Jedro

Opravila kot so nošenje službene uniforme, kratko informiranje o nalogah za naslednji dan, prevzemanje vode za pitje ter oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih ne pomenijo posega v tožnikovo pravico do tedenskega počitka.

Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka le zato, ker njegovi dnevi tedenskega počitka niso bili enakomerno razporejeni, je materialno pravno zmotna in ji pritožba utemeljeno nasprotuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se sodba v I. in III. točki izreka na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.954,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 657,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 1.954,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti iz tega naslova za obdobje pred 3. 7. 2016, pa je zavrnilo. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 180,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del I. točke izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz predloženih evidenc jasno izhaja, da so bili dnevi tedenskega počitka za tožnika načrtovani in da mu je bil počitek na te dneve tudi dejansko zagotovljen. Tožnik tem evidencam ni nikoli ugovarjal. Uveljavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pristranska, pomanjkljiva in neprepričljiva. Iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi nadrejenega A.A., da je bil tožniku tedenski počitek v primeru, če mu ga v tekočem tednu ni bilo mogoče zagotoviti, zagotovljen v naslednjem tednu ali mesecu. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava glede upoštevanja 7-dnevnega oziroma 14-dnevnega referenčnega obdobja, saj je glede na določbo tretjega odstavka 158. člena ZDR-1 pomembno 6-mesečno povprečje. Opozarja tudi na določbo tretjega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi, po kateri se pripadniku v primeru, če mora na dan tedenskega počitka delati, ta zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizrabljen tedenski počitek na podlagi določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in SV v mirovnih silah JOINT INTERPRISE - KFOR Kosovo pod poveljstvom Nato z oznako „OZN“ (KFOR ..). Na misiji je bil razporejen na formacijsko dolžnost vojak (uradniški naziv "vojak I"), dela in naloge pa je opravljal kot "vojak namerilec ..". Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka v znesku 1.954,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku na misiji KFOR ... pripadalo 24 dni tedenskega počitka, kar med strankama niti ni bilo sporno. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni opravljal operativnih in logističnih nalog. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je popolna, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato pritožbeno sodišče o njeni pravilnosti nima pomislekov. Stališče sodišča prve stopnje, da opravila kot so nošenje službene uniforme, kratko informiranje o nalogah za naslednji dan, prevzemanje vode za pitje ter oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih ne pomenijo posega v tožnikovo pravico do tedenskega počitka, je v sodni praksi ustaljeno in izhaja iz številnih odločb pritožbenega sodišča (odločbe Pdp 945/2018 z dne 7. 3. 2019, Pdp 728/2019 z dne 19. 12. 2019, Pdp 188/2020 z dne 15. 7. 2020 in druge) ter Vrhovnega sodišča RS (glej npr. sodbo VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019).

8. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da so podatki v mesečnih evidencah prostih dni pripadnikov na misiji KFOR ... verodostojni in da potrjujejo navedbe tožene stranke, da je bilo tožniku na misiji zagotovljenih skupno 24 dni tedenskega počitka. Zaključek, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka, pa je utemeljilo na ugotovitvi, da tožniku v nekaterih tednih na misiji1 tedenski počitek ni bil zagotovljen, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Po določbi drugega odstavka 97.f člena ZObr ima sicer delavec v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur2. Vendar pa je po pravilnem zatrjevanju pritožbe za odločitev pomembna tudi določba tretjega odstavka 97.f člena ZObr, po kateri se lahko delavcu, če mora zaradi službenih potreb, varnostnih razmer, nemotenega opravljanja zadev civilne obrambe ali izvajanja materialne in zdravstvene oskrbe vojske oziroma nemotenega izvajanja vojaškega izobraževanja in usposabljanja na dan tedenskega počitka delati, tedenski počitek zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu. Sodišče prve stopnje je glede na pravilno stališče, da je narava dela pripadnikov na misiji specifična in da je njihova pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovnim operacijam in mednarodnim silam, zaradi česar je ni mogoče izvajati na enak način kot doma, zmotno štelo kot bistveno, da tožena stranka ni (izrecno) zatrjevala objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov za to, da je tožniku tedenski počitek v primeru, če mu ga ni bilo mogoče zagotoviti v tekočem tednu, zagotovila na kak drug dan. Tožena stranka je tožnikove trditve o tem, da je moral na evidentirano proste dneve opravljati delovne naloge, ki so pomenile kršitev pravice do tedenskega počitka, obrazloženo prerekala s trditvami, da je bil tožniku tedenski počitek dejansko zagotovljen in to v zadostnem številu dni, kar je dokazovala predvsem z mesečnimi evidencami in z izpovedjo poveljnika voda A.A.. Glede na izpoved te priče (ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno in jo je v 13. točki obrazložitve sodbe tudi pravilno povzelo), da pripadniku včasih ni bilo mogoče zagotoviti prostega dne v sedmih zaporednih dneh, ker je naloga trajala 8 ali 10 dni, vendar pa so to v naslednjem tednu ali mesecu nadoknadili, je napačna presoja sodišča prve stopnje, da niso bili podani razlogi za zagotovitev tedenskega počitka tožniku na kak drug dan v smislu določbe tretjega odstavka 97.f člena ZObr. Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka le zato, ker njegovi dnevi tedenskega počitka niso bili enakomerno razporejeni, je zato materialno pravno zmotna in ji pritožba utemeljeno nasprotuje.

9. Ker je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so bili izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijanega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper ugodilni del I. točke izreka sodbe ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za 14 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v skupnem znesku 1.954,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2016 dalje do plačila.

10. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik po odločitvi pritožbenega sodišča s tožbenim zahtevkom ni uspel, na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene potrebne stroške postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na podlagi določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) pravilno priznalo 657,90 EUR stroškov postopka, ki ji jih mora tožnik povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je na podlagi določb OT in glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (1.954,40 EUR) utemeljeno priglasila 375 točk nagrade za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Nagrada za obvestilo stranki v višini 50 točk je že zajeta v nagradi za pritožbo, zato pritožbeno sodišče toženi stranki tega stroška ni priznalo. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 To je 2. teden (9. 11. do 15. 11. 2015), 3. teden (16. 11. do 22. 11. 2015), 4. teden (23. 11. do 29. 11. 2015), 7. teden (14. 12. do 20. 12. 2015), 10. teden (4. 1. do 10. 1. 2016), 11. teden (11. 1. do 17. 1. 2016), 12. teden (18. 1. do 24. 1. 2016), 13. teden (25. 1. do 31. 1. 2016), 17. teden (22. 2. do 28. 1. 2016), 18. teden (29. 2. do 6. 3. 2016), 20. teden (14. 3. do 20. 3. 2016), 21. teden (21. 3. do 27. 3. 2016), 22. teden (28. 3. do 3. 4. 2016) in 24. teden (11. 4. do 17. 4. 2016). 2 Vsebinsko enako določa tudi prvi odstavek 156. člena ZDR-1.