Jedro

Posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba sploh še ni veljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi: ''I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Odločba Ministrstva za obrambo tožene stranke, št. ... z dne 4. 6. 2020, se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh po prejemu sodbe plačati 3.622,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 183,60 EUR v roku 8 dni, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.''

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo delno zavrglo. Razsodilo pa je, da se odločba Ministrstva za obrambo tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2020 odpravi. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni po prejemu sodbe plača 3.622,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni po prejemu sodbe povrniti stroške postopka v znesku 656,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, vključno s stroški pritožbe, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta bili za izvajanje 14. odstavka 49. člena Zakona o službi v Slovenski vojski sprejeti dve uredbi in sicer Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (stara uredba - Ur. l. RS, št. 67/2008) in Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova uredba – Ur. l. RS, št. 73/2019). Sodišče prve stopnje je pri tolmačenju drugega odstavka 7. člena nove uredbe, spregledalo, da krog upravičencev do izplačila posebne denarne nagrade po stari in novi uredbi ni enak. Na podlagi stare uredbe so bili do posebne denarne nagrade upravičeni zgolj vojaki in vojaške osebe, ki so sklenile pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje vojaške službe v enotah in službah vojaškega letalstva, nadzora zračnega prostora, kontrole letenja in vojaškega zdravstva za dobo najmanj petih let. Kot izhaja iz pojma vojaške osebe definiranega v 5. členu Zakona o obrambi, so vojaške osebe vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci. Tako je bil po stari uredbi upravičen do te nagrade le del vojaških oseb, po novi uredbi, ki je vpeljala novo sistemsko ureditev, pa so do izplačila posebne nagrade upravičene vse vojaške osebe, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za najmanj pet let. Sodišče je tudi napačno tolmačilo drugi odstavek 2. člena nove uredbe. Po tej se posebna nagrada izplača naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe, medtem ko se je po stari uredbi izplačala takoj po uspešno zaključenem temeljnem vojaško strokovnem usposabljanju. Skladno z novo uredbo so vsi pripadniki s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas najmanj petih let upravičeni do posebne denarne nagrade. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnik po novi uredbi upravičen do posebne nagrade tudi za čas pred njeno uveljavitvijo tj. pred 1. 1. 2020. Sodišče ni pojasnilo, v čem je potemtakem smisel izenačitve vseh vojaških oseb, saj bi imele vojaške osebe, ki so prejele posebno denarno nagrado že po stari uredbi izrazito ugodnejši položaj. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je namreč v tem, da vsi pripadniki dobijo enako število denarnih nagrad vezano na zaključeno leto službe, in sicer za naprej. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je v tem, da se pripadnikom, ki so za sklenitev ali podaljšanje pogodbe o zaposlitvi prejeli posebne denarne nagrade po stari uredbi, izplača samo še razlika med že izplačano posebno nagrado po stari uredbi in nagrado, ki jim pripada po novi uredbi. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijano sodbo in toženi stranki naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Tožnik je bil ob uveljavitvi Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 73/2019) vojaška oseba, ki je imel sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, in je po stari uredbi prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS pri plači za mesec junij 2013. V času odločanja o sporni zadevi (4. 6. 2020) je bil pri toženi stranki zaposlen polnih sedem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom pet plač in zneskom sedmih plač.

7. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. Nova uredba je stopila v veljavo s 1. 1. 2020. Iz določbe drugega odstavka 7. člena izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala po novi uredbi in posebno nagrado, ki bi jim pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po poteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na navedeno so pravilne trditve tožene stranke v pritožbi, da posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba sploh še ni veljala.

8. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). V posledici takšne odločitve je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnik, ki s tožbo ni uspel, dolžan toženi strani povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer stroške odgovora na tožbo v višini 300 točk in materialne stroške v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znaša 183,60 EUR.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške. Skladno s 155. členom ZPP in določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) so potrebni pritožbeni stroški tožene stranke stroški sestave pritožbe v višini 375 točk in materialni stroški v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 229,50 EUR.