delu, kjer iz 3. odst. 642. čl. OZ izhaja obveznost naročnika, da plača opravljeno delo, če ga je potrdil). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna sporna dela plačati, ker jih je odobrila. Pri tem niti ni pomembno, ali so takšna dela poimenovana kot dodatna dela ali kako drugače, ampak je pomembno zgolj to, da pomenijo odmik od pogodbenih del; in če je v obravnavani pogodbi oz. predračunu bilo predvideno polaganje betonskih cevi, stranki pa sta se dogovorili, da se položijo PVC cevi, pomeni to odmik od pogodbenih del). Glede na to se pokaže, da za obravnavano zadevo niso relevantne pritožbene trditve v smeri, češ da pri zamenjavi betonskih cevi s PVC cevmi ni šlo za dodatna dela; da se dolžina kanalizacije ni spremenila in da zato ni razloga za dodatno plačilo; da je šlo le za spremembo tehnologije. Ob tem pa navedene trditve, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predstavljajo nedopustne pritožbene novote.

Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitev, da je tožeča stranka obljubila izstavitev dobropisa; dejansko je pri povzemanju navedb tožeče stranke zapisalo, da je tožeča stranka na izstavitev dobropisa za sporni znesek iz 5. začasne situacije pristala zgolj z namenom, da se potrdi nesporni del te situacije in se lahko ta knjižno sprovede ter poplača v nespornem delu, glede spornega dela pa se je vprašanje razrešitve pustilo za končni obračun. Po izvedenem dokaznem postopku pa je v zvezi s tem sicer ugotovilo, da je v dopisu z dne 18.3.2004 tožeča stranka napovedala izstavitev dobropisa, vendar pa je pravilno navedlo, da ta okoliščina ne pomeni priznanja neobstoja terjatve, za kar se zavzema pritožnica, predvsem ob dejstvu, da dobropis kasneje ni bil izstavljen. In da je tožeča stranka štela, da ima terjatev v celotnem znesku, na katerega je glasila 5. začasna situacija (torej tudi v tistem delu, na katerega naj bi se nanašal prvotno napovedani dobropis), je na zaslišanju potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke.

S pogodbo o nakazilu (asignaciji) z dne 11.9.2003 (priloga A 8) je tožeča stranka pooblastila toženo stranko, da tretjemu, družbi D. d.o.o., plača njen dolg. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen sklenitve te pogodbe v zagotovitvi plačila tretjemu za cevi, ki jih je ta dobavil tožeči stranki. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno opozarja, da tožeča stranka po navedeni asignacijski pogodbi nima terjatve, ampak ima terjatev do tožene stranke tretji, družba D.; iz II. tč. pogodbe namreč izhaja, da tožeča stranka naroča toženi stranki, da poravna tretjemu dolžni znesek – torej ima tretji terjatev na plačilo zneska do tožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tožena stranka zneska po asignacijski pogodbi tretjemu ni plačala, torej ni izpolnila nakazila, zato je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni prosta svojega dolga do tožeče stranke – torej dolga iz naslova pogodbe št. 1, glede na to, da se obstoj kakšnega drugega dolga niti ni zatrjeval (3. odst. 1045. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, koliko znaša dolg po podizvajalski pogodbi in je iz tega naslova dosodilo tudi znesek 1.817.099,25 SIT. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še dodaja: tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala (tožena stranka pa teh trditev ni prerekala), da je pričakovala, da bo tožena stranka (preostali) znesek po asignacijski pogodbi družbi D. d.o.o. plačala, zato je v vtoževanem izpisku odprtih postavk z dne 9.9.2004 (na podlagi katerega je bil začet predmetni postopek), tam navedeni znesek knjižila toženi stranki v dobro. Ker pa zatem tožena stranka kljub pozivu družbe D. d.o.o. plačila ni izvršila, je tožeča stranka ugotovila, da je bil tam navedeni znesek neutemeljeno odpisan od dolga tožene stranke. V posledici tega je razširila tožbo in uveljavljala plačilo od tožene stranke. Ta ravnanja tožeče stranke je mogoče pravno opredeliti kot preklic pooblastila, danega toženi stranki kot nakazancu (1046. čl. OZ).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).