Jedro

1. Z določbo 1. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanaša na krajevno pristojnost, izključena kot revizijski razlog.

2. Za uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na pogodbi o naročilu, sklenjeni med pravdnima strankama, je aktivno legitimirana tožeča stranka, ne pa njeni sopogodbeniki. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka potrebovala pooblastila svojih poslovnih partnerjev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka ... banka, Beograd, po nalogu tožeče stranke in na podlagi že plačane tolarske protivrednosti plačati več italjanskim upnikom različne zneske v ITL, tožeči stranki pa tolarsko protivrednost 88.311.917.- ITL po srednjem uradnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter ji povrniti 442.600.00 Sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dala toženi stranki, kot banki, ki je bila pooblaščena za opravljanje plačil po tržaškem sporazumu, naloge za posamezna nakazila v tujino v skupnem znesku 404.328.049.- ITL, česar tožena stranka ni opravila, čeprav je tožeča stranka plačala ustrezno tolarsko vrednost, poleg tega ni prenesla na tožečo stranko zneska 88.311.917.- ITL, kolikor so znašali prilivi v njeno korist. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da tožbo zavrže. Navaja, da sodišče v Kopru ni pristojno. Nadalje navaja, da je njen naslov pomanjkljivo naveden, dodati bi bilo treba se Direkcijo za maloobmejni promet v Kopru. Trdi, da tožeča stranka napačno uveljavlja plačilo v lirah, zlasti pa tudi v tolarski protivrednosti za lire. Navaja, da tožeča stranka brez pooblastil vlaga tožbo za svoje komitente iz Italije. Zato bi bilo treba tožbo zavreči. Izjavlja, da ne nasprotuje temu, da bi ji bilo naloženo tolarsko plačilo z zamudnimi obrestmi, nasprotuje pa plačilu v lirah in v tolarski protivrednosti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z določbo 1. točke prvega odstavka 385.čl. je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 354.čl. ZPP) izključena kot revizijski razlog. Zato se revizijsko sodišče z ugovorom krajevne pristojnosti, ki ga tožena stranka ponavlja v reviziji, ne more ukvarjati.

Naslov tožene stranke je pravilno naveden. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi se njenemu naslovu dodalo še ime Direkcije za maloobmejni promet, ki je med tem že prenehala poslovati.

Za uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na pogodbi o naročilu, sklenjeni med pravdnima strankama, je aktivno legitimirana tožeča stranka, ne pa njeni sopogodbeniki. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka potrebovala pooblastila svojih poslovnih partnerjev. Tožeča stranka je sama pravdna stranka, ne pa pooblaščenec italjanskih podjetij, v korist katerih uveljavlja plačila na podlagi svojih nalogov in predhodnih nakazil toženi stranki.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožena stranka z meddržavnim sporazumom pooblaščena za opravljanje plačilnega prometa s tujino. Potemtakem je bila njena dolžnost izvrševati naloge, katerih izpolnitev uveljavlja tožeča stranka v tem sporu, v lirah na podlagi tolarskih nakazil. Izrek sodbe, ki toženi stranki nalaga plačila italjanskim podjetjem v lirah, je torej pravilen.

Drugi del izreka pa tožena stranka očitno napačno razume. Z njim je obsojena na plačilo v tolarjih. Temu pa, kot izrecno izjavlja v svoji reviziji, ne nasprotuje. Znesek tolarjev, ki jih mora plačati je vezan na vrednost 88.311.917.- ITL, kar je pravilno, saj je tožena stranka prejela lire in je dolžna vrednost prejetih nakazil, preračunano v domačo valuto, plačati tožeči stranki.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).