Jedro

Postavitve izvedenca finančne stroke v postopku ni predlagala nobena od strank, zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ob tem ni mogoče pritrditi toženki, da bi tožnica edino s tem dokazom lahko izkazovala višino terjatve, saj pravdni postopek ne predvideva obveznih dokaznih sredstev, temveč je stranka pri dokazovanju svobodna. Glede na povsem pavšalne ugovore toženke posebno strokovno znanje za razjasnitev pravno relevantnih dejstev v konkretnem postopku tudi ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122637/2014 z dne 2. 10. 2014 in toženki naložilo, da je tožnici dolžna plačati: 1.) po pogodbi o kreditu 260438-001 glavnico v znesku 9.311,16 EUR, redne obresti v znesku 324,67 EUR, zamudne obresti v znesku 134,82 EUR in stroške v znesku 75,00 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, postopek pa je ustavilo zaradi delnega umika zamudnih obresti za znesek 158,93 EUR, 2.) po terjatvi iz naslova prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu glavnico v znesku 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2014 dalje in zamudne obresti v znesku 190,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2014 dalje do plačila. Toženki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 2.540,38 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o delnem umiku tožbe za znesek 158,93 EUR. Meni, da tožnica kot profesionalka ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja in višine vtoževane terjatve. Navedbe v pripravljalnih vlogah niso zadostne, saj iz njih ne izvira jasnost in preglednost koriščenja kredita in prekoračenega pozitivnega stanja. Sodišče je zmotno preložilo dokazno breme na toženo stranko, ki je v položaju šibkejše stranke v postopku. Na ugovore toženke, da ni dokazano, da bi prišlo do realizacije kredita in prekoračitve pozitivnega stanja, da je višina glavnice neizkazana, da niso upoštevana delna plačila, tožeča stranka ni dala jasnih pojasnil in podrobnejše specifikacije. Tožnica bi morala višino terjatve dokazovati z ustreznim izvedencem, saj sodišče in toženka nimata zadostnega znanja s področja bančnih institutov.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo delnega umika tožbe za znesek 158,93 EUR, saj je o umiku odločilo v II./1./c točki izreka izpodbijane odločbe in postopek za ta znesek ustavilo, kar je obrazložilo v 9. točki odločbe.

6. Tožnica je v obravnavani zadevi zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ne glede na povsem pavšalen toženkin ugovor v izvršilnem postopku (v katerem je ta prerekala obstoj poslovnega razmerja s tožnico) je v pripravljalni vlogi podrobno opisala poslovno sodelovanje z družbo M., d. o. o., ter vlogo toženke kot poroka za obveznosti po kreditni pogodbi in po pogodbi o odobritvi izrednega limita. Pojasnila je celoten potek poslovanja, specificirala obveznosti toženke iz obeh pravnih naslovov ter predložila listinsko dokumentacijo, ki jo je v drugi pripravljalni vlogi še podrobneje pojasnila. Dokazno breme, da trditve tožnice niso točne, je zato prešlo na toženko, tako glede morebiti neupoštevanih plačil kot nerealiziranosti pravnih poslov, tega dokaznega bremena pa slednja ni zmogla. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da držijo trditve tožnice o prekoračitvi stanja na TRR po prenehanju limitne pogodbe, pa tudi o obstoju dolga na podlagi kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obširni obrazložitvi sodišča prve stopnje iz 9. in 10. točke odločbe in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Toženka se v pritožbi spreneveda, da tožnica realizacije kreditne pogodbe ni izkazala, čeprav je potek poslovanja jasno razviden iz kartice transakcijskega računa (priloga A 17). Omenjena listina tudi kaže, kako so bili upoštevani prilivi kreditojemalca. Da bi dolžnica poleg že ugotovljenih zneskov poravnala še kaj več, toženka ni zatrjevala, še manj pa izkazovala. Postavitve izvedenca finančne stroke v postopku ni predlagala nobena od strank, zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ob tem ni mogoče pritrditi toženki, da bi tožnica edino s tem dokazom lahko izkazovala višino terjatve, saj pravdni postopek ne predvideva obveznih dokaznih sredstev, temveč je stranka pri dokazovanju svobodna. Glede na povsem pavšalne ugovore toženke posebno strokovno znanje za razjasnitev pravno relevantnih dejstev v konkretnem postopku tudi ni bilo potrebno.

7. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.