Jedro

Za hujšo kršitev iz točke B/14 48. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, po presoji revizijskega sodišča, ne zadošča storitev le enega izvršitvenega dejanja in še to manjšega pomena. Iz pojma "opravljanja dela in poslov" je sklepati, da je s sankcioniranjem ravnanja, ki je v nasprotju s prepovedno klavzulo, potrebna njegova ponovljivost oziroma večkratnost.

Izrek

1) Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnice in spremeni sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. odstavku izreka tako, da se glasi: "Zahtevku tožnice, da se odločba disciplinske komisije z dne 19.6.1995 v zvezi z odločbo delavskega sveta z dne 21.7.1995 v delu o ugotovitvi odgovornosti za hujšo kršitev delovne obveznosti po točki B/14 48. člen Pravilnika o delovnih razmerjih in o izrečenem disciplinskem ukrepom prenehanja delovnega razmerja razveljavi, se ugodi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 265.585,00 SIT, v osmih dneh, da ne bo izvršbe." 2) Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnici zaradi hujše kršitve delovne obveznosti po točki B/14 48. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (kršitev konkurenčne prepovedi) z odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 19.6.1995 v zvezi z dokončno odločbo delavskega sveta z dne 21.7.1995 zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep. Ugotovilo je, da je tožnica s tem, ker je kot slaščičarka v P. delala doma za svoj račun slaščice, kar je enaka dejavnost kot jo opravlja P., in prodala torto delikatesi T., ki je P. odjemalec, kršila določila konkurenčne prepovedi. Ker so, po presoji prvostopnega sodišča, podane kvalifikatorne okoliščine - možnost nastanka večje škode, oziroma oteženo poslovanje podjetja - ima izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnici zakonito podlago. V delu o odgovornosti tožeče stranke za hujšo kršitev delovne obveznosti po točki C/2 48. člena omenjenega pravilnika (nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja), ki ima znake kaznivega dejanja, pa je izpodbijani odločbi disciplinskih organov razveljavilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), v zvezi z 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Dejanska podlaga sodne odločbe temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj nobena od prič tožnice ni videla, da bi prinesla torto v T. oziroma zanjo prejela denar. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero le izpovedbi direktorja in ni izvedlo dokaznega postopka z zaslišanjem tistih delavk, ki so dvomile v pisavo tožnice na sporni torti. Tožnica opozarja, da ji niti v disciplinskem postopku, ki je bil formalno kršen, niti v sodnem postopku, ni bila dokazana storitev očitane kršitve, niti njena odgovornost, prav tako ne nastanek hujših posledic. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je zmotno uporabo materialnega prava, na katero mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba točke B/14 48. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, po kateri je delavcu prepovedano opravljanje dela in poslov v drugem podjetju ali pri drugem delodajalcu oziroma na svoj ali tuj račun, če je to v zvezi z dejavnostjo podjetja in če je to v nasprotju z interesi podjetja (konkurenčna prepoved). Delavčeva dejavnost, ki je v nasprotju s to prepovedjo, pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se po točki C lahko izreče najstrožji disciplinski ukrep. Pri tej disciplinski kršitvi gre za eno od oblik takoimenovane nelojalne oziroma prepovedane konkurence. Ker je v tem določilu vsebovano generalno pravilo, ki določa znake dejanja na abstraktni način tako, da zajema dejanja delavca, ki so v nasprotju z interesi delodajalca, je njegova uporaba podvržena ozki razlagi pojma "opravljanje del in poslov na svoj in tuj račun". Tako iz gramatikalne, kot tudi logične, sistematične in funkcionalne razlage izhaja, da se v točki B/14 48. člena Pravilnika tožene stranke opredeljena hujša kršitev delovne obveznosti ne more storiti z enkratnim dejanjem manjšega pomena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je razvidno, da je tožnica dne 21.4.1995 prodala za svoj račun v delikateso T. torto, ki jo je spekla sama (cena 3.500,00 SIT). To enkratno izvršitveno dejanje naj bi po svoji naravi in pomenu predstavljalo dejavnost, ki je v nasprotju z interesi tožene stranke, z njim pa bi bil izpolnjen dejanski stan hujše kršitve delovne obveznosti iz točke B/14 48. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Takšno stališče obeh sodišč je zmotno.

Za hujšo kršitev iz točke B/14 48. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, po presoji revizijskega sodišča, ne zadošča storitev le enega izvršitvenega dejanja in še to manjšega pomena. Iz pojma "opravljanja dela in poslov" je sklepati, da je s sankcioniranjem ravnanja, ki je v nasprotju s prepovedno klavzulo, potrebna njegova ponovljivost oziroma večkratnost. Takšno razlago je v obravnavani zadevi sprejeti že zaradi ohlapnosti in razteznosti pojma "interesi podjetja" in zato, ker se prepoved nanaša na sleherno opravljanje del in sklepanje poslov ne glede na naravo, pomembnost in kvaliteto takih del ter obseg in pomembnost takega poslovanja.

Ker z ravnanjem tožnice, inkriminiranem kot hujša kršitev delovne obveznosti po točki B/14 48. člena Pravilnika tožene stranke, po presoji revizijskega sodišča, ni izpolnjen dejanski stan očitane kršitve, je revizijsko sodišče, zaradi pravilne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji tožeče stranke in odločilo kot je razvidno iz izreka.

Ker je revizijsko sodišče sprejelo odločitev o glavni stvari, je moralo na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Sklenilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse prijavljene (3. odstavek 164. člena ZPP) stroške. Stroški so bili odmerjeni po veljavni odvetniški tarifi in zakonu o sodnih taksah za obravnavani spor in sicer 5.265,00 SIT iz naslova priznanega povračila plačanih taks in 260.320,00 SIT iz naslova priznanih odvetniških stroškov. Tožena stranka pa mora sama trpeti stroške odgovora na revizijo.