Jedro

ZGD-1 v 38.a členu ureja vprašanje obvladovanja nasprotij interesov z namenom, da se odpravijo in pravno obvladajo, ter da se zagotovi preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim. Zakonodajalec je zato predvidel ravnanja oseb (članov organov vodenja in nadzora), na strani katerih obstoji nasprotje interesov, določil pogoje za veljavno sklepanje pravnih poslov in sankcije za primer neizpolnitve določenih pogojev.

Zakonodajalec je v določbi 38.a člena ZGD-1 normativno uredil vprašanje obvladovanja nasprotja interesov kot izjemno pomembnega področja pri poslovanju gospodarskih subjektov z vidika preprečevanja osebnih ekonomskih interesov posameznikov, ki niso združljivi z interesi družbe. Prav zaradi takšnih gospodarsko in splošno družbeno nesprejemljivih ravnanj posameznikov je zakon kot posledico kršitev oziroma nespoštovanja v tej zakonski določbi določenih pravil za veljavnost pravnih poslov predpisal ničnost kot najstrožjo sankcijo. V obravnavanem primeru je bil namen zakonodajalca povsem očiten: pravni posel, ki je sklenjen v nasprotju s četrtim odstavkom 38.a členom ZGD-1, ker zahtevano soglasje k njegovi sklenitvi ni bilo pridobljeno, je ničen. Zaradi pomembnosti področja, ki ga določba 38.a člena ZGD-1 ureja in ki določa jasno obveznost članov organov vodenja in nadzora, kadar nastane konflikt interesov, je še posebej pomembna in potrebna restriktivna razlaga namena te zakonske določbe, da če obveznost ni izpolnjena oziroma soglasje ni podano, je pravni posel ničen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da so Pogodba o kratkoročnem posojilu št. 1/2015/INT.SK z dne 28. 5. 2015, Pogodba o kratkoročnem posojilu št. 2/2015/INT.SK z dne 7. 9. 2015, Pogodba o kratkoročnem posojilu št. 3/2015/INT.SK z dne 11. 9. 2015, Pogodba o kratkoročnem posojilu št. 4/2015/INT.SK z dne 16. 9. 2015 in Pogodba o kratkoročnem posojilu št. 5/2015/INT.SK z dne 22. 9. 2015, nične (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 5.941,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov, kršitve ustavnih in temeljnih človekovih pravic, ki so zagotovljene z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje postopek zaključilo preuranjeno in da ni dovolj natančno raziskalo dejanskega stanja kakor tudi uporabe materialnega prava v konkretnem primeru. V postopku sploh ni razčistilo in dodobra raziskalo odločilnih dejstev, ki pa so bila sodišču prve stopnje očitno podlaga za odločitev. Toženec primarno opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba sploh nima razlogov ter v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako v izpodbijani sodbi obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Zaradi takšnih pomanjkljivosti se sodba sploh ne more preizkusiti. Nadalje toženec izpostavlja in opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in s tem izvršilo kršitev pravdnega postopka, določeno v 340. členu ZPP. Na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je uporabilo napačno materialno pravo in s tem izvršilo kršitev, določeno v 341. členu ZPP. Brez pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in z zmotno uporabo materialnega prava sodišče ni moglo izdati pravno legitimne in pravične sodbe, zato je potrebno zadevno sodbo po mnenju tožene stranke spremeniti oziroma podrejeno razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. V postopku je bila toženi stranki kršena tudi njena ustavna in konvencijska pravica do izjave in ustavna in konvencijsko zajamčena pravica do nepristranskega in nearbitrarnega sojenja. Skladno z določbami ZPP lahko namreč stranke postopka do konca glavne obravnave na sodišče naslavljajo vloge ter v njih, v kolikor so pravočasne, podajo trditve in predlagajo dokaze. Prav tako ima vsaka stranka postopka pravico, da sodišče po njej predlagane dokaze izvede. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je glavno obravnavo zaključilo, ne da bi izvedlo vse po tožencu predlagane dokaze, postavilo toženca v neenakopraven položaj, s takšnim postopanjem pa mu je bila kršena njegova pravica do izjave in pravica do poštenega sojenja. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je sodišču po vložitvi pritožbe in po izteku pritožbenega roka zoper sodbo, ki je predmet pritožbenega obravnavanja, posredovala vloge, ki jih sodišče druge stopnje zaradi navedenega ni upoštevalo.

4. Tožena stranka je pritožbi priložila tudi Strokovni pravni mnenji Inštituta za ekonomsko in korporativno upravljanje in predlagala, da sodišče upošteva navedbe in ugotovitve iz teh mnenj kot del pritožbenih navedb. Sodišče sodi na podlagi Ustave in zakonov, pri čemer je tudi uporaba in razlaga prava pridržana le sodišču. Sodišče druge stopnje zato navedenih strokovnih mnenj v okviru pritožbenega obravnavanje ne bo upoštevalo, pač pa se bo opredelilo le do v pritožbi uveljavljanih razlogov in v okviru pritožbeno podanih navedb.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

8. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka uveljavlja ničnost posojilnih pogodb, ki jih je v njenem imenu in v imenu tožene stranke sklenil A. A., ki je v obdobju od 24. 12. 2013 do 28. 10. 2015 opravljal funkcijo direktorja tožeče stranke, v obdobju od 17. 2. 2011 do 4. 11. 2016 pa je bil imenovani tudi direktor tožene stranke. Ničnost zadevnih posojilnih pogodb tožeča stranka utemeljuje na podlagi določb 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) z zatrjevanjem, da za njihovo sklenitev poslovodstvo tožeče stranke, torej A. A., ni pridobil soglasja družbenikov tožeče stranke, kar ima po navedeni zakonski določbi za posledico ničnost sklenjenih poslov. Hkrati tožeča stranka za Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 1/2015/INT.SK z dne 28. 5. 2015 (v nadaljevanju Pogodba o posojilu št. 1) zatrjuje njeno fiktivnost, saj je šlo pri tej pogodbi za verižna nakazila, na podlagi katerih je tožena stranka pridobila fiktivno terjatev. Ob upoštevanju dejstva, da so zadevne posojilne pogodbe nične in pravdni stranki na podlagi zadevnih posojil nista pridobili nobenih pravic oziroma niso nastale nobene obveznosti, tožena stranka pa s pomočjo različnih postopkov, z namenom škodovanja tožeči stranki, zlorablja svoje pravice, tožeča stranka izkazuje pravni interes za ugotovitev ničnosti zadevnih pogodb in vložitev predmetne tožbe.

9. Tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje z zatrjevanjem, da v postopku sklepanja zadevnih posojilnih pogodb ni prišlo do kršitve 38.a člena ZGD-1, saj da je v letu 2014 A. A. začasno prejel poslovni delež v tožeči stranki, kar kasneje sicer ni bilo realizirano zgolj zaradi nepoštenosti lastnika tožeče stranke. Hkrati pa tožena stranka zatrjuje, da je v obravnavanem obdobju A. A. imel soglasje edinega družbenika tožeče stranke oziroma njegovega zakonitega zastopnika. Tožena stranka prav tako zavrača trditve tožeče stranke o fiktivnosti finančnega toka v zvezi s Posojilno pogodbo št. 1, saj so bila sredstva po navedeni posojilni pogodbi dejansko nakazana na račun tožeče stranke.

10. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je dokazni postopek pokazal, da je v časovnem obdobju od 24. 12. 2013 do 28. 10. 2015 A. A. opravljal funkcijo direktorja tožeče stranke, v obdobju od 17. 2. 2011 do 4. 11. 2016 pa je bil tudi direktor tožene stranke ter njen edini družbenik. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je brez dvoma vseh pet spornih posojilnih pogodb v imenu tožeče in tožene stranke podpisal oziroma sklenil A. A., ter da je v konkretni zadevi dokazano dejstvo, da v času sklepanja spornih posojilnih pogodb, niti kasneje, na strani družbenika tožeče stranke ni prišlo do sprejetja sklepa o soglasju k sklenitvi navedenih posojilnih pogodb, posledično pa tudi ni prišlo do vpisa sklepa v knjigo sklepov. Sodišče ni sledilo izvajanjem tožene stranke, da je bil v letu 2014 realiziran dogovor med družbo E. H. in A. A. o vstopu A. A. v lastniško strukturo tožeče stranke, po katerem naj bi A. A. postal imetnik 40 % poslovnega deleža v tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je sprejelo zaključek, da je bilo ravnanje A. A. v nasprotju s predpisi, saj je bil izkazan očiten konflikt interesov, ravnanje A. A. pa je ocenilo kot nedopustno tudi po splošnih določbah o ničnih pravnih poslih. Sodišče prve stopnje je ob tem ko je ugotovilo, da je Posojilna pogodba št. 1 nična zaradi njene navideznosti, hkrati ugotovilo, da so tudi ostale s tožbo uveljavljane pogodbe nične zaradi neobstoja soglasja k njihovi sklenitvi po določbah 38.a člena ZGD-1. Kot neutemeljene je namreč zavrnilo ugovore tožene stranke, da bi naj bilo zadoščeno zahtevam iz 38.a člena ZGD-1 že zgolj s tem, da je bil družbenik tožeče stranke kot tudi njegovi predstavniki seznanjen s sklenitvijo spornih poslov. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je kot odločilnega pomena štelo dejstvo, ali je vsakokratna skupščina tožeče stranke (oziroma družbenik v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo) v zvezi s sklenitvijo spornih posojilnih pogodb A. A. podala soglasje za sklenitev predmetnih poslov, kot tudi, ali so bili sklepi o soglasju vpisani v knjigo sklepov, skladno s 526. členom ZGD-1. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je v časovnem obdobju od 24. 12. 2013 do 28. 10. 2015 A. A. opravljal funkcijo direktorja tožeče stranke, v obdobju od 17. 2. 2011 do 4. 11. 2016 pa je bil tudi direktor tožene stranke in njen edini družbenik; - da je A. A. v imenu tožeče in v imenu tožene stranke sklenil Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 1/2015/INT.SK z dne 28. 5. 2015 za znesek 1.000.000,00 EUR, Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 2/2015/INT.SK z dne 7. 9. 2015 za znesek 154.000,00 EUR, Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 3/2015/INT.SK z dne 11. 9. 2015 za znesek 100.000,00 EUR, Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 4/2015/INT.SK z dne 16. 9. 2015 za znesek 100.000,00 EUR in Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 5/2015/INT.SK z dne 22. 9. 2015 za znesek 175.000,00 EUR; - da A. A. za sklenitev pogodb, ki so predmet obravnavanja, ni imel soglasja iz četrtega odstavka 38.a člena ZGD-1 in - da na strani A. A. tudi niso bile podane okoliščine iz enajstega odstavka 38.a člena ZGD-1, na podlagi katerih za sklenitev predmetnih pogodb soglasje iz četrtega odstavka 38.a člena ZGD-1 ne bi bilo potrebno.

Glede na takšne dejanske ugotovitve in upoštevaje določila 38.a člena ZGD-1 se odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, izkaže za materialnopravno pravilno, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

12. 38.a člen ZGD-1 določa, da se morajo član organa vodenja ali nadzora, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ter poslovodja, član nadzornega sveta in prokurist družbe z omejeno odgovornostjo izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi ali nadzira (prvi odstavek 38.a člena ZGD-1). Nasprotje interesov osebe iz prvega odstavka tega člena obstaja, kadar je nepristransko in objektivno opravljanje nalog ali odločanje v okviru izvajanja funkcije ogroženo zaradi vključevanja osebnega ekonomskega interesa, interesa družinskih članov ali zaradi posebne naklonjenosti ali kakršnihkoli drugih interesov, povezanih z drugo fizično osebo ali pravno osebo (tretji odstavek 38.a člena ZGD-1). Poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo lahko sklene pravni posel z drugo družbo, v kateri ima sam ali njegov družinski član ali vsi skupaj delež, ki dosega najmanj desetino osnovnega kapitala, ali je sam ali njegov družinski član udeležen na dobičku druge družbe na katerikoli pravni podlagi, le s soglasjem nadzornega sveta ali upravnega odbora družbe. Oseba iz prejšnjega stavka lahko sklene pravni posel z drugo pravno osebo, v kateri ima sama ali njen družinski član ali vsi skupaj najmanj desetino upravljalskih pravic ali je udeležena na njenem dobičku na katerikoli pravni podlagi, le s soglasjem nadzornega sveta ali upravnega odbora družbe. Če družba nima nadzornega sveta ali upravnega odbora ali če je ta nesklepčen, ker član organa ne sme sodelovati pri odločanju, mora soglasje dati skupščina (četrti odstavek 38.a člena ZGD-1). Če takšno soglasje ni bilo dano, se šteje, da je pravni posel ničen (deveti odstavek 38.a člena ZGD-1).

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev, ki jo je sprejelo, obrazložilo z razlogi, relevantnimi za sprejeto odločitev, ki omogočajo objektiven preizkus njene pravilnosti, obrazložitev sodbe pa je glede na odločilna dejstva jasna in brez zaznavnih notranjih nasprotij v razlogih, pri čemer tožena stranka uveljavljane protispisnosti tudi obrazloženo ni pojasnila. Zgolj pavšalno zatrjevanje protispisnosti konkretnejšega pritožbenega preizkusa ne omogoča. 14. Materialnopravno podlago za presojo obravnavanega spornega razmerja, katerega je predmet ugotovitev ničnosti zadevnih posojilnih pogodb, predstavljajo prej citirane določbe 38.a člena ZGD-1. Zato je presoja (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka omejena zgolj na vprašanja:

1. Ali so v obravnavanem primeru na strani oseb, ki so sklepale obravnavane posle, obstajale okoliščine, zaradi katerih je nastopilo nasprotje interesov in ki je za veljavno sklenitev pravnega posla terjalo soglasje nadzornega sveta ali upravnega odbora družbe oziroma skupščine in

2. Ali je bilo takšno soglasje dano.

Takšnemu okviru presoje uveljavljanega tožbenega zahtevka ustreza tudi okvir dokazovanja pravno relevantnih dejstev.

15. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem priče G. B., medsebojnega soočenja prič U. S. in S. D., dodatnega zaslišanja priče B. M., ter da ni izvedlo dokaza z izvedencem X in vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Celju III K 14407/2017. Prav tako je neutemeljen očitek neobrazloženosti in arbitrarnosti zavrnitve predlaganih in neizvedenih dokaznih predlogov.

16. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da je treba dokazne predloge obravnavati in predlagane dokaze izvesti ali pa jih zavrniti iz ustavno in zakonsko dopustnih razlogov, zato vsaka zavrnitev dokaznega predloga še ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču tako med drugim ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.

17. Najprej je potrebno ugotoviti, da je brez podlage pritožbeno uveljavljanje, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu soočenja prič B. M. in S. D. sploh ni odločalo, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi v točki 14 obrazložitve pojasnilo, da je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, s katerim je ta predlagala medsebojno soočenje prič U. S. in S. D., kot tudi S. D. in M. B., ter navedlo razloge za zavrnitev. Očitek, da o dokaznem predlogu ni odločilo, je zato neutemeljen. Tudi ne drži pritožbeno uveljavljanje, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do zavrnitve predlaganega dokaza po dodatnem zaslišanju priče B. M. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 14 obrazložitve navedlo, da je navedena priča v zadostni meri izpovedala njej znano dejansko stanje, ter da je glede nasprotij v njunih izpovedbah opravilo tudi soočenje med pričama B. M. in A. A. 18. Tožena stranka je zaslišanje priče G. B., dodatno medsebojno soočenje prič U. S. in S. D., dodatno zaslišanje prič B. M., pritegnitev izvedenca X ter vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju predlagala v namen dokazovanja okoliščin, razlogov in kavze sklenjenih posojilnih pogodb, vloge in pooblastil, ki jih je imel G. B. pri tožeči stranki ter glede seznanjenosti in soglasja lastnikov tožeče stranke k sklenitvi zadevnih pogodb.

19. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganih in neizvedenih dokazov zaradi njihove nepotrebnosti pravilno zavrnilo. V okviru relevantne materialnopravne podlage za presojo veljavnosti zadevnih posojilnih pogodb namreč dejstva, ki jih je želela tožena stranka z neizvedenimi dokazi dokazovati, nimajo narave pravno odločilnih dejstev.

20. Kot je bilo pred sodiščem prve stopnje dokazano in teh dejstev tožena stranka pritožbeno ne izpodbija, je vse zadevne posojilne pogodbe v imenu tožeče stranke sklenil A. A. kot zakoniti zastopnik - direktor. Slednji, kar je v obravnavani zadevi tudi nesporno, je bil v času sklenitve zadevnih posojilnih pogodb tudi zakoniti zastopnik in edini družbenik tožene stranke, pred sklenitvijo pogodb pa ni pridobil v skladu s četrtim odstavkom 38.a člena ZGD-1 potrebnega soglasja za njihovo sklenitev, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala in dokazovala, da določbe 38.a člena ZGD-1, glede na enajsti odstavek tega člena, za obravnavano zadevo niso uporabljive. Zgolj in samo navedene okoliščine so pravno odločilne za presojo, ali so s tožbo uveljavljane pogodbe zaradi neobstoja soglasja iz četrtega odstavka 38.a člena ZGD-1 nične. Na vprašanje ničnosti zadevnih pogodb zato ne vplivajo okoliščine, v katerih so bile te pogodbe sklenjene, ne razlogi in kavza sklenjenih pogodb in tudi ne morebitna vloga in vpliv G. B., kakor tudi ne morebitna seznanjenost lastnikov tožeče stranke ali njihovih zastopnikov z zadevnimi pogodbami. Zato dejstva, ki jih je želela tožena stranka dokazovati z neizvedenimi dokaznimi predlogi, nimajo narave pravno pomembnih dejstev in zaradi česar je sodišče prve stopnje tovrstne dokaze kot nepotrebne pravilno zavrnilo.

21. Tožena stranka v pritožbi izpodbija pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka v času sklepanja spornih posojilnih pogodb enoosebna družba z omejeno odgovornostjo. V tem pogledu izpostavlja, da je A. A. na podlagi Pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 6. 10. 2014 veljavno postal družbenik tožeče stranke s 50 % poslovnim deležem, to pa naj bi pomenilo, da je bila tožeča stranka v času sklepanja spornih posojilnih pogodb družba z omejeno odgovornostjo z dvema družbenikoma in kar naj bi bilo za pravilno presojo in odločitev v tem postopku ključnega pomena.

22. Takšno pritožbeno stališče je neutemeljeno. Vprašanje, ali je bila tožeča stranka v času sklepanja zadevnih posojilnih pogodb (in ki jih je kot zakoniti zastopnik v imenu tožeče in tožene stranke sklenil A. A.) enoosebna družba z omejeno odgovornostjo ali družba z dvema družbenikoma (pri čemer naj bi bil A. A. družbenik tožeče stranke v deležu 50 %) za presojo uveljavljanega tožbenega zahtevka ni pravno odločilno. Zakon namreč ne predvideva različnega obravnavanja obvladovanja konfliktov interesov v primeru enoosebnih ali večosebnih družb z omejeno odgovornostjo. Edina izjema, v zvezi s katero je predvideno, da se določbe 38.a člena ZGD-1 ne uporabljajo, je položaj, ki ga ureja enajsti odstavek tega člena in po katerem se določbe tega člena ne upoštevajo za delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo, če je poslovodstvo, prokurist ali izvršilni direktor sam, ali njegov družinski član, imetnik deleža v višini vsaj 3/4 osnovnega kapitala ali upravljalskih pravic te delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo. Enako velja, če so vsi skupaj imetniki takega deleža. Določbe tega člena se tudi ne uporabljajo v primeru, če znesek posameznega pravnega posla ne presega 2.000,00 EUR brez DDV in če skupni znesek vseh pravnih poslov v drugo družbo ali drugo pravno osebo v tekočem poslovnem letu ne presega zneska 24.000,00 EUR brez DDV. Tovrstnih okoliščin, ki bi predstavljale podlago za neuporabo določb 38.a člena ZGD-1 pri sklepanju zadevnih posojilnih pogodb tožena stranka ni zatrjevala. Zato njena prizadevanja, da zaradi lastništva A. A. s 50 % deležem v tožeči stranki slednjega niso zavezovale določbe 38.a člena ZGD-1, ne morejo biti uspešna. Za presojo v tej zadevi je zato odločilna zgolj ugotovitev, ali je A. A. pred sklenitvijo zadevnih posojilnih pogodb, ali kot poslovodja enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo ali kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo z dvema družbenikoma, pridobil ustrezno soglasje kot pogoj za veljavno sklenitev zadevnih posojilnih pogodb. Zato morebiten zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila v času sklepanja zadevnih posojilnih pogodb tožeča stranka enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (še posebej ob dejstvu, da tožena stranka tudi sicer ni zatrjevala, da bi A. A. pridobil ustrezno soglasje nadzornega sveta, upravnega odbora oziroma skupščine tožeče stranke kot družbe z omejeno odgovornostjo, ki naj bi imela v času sklepanja zadevnih posojilnih pogodb dva družbenika), ne vpliva na presojo v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje se zato do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka uveljavlja zmotnost stališč prvostopnega sodišča o vprašanju poslovnega deleža A. A. v toženi stranki ter o materialnopravnih učinkih pridobitve in prenosa poslovnega deleža, v obrazložitvi te sodbe ne bo opredeljevalo.

23. Tožena stranka kot materialnopravno napačen graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so zadevne posojilne pogodbe nične, ker sklep edinega družbenika ni bil sprejet in vpisan v knjigo sklepov in zavzema stališče, da ničnostna sankcija iz določbe 38.a člena ZGD-1 ni odvisna od tega, ali je soglasje edinega družbenika bilo sprejeto v obliki sklepa in vpisano v knjigo sklepov, temveč od tega, ali je soglasje in vedenje edinega družbenika v kakršnikoli obliki pač obstajalo in v tem pogledu v pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka uspela izkazati in dokazati, da je družbenik tožeče stranke s sklenitvijo posojilnih pogodb bil seznanjen in da je z njihovo sklenitvijo tudi soglašal. 24. ZGD-1 v 38.a členu ureja vprašanje obvladovanja nasprotij interesov z namenom, da se odpravijo in pravno obvladajo, ter da se zagotovi preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim. Zakonodajalec je zato predvidel ravnanja oseb (članov organov vodenja in nadzora), na strani katerih obstoji nasprotje interesov, določil pogoje za veljavno sklepanje pravnih poslov in sankcije za primer neizpolnitve določenih pogojev.

25. V četrtem odstavku 38.a člena ZGD-1 je tako določeno, da mora poslovodja za sklenitev pravnih poslov pridobiti soglasje nadzornega sveta ali upravnega odbora družbe, če družba teh organov nima ali je ta nesklepčen, ker član organa ne sme sodelovati pri odločanju, mora soglasje dati skupščina. Če takšno soglasje ni dano, se šteje, da je pravni posel ničen (deveti odstavek 38.a člena ZGD-1). Po dikciji navedene zakonske določbe lahko poslovodji soglasje k sklenitvi poslov, kadar je takšno soglasje potrebno, da le nadzorni svet ali upravni odbor družbe, ki jo poslovodja zastopa, če družba teh organov nima, mora soglasje dati skupščina.

26. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka v času sklepanja zadevnih posojilnih pogodb ni imela nadzornega sveta niti upravnega odbora, zaradi česar je, sledeč prej citirani zakonski dikciji, soglasje k sklepanju poslov v zvezi z 38.a členom ZGD-1, morala dati skupščina kot organ upravljanja družbe.

27. Pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega uresničevanja se določijo z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 504. člena ZGD-1). Če družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 505. do 510. člena ZGD-1 (drugi odstavek 504. člena ZGD-1). Skupščina je najvišji organ družbe, ki oblikuje voljo družbe v obliki skupščinskih sklepov. Praviloma družbeniki sprejemajo sklepe na skupščini, s soglasno sprejeto izjavo pa lahko družbeniki sklenejo, da se skupščina ne opravi. V tem primeru pošljejo družbeniki svoje glasove poslovodji pisno, telefonsko, telegrafsko ali z uporabo podobnih tehničnih sredstev (507. člen ZGD-1). Skupščina je skupni sestanek družbenikov, na katerem družbeniki sooblikujejo svojo voljo in se tudi izjasnijo v obliki sklepa, pri čemer je sklic skupščine zakonska dolžnost poslovodje (508. člen ZGD-1).

28. Kadar gre za družbo z enim družbenikom, družbo upravlja izključno ustanovitelj samostojno. Pristojen je odločati o vseh vprašanjih, o katerih v večosebnih družbah z omejeno odgovornostjo sicer odločajo družbeniki. Ustanovitelj mora sprejemati sklepe pisno in jih vpisovati v knjigo sklepov (pisno, ki jo mora potrditi notar pred vpisom prvega sklepa, ali v elektronsko knjigo sklepov, ki jo vodi notarska zbornica). Sklepi, ki niso vpisani v knjigi sklepov, nimajo pravnega učinka (526. člen ZGD-1).

29. Glede na izpostavljeno zakonsko ureditev je povsem jasno, da mora biti soglasje, predvideno v četrtem odstavku 38.a člena ZGD-1, ne glede na to, ali gre za enoosebno ali večosebno družbo z omejeno odgovornostjo, na zakonsko predpisan način izjavljeno in nato v ustrezni formalni obliki sprejeto. Pri tem je prav tako tudi jasno, da se mora soglasje nanašati na vsak posamičen, konkretni pravni posel. 30. Tožena stranka ne zatrjuje niti obsoja veljavnega skupščinskega sklepa tožeče stranke in tudi ne, da so vsi njeni družbeniki (ob predpostavki, da je bila tožeča stranka v obdobju, iz katerega izhajajo zadevne posojilne pogodbe, družba z dvema družbenikoma) svoje morebitno soglasje za sklenitev zadevnih posojilnih pogodb sporočili poslovodji na podlagi upravičenja iz drugega odstavka 507. člena ZGD-1 na zakonsko ustrezen način. Prav tako ne izkazuje soglasja za sklenitev zadevnih posojilnih pogodb, sprejetega s sklepom ustanovitelja tožeče stranke in vpisanega v knjigo sklepov. Zato s pritožbenim uveljavljanjem, da zadevnih posojilnih pogodb zaradi izostanka formalnega sklepa o soglasju ne more zadeti ničnostna sankcija iz 38.a člena ZGD-1, ne more biti uspešna. Morebitno vedenje lastnikov tožeče stranke (oziroma njihovih zastopnikov) in njihovo morebitno soglasje k sklenitvi zadevnih posojilnih pogodb (ki ni izjavljeno v zakonsko predvideni obliki) ne more nadomestiti na zakonsko predpisan način in z ustrezno obličnostjo izjavljene volje družbenikov (ali ustanovitelja) tožeče stranke, da dajejo soglasje k sklenitvi vsakega posamičnega v tej zadevi uveljavljanega pravnega posla. Temu ustrezno je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da gre pri določbi 38.a člena ZGD-1 za izpodbojno domnevo ničnosti, kjer je nasproten dokaz možen in dopusten, temu pa da je tožena stranka zadostila, saj je na podlagi trditev uspela dokazati, da je U. S. (kot zastopnik lastnikov) bil ves čas seznanjen s sklepanjem predmetnih posojilnih pogodb in je z njimi soglašal. 31. Zakonska dikcija devetega odstavka 38.a člena ZGD-1, po kateri se, če soglasje iz četrtega odstavka tega člena ni dano, šteje, da je pravni posel ničen, je povsem jasna. Na podlagi jezikovnega zapisa „se šteje, da je pravni posel ničen“, ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponuja tožena stranka, da gre pri navedeni zakonski dikciji za izpodbojno domnevo ničnosti. Kot pravilno izpostavlja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ima pravna domneva dve med seboj povezani sestavini: domnevno bazo in domnevo. Domnevna baza predstavlja skupek dejstev, na podlagi katerih zakon sklepa, da obstaja neko drugo dejstvo. Pravna domneva je namenjena olajševanju dokazovanja nekega dejstva. Ničnost pa ni dejstvo, ampak pravni termin, ki predstavlja eno od oblik neveljavnosti pravnega posla.

32. Zakonodajalec je v določbi 38.a člena ZGD-1 normativno uredil vprašanje obvladovanja nasprotja interesov kot izjemno pomembnega področja pri poslovanju gospodarskih subjektov z vidika preprečevanja osebnih ekonomskih interesov posameznikov, ki niso združljivi z interesi družbe. Prav zaradi takšnih gospodarsko in splošno družbeno nesprejemljivih ravnanj posameznikov je zakon kot posledico kršitev oziroma nespoštovanja v tej zakonski določbi določenih pravil za veljavnost pravnih poslov predpisal ničnost kot najstrožjo sankcijo. V obravnavanem primeru je bil namen zakonodajalca povsem očiten: pravni posel, ki je sklenjen v nasprotju s četrtim odstavkom 38.a členom ZGD-1, ker zahtevano soglasje k njegovi sklenitvi ni bilo pridobljeno, je ničen. Zaradi pomembnosti področja, ki ga določba 38.a člena ZGD-1 ureja in ki določa jasno obveznost članov organov vodenja in nadzora, kadar nastane konflikt interesov, je še posebej pomembna in potrebna restriktivna razlaga namena te zakonske določbe, da če obveznost ni izpolnjena oziroma soglasje ni podano, je pravni posel ničen.

33. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da za sklenitev posojilnih pogodb, uveljavljanih s tožbenim zahtevkom, poslovodja tožeče stranke, ki je bil hkrati poslovodja tožene stranke in njen edini družbenik, ni pridobil soglasja, predvidenega v četrtem odstavku 38.a člena ZGD-1, materialnopravno pravilno presodilo, da so zadevne posojilne pogodbe na podlagi devetega odstavka 38.a člena ZGD-1 nične.

34. Ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen že na podlagi obrazložene materialnopravne podlage, se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb, ki zadevajo presojo tožbenega zahtevka na podlagi zatrjevane navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb in temu posledično ničnosti po določbah Obligacijskega zakonika, ni opredeljevalo.

35. Prav tako ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zatrjevano ničnost presojati v luči načela vestnosti in poštenja, saj gre pri tovrstnih navedbah v skladu s 337. členom ZPP za nedovoljene pritožbene novote, tožena stranka pa tudi ne zatrjuje, da dejstev o zlorabi načela pravičnosti in poštenja ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje.

36. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

37. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).