Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev v zvezi z ugovori tožene stranke, da je tožnik odmor med delovnim časom izrabil na delovnem mestu, saj tožnikovo delo ni potekalo ves čas, kontinuirano in neprestano, vmes so bili namreč tudi daljši časovni intervali, ko ni bilo nikogar, ki bi želel prečkati mejni prehod, saj na navedenih mejnih in maloobmejnih prehodih mejo prečkajo v glavnem dnevni migranti, ko odhajajo na delo in se popoldne z dela vračajo. Tako se sodišče prve stopnje neutemeljeno sploh ni ukvarjalo z navedenim vprašanjem možnosti izrabe odmora med delovnim časom na delovnem mestu oziroma vprašanjem, ali je bil tožnik v spornih izmenah tako obremenjen z delom, da odmora dejansko ni mogel izkoristiti. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, saj je ostalo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (prvi odstavek 355. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se I., II. in V. točka sodbe razveljavijo in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 28. 8. 2019 in z dne 20. 11. 2019 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku obračuna nadomestilo v skupni višini 1.757,88 EUR bruto v navedenih mesečnih zneskih za obdobje od decembra 2014 do novembra 2016, od teh zneskov plača prispevke in davke ter mu plača zakonske zamudne obresti od 20. 12. 2016 do plačila; za obdobje od decembra 2016 do novembra 2018 pa od navedenih zneskov plača prispevke in davke ter tožniku plača mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (obračun nadomestil plače od januarja do decembra 2014 v skupnem znesku 466,24 EUR s pripadki ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestila za december 2014 v znesku 26,00 EUR za čas do 19. 12. 2016, III. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za povračilo stroškov predpravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka 537,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I., II. in V. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opozarja na nasprotje med izrekom sodbe, v katerem je tožniku prisojeno nadomestilo, in obrazložitvijo sodbe, ki govori o odškodnini za premoženjsko škodo. Šteje, da nadomestilo za čas nezmožnosti koriščenja odmora med delom ni taksativno zakonsko opredeljeno nadomestilo, ki pripada delavcu. Opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago glede svoje odškodninske odgovornosti. Meni, da nadomestilo ni odškodnina, izpodbijana odločitev pa je sprejeta mimo tožbenih trditev. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede dela tožnika v času, ko bi moral imeti odmor med delovnim časom, oziroma malicanja na hitro v kabini in za računalnikom pod pritiskom in zavedanjem, da vsak trenutek lahko pride stranka in bo moral malico prekiniti. Sklicuje se na trditve tožnika, da je na mejnem prehodu sicer imel čas, da je pojedel s seboj prineseno malico, da pa to ne pomeni odmora med delom, ki je delavcu omogočen le, če preneha z delom in se v tem času regenerira. Navaja, da je tožnik trdil, da si ni mogel odpočiti oziroma se regenerirati, ker ni mogel zapreti mejnega prehoda. Trdi, da tožnik v času, ko je jedel malico, za toženko ni opravljal nobenega dela, saj tedaj ni opravljal mejne kontrole. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožnik ves čas navzočnosti na mejnem prehodu dejansko delal. Meni, da dejstvo, da mejnega prehoda ni mogel zapreti za čas odmora za delo, še ne pomeni opravljanja dela. Trdi, da za toženko tožnik ni opravil nič več dela, kot bi ga opravil, če bi imel zagotovljeno zamenjavo za čas odmora, saj promet na spornih mejnih prehodih ni bil tolikšen, da bi se mejna kontrola na njih opravljala ves čas in neprekinjeno. Meni, da tudi v takem primeru ni jasno, kakšna premoženjska škoda je tožniku nastala. Če je tožnik poleg svoje redne delovne obveznosti opravljal dodatno 30 oziroma 45 minut dela, bi bil po njenem mnenju kvečjemu upravičen do plačila nadurnega dela, česar pa ni navajal niti ni zahteval dodatkov za tako delo. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje specifično naravo tožnikovega dela (obveznost prisotnosti na delovnem mestu ves čas izmene), saj ni mogoče vnaprej napovedati točnega poteka dogodkov, na katere je vezano (kot delo na urgenci, policiji, pri gasilcih,...). Ne glede na to dodaja, da na spornih mejnih prehodih mejo prečkajo v glavnem dnevni migranti, ko odhajajo na delo in se popoldne z dela vračajo. Trdi, da je odmor določenim poklicem lahko omogočen tako, da ga delavci izkoristijo med delovnim časom glede na potek dogodkov. Soglaša s tem, da je delo tožnika zahtevno in odgovorno, vendar pa nasprotuje njegovim trditvam, da si za odmor med izmeno ni mogel vzeti časa. Opozarja na to, da tožnik ni trdil, da je delo opravljal ves čas, kontinuirano in neprestano. Sklicuje se na njegovo izpoved, da so bili tudi daljši časovni intervali, ko ni bilo nikogar, ki bi želel prečkati mejni prehod. Kot materialnopravno zmotni nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pravica do odmora med delom kršena že zato, ker mejnega prehoda za čas odmora za malico ni mogel zapreti in ker je ves čas obstajala (pa čeprav zgolj teoretična) možnost prihoda stranke na mejni prehod. Nasprotuje tudi stališčem, da tožnik na pravico do koriščenja odmora ni bil dolžan opozarjati tožene stranke, da bi mu morala zagotoviti odmor med delovnim časom, ne da bi na to opozoril oziroma to zahteval, oziroma da ji je moralo biti znano, da pravice do odmora ni izrabil, saj ni klical za zamenjavo. Meni, da je delavcu dolžna zagotoviti možnost izrabe odmora med delovnim časom, njegova odločitev pa je, ali ga izkoristi. Sklicuje se na izpovedi prič, da bi tožnik lahko zaprosil za zamenjavo ter da so bili delavci seznanjeni s takšnim navodilom nadrejenih. Glede na naravo dela na MP A. navaja, da vodja izmene ni mogel vnaprej določiti, kdaj in kdo bo koga menjal. Opozarja na naravo dela na manj obremenjenih mejnih prehodih, na katerih se večkrat dalj časa samo čaka na prihod avtomobila. Meni, da čakanje na mejnem prehodu ne izključuje možnosti regeneracije oziroma povrnitve psihofizičnih sposobnosti, saj gre praviloma za rutinsko, ponavljajoče se, nenaporno delo, ki se opravlja med izmeno v neenakomernih intervalih, ki obsegajo tudi dalj časa trajajoče čakanje, da bo kdo prečkal prehod. Pove, da so vsi mejni prehodi varovani z zapornicami, kar delavcem omogoča, da odmor na primeren način prekinejo. Opozarja na nepravilno povzemanje izpovedi tožnika v delu, ki se nanaša na večkratno izpostavljanje problema pri sindikalnih zaupnikih, in izpoved priče o tem, da se pred 1. 8. 2018 nanj nihče ni obrnil s pritožbo glede onemogočanja pravice do odmora. Zatrjuje zmotno dokazno oceno obvestila z dne 9. 6. 2010 v povezavi z izpovedmi prič. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da je vedel, da ima pravico do odmora. Glede na nepravilno povzeto izpoved tožnika in navedbo, da sta njegovo izpoved v celoti potrdili priči B.B. in C.C. (glede zagotavljanja zamenjave in opozarjanja na kršitve), zatrjuje kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s pravno podlago prisojenih zneskov je sodišče prve stopnje odgovorilo na vsa za odločitev bistvena dejstva. Glede kršitev, ki jih zatrjuje v zvezi s povzemanjem izpovedi tožnika ter dokazno oceno obvestila z dne 9. 6. 2010, pa že iz pritožbenih navedb izhaja, da toženka po vsebini nasprotuje dokazni oceni, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Pravico do odmora med delom določa 154. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), za tožnika kot policista pa še 18. člen Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl. – KPP). Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval kršitev pravice do odmora na dneve, ko je opravljal delo mejne kontrole na mejnih prehodih za mednarodni promet (MP) D. in E. ter mejnih prehodih za maloobmejni prehod (MPOP) F., G. in H. v času od decembra 2014 do decembra 2018. Sodišče prve stopnje je glede načina opravljanja dela ugotovilo, da sta bila na MP D. v nočni izmeni dva policista, eden je opravljal delo na vstopu v državo, drugi na izstopu iz države, menjati oziroma nadomeščati se nista mogla. Na MP E. in MP F., G. in H. je bil v nočni izmeni en policist. Mejni prehodi se niso zaprli, tožnik svojega delovnega mesta ni smel zapuščati.

8. Tožnik se v tem postopku zavzema za to, da bi mu morala za zagotovitev pravice do odmora med delovnim časom tožena stranka zagotoviti izrabo odmora z zamenjavo. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo neizrabljenega odmora med delovnim časom ugodilo na podlagi stališča, da je glede na opisano naravo dela zamenjava z drugim delavcem edina možnost za izrabo odmora med delom, saj bi moral biti v času odmora tožnik neprekinjeno popolnoma prost svojih obveznosti. Štelo je, da tožniku ni bil zagotovljen odmor med delovnim časom, če si je v trenutku, ko na mejnem prehodu ni bilo nikogar, vzel čas za malico, pri čemer ni bilo mogoče predvideti eventualnega prihoda strank na mejni prehod. Tako strogo tolmačenje predpisov v zvezi z odmorom med delovnim časom je materialnopravno zmotno. Pravica do odmora med delovnim časom je sicer res namenjena delavčevi regeneraciji, torej obnovitvi njegovih psihofizičnih sposobnosti za delo, kar je tudi pogoj za varno opravljanje dela. Vendar pa pravico do odmora lahko delavec izrabi tudi na samem delovnem mestu, če to zahteva delovni proces oziroma gre za tako delovno mesto, kot je tožnikovo. Odločitev sodišča prve stopnje je torej preuranjena. V predmetni zadevi je namreč odločilno, ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev v zvezi z ugovori tožene stranke, da je tožnik odmor med delovnim časom izrabil na delovnem mestu, saj tožnikovo delo ni potekalo ves čas, kontinuirano in neprestano, vmes so bili namreč tudi daljši časovni intervali, ko ni bilo nikogar, ki bi želel prečkati mejni prehod, saj na navedenih mejnih in maloobmejnih prehodih mejo prečkajo v glavnem dnevni migranti, ko odhajajo na delo in se popoldne z dela vračajo. Tako se sodišče prve stopnje neutemeljeno sploh ni ukvarjalo z navedenim vprašanjem možnosti izrabe odmora med delovnim časom na delovnem mestu oziroma vprašanjem, ali je bil tožnik v spornih izmenah tako obremenjen z delom, da odmora dejansko ni mogel izkoristiti. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, saj je ostalo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker gre za dejansko vprašanje, ki predstavlja zaključeno celoto in je odločilnega pomena za presojo, ali je bil tožniku zagotovljen odmor med delovnim časom, pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, zato je izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo z izvedbo predlaganih dokazov (z zaslišanjem predlaganih prič, ki v tem postopku sploh niso bile zaslišane, tudi v drugem postopku pa ne v zvezi z vprašanjem možnosti izrabe odmora brez zamenjave) ugotavljati dejansko stanje v zvezi s trditvami tožene stranke o tem, da gre pri navedenih mejnih in maloobmejnih prehodih za manj obremenjene prehode, na katerih je tožnik večkrat dalj časa samo čakal na prihod avtomobila, in trditev, da je tožnik imel glede na dejansko obremenitev z delom možnost izrabiti odmor med delovnim časom na delovnem mestu tudi v primeru, ko ni bilo na voljo nikogar, ki bi ga na mejnem prehodu zamenjal. Ker gre za sklop dejstev, ki jih je treba ugotavljali glede na drugačno materialnopravno naziranje od naziranja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, bi bilo v primeru, da bi pritožbeno sodišče prvič samo odločalo na podlagi drugega materialnopravnega stališča, prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe.