Jedro

V zadevi je bilo sporno vprašanje vštevanja osebnih dohodkov oziroma plač iz leta 1975 v pokojninsko osnovo. V matični evidenci namreč podatki o plačah za obdobje od meseca februarja do meseca decembra 1975 niso bili evidentirani. ZPIZ-1 v prvem odstavku 203. člena določa, da se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Če ti podatki niso na razpolago, se višina plač lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, kot npr. tudi s podatki o primerljivih plačah. Tožnik je predlagal, da se za leto 1975 upoštevajo podatki oziroma plače sodelavcev B.B. ali pa D.D.. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačo, ki jo je v spornem obdobju prejel D.D.. Plači sta bolj primerljivi, kot pa plači B.B. in tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2010. V odločbi št. ... z dne 7. 7. 2010 je znesek 1.301,54 EUR nadomestilo z zneskom 1.337,78 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialne prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo pravilnih dejstev in tudi ni upoštevalo njegovega zadnjega zahtevka. V dopisu z dne 24. 6. 2014 je na osnovi priložene dokumentacije, ki jo je pridobil v A. zahteval, da se osnova izračuna na podlagi podatkov B.B., torej da se mu prizna znesek 1.343,45 EUR. K omenjenemu dopisu je priložil tudi sklep delavskega sveta C., E. z dne 8. 12. 1975, iz katerega je razvidno, da je bil z 30. 10. 1975 imenovan na delovno mesto vršilca dolžnosti direktorja C.. Plača za mesec november in decembra 1975 pa je bila vsaj za 20 % višja kot pred tem, ko je bil vodja poslovne enote. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je najprej s sodbo opr. št. V Ps 2983/2010 z dne 26. 6. 2013 tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Navedena sodba pa je bila s sklepom pritožbenega sodišča Psp 457/2013 z dne 20. 3. 2014 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 7. 2010. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 1.301,54 EUR na mesec od 9. 6. 2010 dalje. V zadevi je bilo sporno vprašanje vštevanja osebnih dohodkov oziroma plač iz leta 1975 v pokojninsko osnovo. V matični evidenci namreč podatki o plačah za obdobje od meseca februarja do meseca decembra 1975 niso bili evidentirani. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 203. člena določa, da se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vendar pa če ti podatki niso na razpolago, se višina plač lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, kot npr. tudi s podatki o primerljivih plačah. Tožnik je v dopisu z dne 23. 4. 2014 predlagal, da se za leto 1975 upoštevajo podatki oziroma plače sodelavcev B.B. ali pa D.D.. Tožena stranka je na zahtevo sodišča opravila izračun tožnikove pokojnine upoštevaje primerljive plače obeh sodelavcev. Iz dopisa datiranega z dne 10. 6. 2014 izhaja, da bi upoštevaje primerljive plače tožnikova pokojnina, če bi se upoštevali podatki o plačah D.D., od 9. 6. 2010 dalje znašala 1.337,78 EUR, če pa bi se upoštevali podatki B.B. bi pokojnina od 9. 6. 2010 dalje znašala 1.343,45 EUR. Tožnik je v dopisu z dne 19. 6. 2014 sodišču sporočil, da sta oba upoštevana primera zanj sprejemljiva. Tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo s tem v zvezi tožnik ni podal nobenih pripomb. Šele v pritožbi tožnik uveljavlja, da se namesto primerljivih plač D.D. upošteva primerljive plače B.B., saj bi bila v tem primeru pokojnina nekoliko višja.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačo za obdobje od 1. 2. 1975 do 31. 12. 1975, ki jo je prejel D.D.. Plači sta bolj primerljivi, kot pa plači B.B. in pa tožnika. Tožnik je namreč že sam v dopisu dne 23. 4. 2014 navedel, da sta v prvi polovici leta 1975 z D.D. zasedala enaki delovni mesti. Tudi iz izjave D.D. (l. št. A/3) izhaja, da je tožnik šele v jeseni leta 1975 napredoval in postal v.d. direktor C., do tega napredovanja pa sta bila osebna dohodka skoraj enaka, saj sta bila oba vodje največjih enot v podjetju, tako po številu zaposlenih, kakor tudi po dohodku. Iz sklepa št. ... z dne 8. 12. 1975, ki ga je predložil tožnik (priloga A/9 sodnega spisa) izhaja, da je bil tožnik imenovan na delovno mesto vršilca dolžnosti direktorja C. in da bo omenjeno dolžnost opravljal do zasedbe delovnega mesta po izvedenem razpisu, ki je bil v teku. Ker je bil sklep izdan 8. 12. 1975, v tem primeru sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da je tožnik napredoval šele konec leta in da razlika v plači zaradi tega med D.D. in pa tožnikom ni bistvena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.