Jedro

Stanovanjski zakon določa v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, da so lastniki dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice stanovanje, na katerem je imel to pravico ob uveljavitvi zakona (prvi odstavek 117. člena). Vendar je zakon predvidel izjeme in med temi je tudi ta, da lastniki niso dolžni prodati stanovanj, ki so namenjena za opravljanje službene dolžnosti (40. člen ZSR), na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica (tretji odstavek 129. člena SZ). Za to izjemo torej zadošča objektivno dejstvo, da gre za takšno vrsto stanovanja oziroma za tako imenovano funkcijsko stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo (pod I.) tožbeni zahtevek tožnice za sklenitev prodajne pogodbe s tožencem za stanovanje v zdravstveni postaji ... in enak zahtevek tožnika (pod II.) za stanovanje v zdravstveni postaji ..., proti toženki (pod III.) pa je na podlagi podrednega tožbenega zahtevka ugotovilo, da mora skleniti prodajni pogodbi za drugi ustrezni in nadomestni stanovanji. Ugotovilo je med drugim, da sta obravnavani stanovanji v zdravstveni postaji oziroma v zdravstvenem domu, da sta s pravilnikom, odločbo o dodelitvi stanovanja in s stanovanjsko pogodbo opredeljeni kot stanovanji namenjeni osebam za opravljanje službene dolžnosti in da jih zato lastnik stanovanja ni dolžan prodati.

Višje sodišče je s sodbo (pomotno označeno kot sklep) pritožbi tožnikov zavrnilo, toženkini pritožbi pa ugodilo in s sklepom razveljavilo ugotovitveni in stroškovni del sodbe in v tem obsegu vrnilo zadevo prvemu sodišču. V zvezi z zavrnilnim delom odločbe je zavzelo stališče, da je lastnik stanovanja, na katerem je bila pridobljena stanovanjska pravica na podlagi 40. člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR), torej ko gre za službeno stanovanje, oproščen dolžnosti prodaje stanovanja. Tožnika sta vedela, da sta postala imetnika stanovanjske pravice na tako imenovanem funkcionalnem stanovanju. Status stanovanj pravzaprav med strankama sploh ni sporen.

Proti sodbi vlagata revizijo tožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj vrhovno sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da bo ugodeno primarnemu zahtevku. Poudarjata, da ob sklenitvi stanovanjske pogodbe in ob vselitvi med pogodbenimi strankami ni bilo določno dogovorjeno, da se pogodba sklepa za določen čas in da tožnika zasedata službeno stanovanje. Status stanovanj je potemtakem sporen. Primarnemu zahtevku bi bilo potrebno ugoditi tudi zato, ker se je ugotovilo, da tožena stranka nima v okolišu, kjer prebivata tožnika, enakovrednega nadomestnega stanovanja.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91-I in 21/94 - SZ) določa v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, da so lastniki dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice stanovanje, na katerem je imel to pravico ob uveljavitvi zakona (prvi odstavek 117. člena). Vendar je zakon predvidel izjeme in med temi je tudi ta, da lastniki niso dolžni prodati stanovanj, ki so namenjena za opravljanje službene dolžnosti (40. člen ZSR), na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica (tretji odstavek 129. člena SZ). Za to izjemo torej zadošča objektivno dejstvo, da gre za takšno vrsto stanovanja oziroma za tako imenovano funkcijsko stanovanje. Da gre za takšno naravo obravnavanih stanovanj, sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje in to dejstvo med strankami ni sporno. Ali je bilo to ob sklenitvi stanovanjskih pogodb in ob vselitvi med njimi določno dogovorjeno ali ne, spričo prej povedanega potemtakem ni pravno pomembno. Tako revizijske trditve o nedoločenem dogovoru - ki je sicer postavljena v popolnem nasprotju s tistim, kar izhaja iz odločb o dodelitvi stanovanj in stanovanjskih pogodb, ter zlasti s tistim, kar sta tožnika izpovedala med dokazom z zaslišanjem stank - ni mogoče upoštevati kot pravno relevantne.

Pravkar povedano velja tudi za trditev, ki prav tako nima opore v izvedenem dokaznem postopku in dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, da tožena stranka nima na voljo ustreznega nadomestnega stanovanja in da je iz tega razloga potem obvezna prodaja stanovanj, ki ju zasedata tožnika, pa čeprav sta funkcijski. Stanovanjski zakon takšne rešitve ne ponuja, ker niti ni potrebno, saj morajo lastniki stanovanj omogočiti nakup drugega primernega stanovanja (če ne drugače pa z novogradnjo), čemur se toženka v tej pravdi niti ne upira.

Ne gre torej za zatrjevani revizijski razlog kršitve materialnega prava, po drugi strani pa tudi ne za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), in tako je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).