Jedro

Spor, v katerem delavec zahteva razveljavitev pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, čeprav je tožba kot nedopustna zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa (2. točka izreka).

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da sta pisno opozorilo tožniku na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 1. 2010 nična (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške (2. točka izreka).

Zoper 2. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve procesnih določb ter zmotne uporabe materialnega prava v skladu s 1. in 3. točko 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in tožniku v celoti naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče nezakonito uporabilo določilo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj v tem konkretnem primeru ne gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, temveč je delavec zahteval zgolj ugotovitev nezakonitosti odločbe, vendar pa se ta odločba ni nanašala na obstoj ali prenehanje delovnega razmerja. Sodišče bi pri odmeri stroškov postopka moralo uporabiti določilo 38. člena ZDSS, ki govori o stroških postopka v individualnih delovnih sporih, kar je po vsebini ta spor. Po navedenem določilu zakon predvideva zgolj možnost, da se odstopi od splošnega načela, ki ga postavlja ZPP, da nosi vsaka stranka stroške glede na uspeh v postopku ter omogoči, da dobi delavec povrnjene vse stroške, tudi če ni v postopku uspel v celoti. Nobenega razloga ni, da bi tožena stranka morala nositi svoje stroške, saj so ti nastali izključno po krivdi tožnika. Sicer pa tudi obrazložitev uporabe 41. člena ZDSS iz izpodbijanega sklepa ni zakonita. Tožnik je z vložitvijo v postopku zlorabljal pravice. Z napadeno odločbo tožena stranka ni storila še ničesar, kar bi vplivalo na tožnikove pravice in odločba za delavca v delovnopravnem smislu nima nobenih neposrednih posledic in ne krši nobene pravice delavca. Sodna praksa na to temo je popolnoma jasna in tožnik nikakor ne bi mogel uspeti s tožbo. Vztrajanje pri tožbi in pri opravi glavne obravnave, ki pomeni le dodatne, a vendar nepotrebne stroške, predstavlja zlorabo pravic s strani tožnika. Glede na tožnikovo zavedanje o nemožnosti uveljavljanja sodnega varstva in opozarjanja na to v vsaki fazi postopka, je očitno, da je tožnik zlorabil svoje pravice, s čimer je toženi stranki povzročal zgolj nepotrebne stroške, ki jih mora nositi sama. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem sporu zahteval razveljavitev pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da sodno varstvo zoper opozorilo, katerega tožnik uveljavlja ni dopustno. Pisno opozorilo delavcu na podlagi 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ne predstavlja dejanja oziroma odločitve delodajalca, s katero bi ta kršil pravico delavca iz delovnega razmerja. Pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR torej ne predstavlja odločitve o disciplinski odgovornosti tožnika in o izreku disciplinske sankcije. Glede na določbo 83. člena ZDR pa je podaja pisnega opozorila delavcu del postopka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Predstavlja le predpostavko za kasnejšo morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je zato pri odločitvi o stroških postopka pravilno izhajalo iz dejstva, da v konkretnem primeru gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato je pravilno uporabilo določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka. Ker gre torej pri razveljavitvi pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti (1. odstavek 83. člena ZDR) za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 delodajalec sam krije svoje stroške postopka, čeprav je bila tožba zavržena. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je tožnik s svojim ravnanjem, s tem ko je vložil tožbo na razveljavitev pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti, zlorabljal svoje pravice. Dejstvo, da je tožnik vztrajal pri tožbi in pri opravi glavne obravnave, pa ne pomeni, da je zlorabljal svoje pravice v smislu 9. in 11. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 2. točke 365. člena ZPP.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.