Jedro

Ker je bil postopek zoper BS na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020 prekinjen, prvostopenjsko sodišče pritožbe tožnika (zoper sklep z dne 12. 2. 2020 o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za sojenje o zahtevku zoper BS) ni predložilo višjemu sodišču, tako da odločitev, da se postopek vodi le zoper poslovno banko, ni pravnomočna. Posledično so zaključki, ki jih prvostopenjsko sodišče utemeljuje z dejstvom, da postopek teče le še zoper poslovno banko, zmotni. Postopek še vedno teče tudi zoper BS, le prekinjen je. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-27/20 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB, med drugim tudi določb, ki urejajo omejitev sodnega varstva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350.a člena ZBan-1 ter temu ustrezno ločitev pravd v začetih enotnih postopkih ter izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.

Tožnik zatrjuje, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevkov zoper poslovno banko in v zvezi s tem predlaga sodišču, naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za razveljavitev ZPSVIKOB in 261.e člena ZBan-1L. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da postopek ne teče po ZPSVIKOB in da je o 261.e členu ZBan-1 Ustavno sodišče že odločilo. Ni se opredelilo do dejstva, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, torej tudi tretji odstavek 3. člena, ki izključuje uporabo ZPSVIKOB za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. O tem, ali je odločitev o zahtevkih zoper drugo toženko odvisna od vprašanja (ne)zakonitosti Odločbe BS (predhodno vprašanje), izpodbijani sklep nima razlogov. Prav tako ne o veljavnosti oziroma uporabi 261.e člena ZBan-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je v tožbi od prvo tožene Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) in drugo tožene poslovne banke, izdajateljice vrednostnih papirjev katerih lastnik je bil, zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega izrednega ukrepa BS – odločbe BS z dne 17. 12. 2013 o prenehanju kvalificiranih obveznosti poslovnih bank (v nadaljevanju Odločba BS). Protipravno ravnanje druge toženke naj bi bilo v tem, da Odločbe BS ni izpodbijala v upravnem sporu. Že ob vložitvi tožbe je predlagal prekinitev postopka, sodišče je predlogu ugodilo in postopek zoper BS prekinilo do odprave protiustavnosti, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zoper drugo toženko pa do odločitve sodišča o tožbenem zahtevku zoper BS. S sklepom z dne 12. 2. 2020 je odločilo, da se pravdni postopek zoper BS nadaljuje z dnem 19. 12. 2019 ter da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o zahtevku zoper BS. Zoper drugo toženo banko je prekinjeni postopek nadaljevalo s sklepom z dne 4. 8. 2020. Tožnik je nato spremenil tožbo: odgovornost drugo tožene banke utemeljuje tudi z očitki o nedovoljeni tržni manipulaciji in podredno uveljavlja, da je potrdilo o vpisu obveznice X št. ... z dne 26. 5. 2010 nično zaradi nezakonite Odločbe BS, zato mu mora poslovna banka vrniti 100.030 EUR z obrestmi. Ponovno je predlagal prekinitev postopka. Na prvem naroku 9. 6. 2021 je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dopustilo. Predlog za prekinitev postopka je 30. 6. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da pogoji iz prvega odstavka 237. člena Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB) za prekinitev postopka niso podani.

2. V vlogi z dne 3. 11. 2021 je tožnik sodišču predlagal, naj na Ustavno sodišče vloži predlog za razveljavitev Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB) in 261.e člena Zakona o bankah (ZBan-1) ter prekine postopek. O tem predlogu je odločalo sodišče z izpodbijanim sklepom. Predlog je zavrnilo, ker ZPSVIKOB ureja le postopke zoper BS, to so odškodninski postopki po 350.a členu ZBan-1, ta postopek pa teče le zoper poslovno banko, glede 261.e člena ZBan-1 pa je Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/13 ugotovilo, da je v skladu z Ustavo.

**Povzetek pritožbe in odgovora na pritožbo**

3. Tožnik sklep izpodbija „iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov“ iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da Ustavno sodišče še ni odločilo o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zoper poslovno banko, ki temelji na 261.e členu ZBan-1. Navedeno določilo, ki daje zaščito poslovni banki, da ji ni treba plačati odškodnine, ne velja več, ker je ZBan-1L z uveljavitvijo ZRPPB prenehal veljati. Tako direktiva 2014/59/EU-BRRD kot ZRPPB določata, da mora v primeru nepravilne in nezakonite odločbe BS plačati odškodnino poslovna banka in je jasno, da je 261.e člen ZBan-1 v nasprotju z Ustavo RS, saj gre za neenako obravnavanje in poseg v lastninsko pravico razlaščenih imetnikov obveznic. Pojasnjuje, zakaj da je po sprejetju ZRPPB (že spet) dovoljeno vložiti zahtevek zoper poslovno banko. Če sodišče meni, da se v konkretni zadevi uporablja določilo 261.e člena ZBan-1, je treba zadevo predložiti Ustavnemu sodišču, da bo v konkretnem primeru preverilo skladnost navedenega člena z Ustavo. Če sodišče oceni, da 261.e člen ZBan-1 ne velja več, je treba postopek prekiniti do odločitve o zakonitosti ali nezakonitosti Odločbe BS v nekem drugem postopku (po bodočem zakonu), ki bo dopuščal vsebinsko in konkretno izpodbijanje Odločbe BS. Če se postopek nadaljuje, odškodnine ne bo mogel iztožiti niti od BS niti od tožene poslovne banke, tako da bo prišel v položaj, ko kljub nezakoniti Odločbi BS ne bo prišel do denarja, ki ga je posodil banki. Takšna ureditev je v nasprotju s 67. členom Ustave. Sodišče bi moralo v okviru predhodnega vprašanja odškodninske odgovornosti poslovne banke presojati, ali je odločba BS pravilna, zakonita in ne nasprotuje Ustavi, ali pa postopek prekiniti, dokler ne bo v nekem zakonu predvideno pravno sredstvo imetnika podrejenih obveznic zoper Odločbo BS. Glede na odločbo ESČP v zadevi Pintar proti Sloveniji je ZPSVIKOB v nasprotju z Ustavo, ker ne ureja pravnega sredstva zoper Odločbo BS. ZPSVIKOB ni primerno pravno sredstvo za zaščito pravic razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic, posledično je neustavno določilo 261.e člena ZBan-1. Nenazadnje je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 dne 14. 1. 2021 prekinilo izvajanje ZPSVIKOB in naslovilo na sodišče EU predhodna vprašanja, tudi vprašanje, ali je BS sploh lahko odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijani sklep temeljilo na odločbi Ustavnega sodišča U-I-295/13 ter 350.a in 261.e členu ZBan-1 ter da ugotavljanje zakonitosti ali nezakonitosti Odločbe BS ne predstavlja predhodnega vprašanja v konkretni zadevi. Ker zahtevka ne postavlja le po 350.a členu ZBan-1 oziroma ZPSVIKOB, temveč tudi po 85. členu Direktive BRRD v zvezi s 26. členom Ustave RS ter v smislu 229. člena ZRPPB in 111. člena ZRPPB-1 – kot predhodno vprašanje – in ker ZPSVIKOB tega pravnega sredstva ne nudi, je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. 4. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je izpodbijani sklep pravilen, večina pritožbenih očitkov pa nima povezave z obrazložitvijo sklepa. Ustavno sodišče je že odločilo o 261. e členu ZBan-1, da je skladen z Ustavo. Dejstvo, da sta kasnejša ZRPPB in ZRPPB-1 uredila pravice oseb, v katerih pravice je posegla BS, nekoliko drugače, ne pomeni, da je 261.e člen ZBan-1 napačen ali neveljaven. Tudi kasnejša zakona vsebujeta podobno določbo, da poslovne banke ne odgovarjajo. Tudi ob uporabi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti predpostavke za odgovornost poslovne banke niso podane. Ker je Ustavno sodišče zadržalo izvrševanje določb ZPSVIKOB, stanje še vedno ni skladno z Ustavo, vendar to ne pomeni, da ima zaradi tega tožnik kakšen utemeljen zahtevek zoper poslovno banko. Postopek po ZPSVIKOB se lahko vodi le zoper BS, zato je predlog za prekinitev postopka zaradi vložitve ocene ustavnosti ZPSVIKOB neutemeljen. Enako velja za vprašanje zakonitosti Odločbe BS, ki na utemeljenost tožbenega zahtevka zoper poslovno banko ne more imeti nikakršnega vpliva, saj odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti BS ni predhodno vprašanje v tem postopku. O tem, da ni razlogov za prekinitev postopka, se je že večkrat izreka tudi sodna praksa (sklepi VSL II Cp 1645/2020, II Cp 1674/2020, I Cp 707/2021, I Cp 123/2021 in I Cp 145/2021).

**Presoja višjega sodišča**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijanega sklepa je višje sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo več za odločitev o utemeljenosti predloga za prekinitev postopka relevantnih dejstev.

7. Zoper sklep z dne 12. 2. 2020 o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za sojenje o zahtevku zoper BS, je tožnik vložil pritožbo. Ker je bil postopek zoper BS na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020 prekinjen, prvostopenjsko sodišče pritožbe ni predložilo višjemu sodišču, tako da odločitev, da se postopek vodi le zoper poslovno banko, ni pravnomočna. Posledično so zaključki, ki jih prvostopenjsko sodišče utemeljuje z dejstvom, da postopek teče le še zoper poslovno banko, zmotni. Postopek še vedno teče tudi zoper BS, le prekinjen je. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-27/20 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB1, med drugim tudi določb, ki urejajo omejitev sodnega varstva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350.a člena ZBan-1 ter temu ustrezno ločitev pravd v začetih enotnih postopkih (prvi in tretji odstavek 3. člena in 45. člen) ter izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru (9. člen).

8. Po spremembi tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje že dopustilo, tožnik tožbena zahtevka zoper poslovno banko utemeljuje tudi s trditvami, da je poslovna banka na njegovo škodo neupravičeno obogatena, ker zoper Odločbo BS ni vložila pravnih sredstev; da mu je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajajočega prospekta nastala škoda (odškodninski zahtevek); podrejeno uveljavlja ničnost zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti ob plačilu podrejenih obveznic. Zatrjuje, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevkov zoper poslovno banko in v zvezi s tem predlaga sodišču, naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za razveljavitev ZPSVIKOB in 261.e člena ZBan-1L. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da postopek ne teče po ZPSVIKOB in da je o 261.e členu ZBan-1 Ustavno sodišče že odločilo. Ni se opredelilo do dejstva, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, torej tudi tretji odstavek 3. člena, ki izključuje uporabo ZPSVIKOB za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. O tem, ali je odločitev o zahtevkih zoper drugo toženko odvisna od vprašanja (ne)zakonitosti Odločbe BS (predhodno vprašanje), izpodbijani sklep nima razlogov. Prav tako ne o veljavnosti oziroma uporabi 261.e člena ZBan-1. 9. V zvezi s sklicevanjem toženke v odgovoru na pritožbo na sodno prakso, višje sodišče pojasnjuje, da ta ni enotna. Zlasti v zadnjem času je bilo sprejetih več odločitev, ki so nadgradila stališča sklepov, ki jih našteva druga toženka (gl. sklepe VSL II Cp 355/2022, I Cp 678/2022, II Cp 1040/2022).

10. Ker sodišče prve stopnje nekaterih pravno relevantnih dejstev ni upoštevalo, do drugih pa se ni opredelilo obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju o prekinitvi postopka zoper drugo toženko bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v tem sklepu izpostavljene okoliščine in predlog za prekinitev obravnavati z vidika vseh, glede na trditve strank možnih pravnih podlag.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 In to kljub neizčrpanju rednih in izrednih pravnih sredstev z obrazložitvijo, da pobudniki že dlje časa ne morejo učinkovito uveljaviti sodnega varstva zoper oblastno odločitev o prenehanju kvalificiranih pravic, da je do dolgotrajnosti postopka bistveno prispeval tudi zakonodajalec in da je podan močan širši javni interes za čimprejšnjo odločitev o ustavnosti zakona.