Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer navedlo razloge o tem, zakaj meni, da toženčeva v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, vendar v izreku sodbe o pobotnem ugovoru ni odločilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker o tem delu spora sploh še ni bilo odločeno, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do preskoka v sojenju med stopnjama sodišč, ko bi sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi prvič odločalo o obstoju v pobot uveljavljane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati škodo (pravilno odškodnino) v posameznih zneskih 6,617.287,64 SIT (27.613,45 EUR), 3,208.903,93 SIT (13.390,52 EUR) in 2,777.286,71 SIT (11.589,41 EUR) vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka. V zvezi s pobotnim ugovorom, ki ga je toženec uveljavljal, je zaključilo, da gre za terjatve, ki izhajajo iz zaposlitvenega razmerja. S podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2004, pa je določeno, da je s podpisom sporazuma zaposlitveno razmerje v celoti dokončno urejeno.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni odločilo o pobotnem ugovoru toženca, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 399. člena ZPP. Odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora je odvisna od predlaganih dokazov in v zvezi s tem od ugotovljenih odločilnih dejstev. Ker o pobotnem ugovoru v izreku prvostopne sodbe ni bilo odločeno, prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje ni v skladu z namenom 30. člena ZDSS-1. Poleg tega, je tudi za odločanje o morebitnem predlogu za brezplačno pravno pomoč pristojno sodišče prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Navaja, da bi lahko sodišče druge stopnje glede na izvedene dokaze in navedbe pravdnih strank, samo popravilo nepravilnosti glede nepravilnega izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi opustitve odločitve o pobotnem ugovoru. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

4. Pritožba je bila na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z drugim odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve stopnje.

7. Po določbi drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju z določbo prvega odstavka istega člena ZDSS-1 dovoljena pritožba. V pritožbenem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

8. Sodišče druge stopnje je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker le to ni odločilo o pobotnem ugovoru, ki ga je toženec podal tekom postopka. Predlagano je bilo t. i. procesno pobotanje, glede katerega veljajo posebna pravila ZPP.

9. ZPP v 324. členu določa, kaj mora vsebovati pisna sodba. V tretjem odstavku navedenega člena je za izrek določeno, da obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. To pomeni, da je pri procesnem pobotanju izrek sodbe tričlenski: sodišče v 1. členu ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej v 2. členu obstoj toženčeve terjatve, potem pa v 3. členu izreče pobotanje in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa mu deloma ugodi, če je toženčeva v pobotu uveljavljana terjatev nižja od tožnikove. V kolikor pa sodišče meni, da toženčeva terjatev ne obstoji, ugotovi to v 2. členu izreka, v 3. členu izreka pa tožencu naloži plačilo vtoževane terjatve. Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je stranka uveljavljala s pobotnim ugovorom, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe o pobotnem ugovoru ni odločilo. V obrazložitvi sodbe, pa je sicer navedlo razloge zakaj meni, da toženčeva terjatev ne obstoji. V primeru, da sodišče odločitve o pobotnem ugovoru ne vnese v izrek sodbe, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Ker v tem delu spora sploh še ni bilo odločano in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pravilen sklep sodišča druge stopnje, da o tem odloča sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi prišlo do preskoka v sojenju med stopnjama sodišč, ko bi sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi prvič odločalo o obstoju v pobot uveljavljane terjatve.

12. Glede na navedeno pritožbeni razlog iz 30. člena ZDSS-1 ni podan. Zato je sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.