Jedro

Uvedba stečajnega postopka sama po sebi ne le, da ne more predstavljati znatnejše škode, pač pa pravno relevantna škoda, kakršna se zahteva za odlog izvršbe, tudi ne more biti direktno v izpolnitvi same obveznosti (na katero je v konkretnem primeru dolžnik mogel in moral računati že od izvršljivosti izvršilnega naslova), temveč mora škoda nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih dobrinah.

V smislu 8. točke 50. člena ZIZ je mogoče ugovarjati, da je terjatev, ki je predmet izvršbe, prenehala zaradi pobotanja, do katerega je prišlo izvenprocesno po določilih 336. do 343. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Prav takšno pobotanje pa v ugovoru smiselno zatrjuje dolžnik, ko se sklicuje na pobotanje terjatev v stečajnem postopku (2. odst. 117. člena ZPPSL). Stečajnega postopka ni moč enačiti z izvršilnim postopkom, zato je dolžnik dolžan v izvršilnem postopku dokazati obstoj svojih terjatev, ki naj bi bile pobotane.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki razveljavi za znesek 85.460,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1992 do plačila ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pritdrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov predlog za odlog izvršbe (1. točka izreka), ugovor zoper sklep o izvršbi (2. točka izreka) in predlog za nasprotno izvršbo (3. točka izreka) zavrnilo in dolžniku naložilo povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika v znesku 8.933,00 SIT (4. točka izreka).

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje le zoper 1. in 2. točko sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da za odlog izvršbe zadostuje že dejstvo, da je upnik v stečajnem postopku in da ima dolžnik zoper njega pobotni ugovor, na podlagi katerega dolžnik upniku ne dolguje ničesar. Stečajni postopek in z njim povezano prenehanje upnika kot pravne osebe ter izbris upnika iz sodnega registra pa je takšna okoliščina, ki bi dolžniku onemogočala kasnejšo povrnitev sredstev v primeru uspeha v postopku in zato narekuje izdajo sklepa o odlogu izvršbe. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v pobot uveljavljena terjatev sporna in da se terjatve do dolžnika v stečaju uveljavljajo s pravočasno prijavo, nasprotne izvršbe pa od dneva stečaja ni mogoče dovoliti. Z vlogo, imenovano ugovor in nasprotni predlog za izvršbo, je dožnik dejansko vložil pobotni ugovor vzajemne, istovrstne in zapadle terjatve, ki izvirajo še izpred uvedbe stečajega postopka. Te terjatve se zato lahko pobotajo v stečajnem postopku, ne glede na to ali jih je dolžnik pravočasno prijavil ali ne, ali pa četudi jih ni prijavi, za pobotanje terjatve pa tudi ni pogoj nespornost terjatve. V pritožbi je priglasil stroške.

Pritožba zoper 1. točko izreka je neutemeljena, zoper 2. točko izreka pa utemeljena.

Za odlog izvršbe mora dolžnik izkazati obstoj dveh predpostavk: obstoj upravičenega razloga iz 1. (oz. 2.) odst. 63. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ob tem pa (kumulativno) tudi verjeten obstoj nevarnosti, da bi z opravo izvršbe pretrpel znatnejšo škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik z vložitvijo ugovora, izpolnil pogoj iz 6. točke 1. odst. 63. člena ZIP. Pravilen pa je nadalje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal za verjetno, da bi s predlagano izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, saj zgolj dejstvo, da je upnik v stečajnem postopku, te nevarnosti ne izkazuje. Pravni standard "znatnejša škoda" je treba namreč ovsebiniti za vsak primer posebej, kar pomeni, da je potrebna najprej ugotovitev zneska pričakovane škode, ki ga nato primerjamo z dolžnikovimi premoženjskimi razmerami, vrednostjo terjatve, upnikovimi interesi ter drugimi okoliščinami primera. Dolžnik ne le da v predlogu za odlog izvršbe ni navedel svojih premoženjskih razmerij ter drugih okoliščin pomembnih za oceno, ali bi šlo za škodo, ki je znatnejša, namreč tudi ni pojasnil niti v čem konkretno naj bi bila škoda in še manj navedel znesek pričakovane škode. Glede na pritožbene navedbe, da za odlog izvršbe zadostuje dejstvo, da je upnik v stečajnem postopku in da ima dolžnik pobotni ugovor v posledici katerega upniku ničesar ne dolguje, pa pritožbeno sodišče še dodaja: ne le, da uvedba stečajnega postopka sama po sebi ne more predstavljati znatnejše škode, pač pa pravno relevantna škoda, kakršna se zahteva za odlog izvršbe, tudi ne more biti v direktno v izpolnitvi same obveznosti (na katero je v konkretnem primeru dolžnik mogel in moral računati že od izvršljivosti izvršilnega naslova), temveč mora škoda nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih dobrinah.

Po 8. točki 50. člena ZIP je dopusten ugovor zoper sklepu o izvršbi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. V smislu citiranega določila je tako mogoče ugovarjati, da je terjatev, ki je predmet izvršbe, prenehala zaradi pobotanja, do katerega je prišlo izvenprocesno. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi (na listovni številki 5) ugovarjal v pobot upnikovi terjatvi svojo protiterjatev po računu št. 525 z dne 18.1.19994 za preostanek neplačane glavnice v znesku 50.342,00 SIT (priloga B6), po obračunu obresti 913-7623 z dne 30.10.1993 v znesku 599,00 SIT (priloga B5), po obračunu obresti 913-586 z dne 30.6.1994 v znesku 13.044,50 SIT (priloga B3) in po obračunu obresti 913-903 na dan 2.11.1994 v znesku 21.474,80 SIT (priloga B4), skupaj torej terjatev v višini 85.460,30 SIT s pp, in predlagal, da sodišče medsebojne terjatve pobota na dan uvedbe stečajnega postopka nad upnikom, to je na dan 2.11.1994. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral dolžnik svojo nasprotno terjatev uveljavljati v pobot že v stečajnem postopku s pravočasno prijavo. Po 2. odst. 117. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) se terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva stečajnega postopka pobotati, pobotajo po samem zakonu. Zato dolžnik svojih terjatev tudi ni mogel prijaviti v stečajnem postopku. Kot je že navedeno, je v izvršilnem postopku možno le izvenpravdno pobotanje po določilih 336. do 343. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Prav takšno pobotanje pa v ugovoru smiselno zatrjuje dolžnik, ko se sklicuje na pobotanje terjatev v stečajnem postopku (2. odst. 117. člena ZPPSL). Stečajnega postopka ni moč enačiti z izvršilnim postopkom, zato je dolžnik dolžan v izvršilnem postopku dokazati obstoj svojih terjatev, ki naj bi bile pobotane. K ugovoru je dolžnik priložil listinske dokaze o obstoju v pobot uveljavljanih terjatev, vendar jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da v izvršilnem postopku ugovor pobota ni več možen, ker bi moral dolžnik v pobot ugovarjano terjatev pobotati v stečajnem postopku s pravočasno prijavo, ni ocenjevalo. Zato je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v 2. točki izreka za znesek 85.460,30 SIT s pp na podlagi 3. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, ali in kdaj so nastale pobotne terjatve oz. ali so že obstajale ob uvedbi stečajnega postopka nad upnikom. Zlasti bo potrebno raziskati, ali so dolžnikove terjatve zastarale, kot je v odgovoru na ugovor zatrjeval upniku in nato po oceni vsega ugotovljenega, znova odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti dolžnikovega ugovora, ki se nanaša na v pobot ugovarjano terjatev, torej ali je terjatev upnika zaradi pobota v celoti ali deloma prenehala ali ne. V kolikor pa bo sodišče ugotovilo, da so glede v pobot ugovarjanih terjatev sporna dejstva, bo moralo napotiti dolžnika, naj v danem roku začne pravdo za nedopustnost izvršbe (1. odst. 54. člena ZIP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).