Jedro

Pritožbena navedba, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči in sicer z zdravljenjem na odprtem oddelku, je neutemeljena. Iz mnenja izvedenke, ki je opravila temeljit pregled udeleženca in medicinske dokumentacije, izhaja, da udeleženec potrebuje ponovno uvedbo zdravljenja z zdravili, kar je v njegovem psihičnem stanju mogoče le na oddelku pod posebnim nadzorom, kjer potrebuje čas zdravljenja enega meseca. Brez nadzora bi v sedanjem psihičnemu stanju udeleženec zdravljenje prekinil. Brez zdravil se njegova bolezen ne bi izboljšala, ampak poglabljala in bi se s tem njegovo neprilagojeno in bolezensko motivirano nasilno vedenje stopnjevalo. S tem bi resno ogrožal zdravje in življenje svojih bližnjih in hkrati sebi povzročal hudo in trajno nepopravljivo škodo. V izvedenskem mnenju je tudi jasno pojasnjeno, da milejše oblike zdravljenja trenutno, dokler zdravila ne pričnejo delovati (5 tednov), niso primerne, ker pri njih udeleženec v sedanjem psihičnem stanju ne bi bil sposoben sodelovati in bi zdravljenje takoj prekinil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeležencu omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka sklepa) in ga zadržalo na zdravljenju v Univerzitetni psihiatrični kliniki ... (v nadaljevanju UPK), na oddelku pod posebnim nadzorom, najdlje do 21. 2. 2022 (II. točka sklepa).

2. Proti navedenemu se je pritožil udeleženec po pooblaščencu, ki ga zastopa po uradni dolžnosti, iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči in sicer z zdravljenjem na odprtem oddelku. Navaja, da je iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se je udeleženec v preteklosti po uvedbi zdravil psihično uredil in je konstruktivno sodeloval pri zdravljenju. Iz iste točke obrazložitve je tudi razvidno, da je imel uvedeno depo terapijo, ob kateri je bil pred tem v dobri remisiji, to je brez bolezenskih znakov. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidna ocena sodišča, da je do ponovnega poslabšanja zdravstvenega stanja zadržanega prišlo (tudi) ob popuščanju terapije. Glede na to, da bi bila udeležencu bolnišnična obravnava in s tem ponovna uvedba zdravljenja z zdravili omogočena tudi na odprtem oddelku, ob takšni obravnavi pa bi tudi odpadla možnost konfliktnih situacij udeleženca z njegovimi družinskimi člani v domačem okolju, bi bil s takšno obravnavo dosežen enak namen, kot z zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Sodišče prve stopnje je vse v prejšnjem odstavku navedene kriterije povsem pravilno presodilo. Pritožbena navedba, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči in sicer z zdravljenjem na odprtem oddelku, je neutemeljena. Iz mnenja izvedenke, ki je opravila temeljit pregled udeleženca in medicinske dokumentacije, izhaja, da udeleženec potrebuje ponovno uvedbo zdravljenja z zdravili, kar je v njegovem psihičnem stanju mogoče le na oddelku pod posebnim nadzorom UPK, kjer potrebuje čas zdravljenja enega meseca. Brez nadzora bi v sedanjem psihičnemu stanju udeleženec zdravljenje prekinil. Brez zdravil se njegova bolezen ne bi izboljšala, ampak poglabljala in bi se s tem njegovo neprilagojeno in bolezensko motivirano nasilno vedenje stopnjevalo. S tem bi resno ogrožal zdravje in življenje svojih bližnjih in hkrati sebi povzročal hudo in trajno nepopravljivo škodo. V izvedenskem mnenju je tudi jasno pojasnjeno, da milejše oblike zdravljenja trenutno, dokler zdravila ne pričnejo delovati (5 tednov), niso primerne, ker pri njih udeleženec v sedanjem psihičnem stanju ne bi bil sposoben sodelovati in bi zdravljenje takoj prekinil. V postopku sta bili zaslišani tudi udeleženčeva mama in sestra, iz njunih izpovedb pa med drugim izhaja ravno to, namreč, da je do poslabšanja psihičnega stanja ter drugim in sebi ogrožajočih dejanj udeleženca prišlo zaradi prenehanja z jemanjem zdravil. 6. Sodišče prve stopnje je tako po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju višjega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.