Jedro

Pri presoji vpliva nedovoljenega dokaza na nepristranskost sodnikove odločitve je sodišče dolžno najprej ugotoviti, za kateri konkreten dokaz gre, oceniti, ali je ta nedovoljen, kakšna je njegova vsebina in ali bi bila tudi brez tega dokaza sprejeta povsem enaka odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.12.2001 je bila V.P. spoznana za krivo, da je v sostorilstvu z J.K., Z.V. in M.K. storila kaznivo dejanje ugrabitve po 1. odstavku 144. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka III/1). Izrečena ji je bila kazen tri leta zapora ter naloženo plačilo povprečnine 350.000,00 SIT, plačila ostalih stroškov kazenskega postopka je bila oproščena (4. odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.8.2002, v zvezi s tem kaznivim dejanjem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je V.P. v izrečeno kazen zapora po 49. členu KZ vštelo čas pridržanja od 21.3.2000 od 9. ure do 23.3.2000 do 21.25 ure, o ostalem je prvostopenjsko sodbo potrdilo. V.P. je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 200.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljata "vse izpodbojne razloge, iz katerih se sme pravnomočna sodba in sodni postopek, ki je tekel pred njo, izpodbijati z vloženim pravnim sredstvom (1. odstavek 420. člena ZKP)". Predlagata, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) je vrhovni državni tožilec A.P. ocenil, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in da zahteva uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo: 1. da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi kršitev materialnega in procesnega prava v pravnomočni odločbi in postopku, ki je tekel pred takšno odločbo (1. odstavek 420. člena ZKP); 2. da v tem postopku zakon izrecno izključuje uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP); in 3. da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP); to pomeni, da preizkus omogoča le zahteva, v kateri vložnik pove, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja in v čem so podane, ali vsaj navede okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katero se sklicuje.

V okviru uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka (točka II zahteve) vložnika zahteve zatrjujeta različne kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, Ustave Republike Slovenije (Ustave) in nekaterih konvencijskih določb in jih po tematskih sklopih obrazložita v točkah 1 do 7. Zaradi preglednosti odločbe tudi Vrhovno sodišče v enakem zaporedju odgovarja na navedbe zahteve po posameznih točkah.

1. Zahteva se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-92/96 z dne 21.3.2002 (Uradni list RS, št. 32/2002) in uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi se vsi sodniki, ki so obsojenko sodili, seznanili (ali utegnili seznaniti) z uradnimi zaznamki, na katere sodišče ne sme opreti svoje odločitve. Pri tem navaja konkretne podatke o sedmih sodnih odločbah, izdanih v zvezi z odločanjem o priporu na prvi in drugi stopnji ter imenuje sodnike Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani, ki so sodelovali pri izdaji teh odločb in kasneje sodili na prvi in drugi stopnji. Vložnika zahteve menita, da naj bi sodišči s tem kršili obsojenkino pravico do nepristranskega sodišča in sodišču druge stopnje očitata, da ni upoštevalo omenjene ustavne odločbe, čeprav je v zadevi odločalo že po njeni izdaji, tej kršitvi pa bi se po njenem mnenju lahko izognilo tudi sodišče prve stopnje, saj je bilo predlagatelj ustavne presoje določb ZKP, kateri je sledila navedena odločba Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je v ugotovitveni odločbi, na katero se sklicuje zahteva, ugotovilo protiustavnost zakona o kazenskem postopku in med drugim poudarilo, da je bila ureditev ZKP, ki je omogočala, da se razpravljajoči sodnik seznani z obvestili, ki bi morala biti izločena iz spisa in na katera se sodba ne sme opirati, v nasprotju z zahtevo po nepristranskem sojenju iz 1. odstavka 23. člena Ustave. Do odprave ugotovljene neustavnosti so morala sodišča odločati in sojenje organizirati tako, da so ustavne in zakonske določbe uporabila v skladu z merili, opredeljenimi v citirani ustavni odločbi. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 56/03 - ZKP-E), ki je začel veljati 13.7.2003 je tej odločbi sledil tako, da je vpeljal nov izločitveni razlog (4.a točka 39. člena), ki določa, da sodnik ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

Odločbe Ustavnega sodišča začnejo praviloma učinkovati šele z njihovo objavo v Uradnem listu Republike Slovenije. Kot pravilno ugotavlja zahteva je bila omenjena ustavna odločba izdana šele v času odločanja sodišča druge stopnje. Zato so njena merila pri uporabi ustavnih in zakonskih določb v zvezi z vprašanjem, ali je podan upravičen dvom o nepristranskosti sodnika, lahko zavezovala zgolj sodišče druge stopnje, ne pa tudi sodišče prve stopnje, četudi naj bi se kot pobudnik ustavne presoje "zavedalo, da je njegovo ravnanje v nasprotju z najvišjim pravnim aktom v državi". Po mnenju Vrhovnega sodišča nobenemu od sodišč ni mogoče očitati kršitve 23. člena Ustave.

Zakonske določbe o izločitvi sodnika so neposredno namenjene uresničevanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja. Bistvo omenjene pravice je, da se sodnik ne seznani z dokazi, ki jih je treba izločiti. Če se seznani z nedovoljenim dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa (83. člen ZKP), je praviloma tudi sam izločen iz sojenja, ne pa vselej, saj vsakršna seznanitev z nedovoljenim dokazom, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, še ne terja nujno tudi sodnikove izločitve. Že glede na merila citirane ustavne odločbe, zlasti pa kasnejše spremembe zakonske ureditve instituta izločanja sodnika je (bilo) sodišče pri presoji vpliva nedovoljenega dokaza na nepristranskost sodnikove odločitve dolžno najprej ugotoviti, za kateri konkreten dokaz gre, oceniti, ali je ta nedovoljen, kakšna je njegova vsebina in ali bi bila tudi brez tega dokaza sprejeta povsem enaka odločitev.

Vložnika zahteve zatrjevane ustavne kršitve nista z ničemer izkazala. Iz zahteve ni razvidno, katere konkretne uradne zaznamke sploh imata v mislih: ali obvestila osumljencev, privilegiranih prič, ali morda kakšna druga obvestila, ki so sicer procesno neveljavni dokazi, ki pa jih iz spisa ni potrebno izločati. Zahteva tudi ne pove, v kateri fazi postopka naj bi bili uradni zaznamki izločeni iz spisa in kakšna je njihova vsebina. Nekonkretizirana utemeljitev kršitve ustave tako ne zadosti uvodoma predstavljenim kriterijem glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP). Ob takšni posplošeni zahtevi tudi ni mogoče presoditi, ali je obramba spoštovala takrat veljavne časovne omejitve, v katerih stranka lahko zahteva izločitev sodnika (41. člen ZKP). Glede na to, da zagovornika šele v zahtevi za varstvo zakonitosti prvič opozarjata na ta problem, je evidentno, da so očitki o nepristranskem sojenju tudi v tem pogledu neupoštevni.

2. Zagovornika uveljavljata kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, 23. člena Ustave, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in človekovih pravicah. Navajata, da je bila v spisu do 28.9.2001 "dokazna listina", ki jo je v prisotnosti kriminalistov, morda tudi po njihovem nareku, napisala obsojenka in bi morala biti iz spisa izločena že po končani preiskavi. Obsojenka naj ne bi bila vprašana o času nastanka listine, kar je pomembno za razmejitev njenega procesnega položaja v predkazenskem postopku. Prisotnost te listine v spisu je po navedbah vložnikov vplivala na vsebino obsojenkinega zagovora. Ker se je z njeno vsebino seznanil tudi senat sodišča prve stopnje, pa je upravičen tudi dvom v objektivnost sojenja.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obsojenka pri prvem zaslišanju pojasnila, da se je nekje sredi meseca februarja 2000 sama zglasila na Policijski postaji uprave L. (kot povod je navedla telefonski klic B.P., ki ji je povedal, da ga obravnavajo kot osumljenca v zvezi s smrtjo M.T.), da je kriminalistoma povedala vse o tej zadevi ter zaradi strahu pred J.K. prosila za policijsko zaščito, zaradi česar jo je policija za nekaj časa odpeljala na O., R. in v Nemčijo k hčerki. Po odvzemu prostosti J.K. je bila odpeljana domov, kjer je bila opravljena hišna preiskava, nato pa je bila pridržana.

Na glavni obravnavi dne 23.2.2001 (listna št. 1501) je obsojenka ponovila navedbe iz preiskave o prvem stiku s policijo. Predočena ji je bila kopija sporne listine (na listni št. 17 do 21 priloženega spisa), glede katere je povedala, da je to njena pisava in podpis, da jo je napisala sama od sebe in da ji nihče ni narekoval, ter da policija pred tem ni ničesar vedela o zadevi, dokler ji sama ni začela o tem pripovedovati. Povedala je tudi, da je izjavo napisala na policiji, predvidoma 16.2.2000 (torej ne držijo navedbe zahteve, da se glede te okoliščine obsojenka ni izjavila). Na glavni obravnavi dne 28.9.2001 (listna št. 2135) je bila omenjena pisna izjava na podlagi 3. odstavka 83. člena takrat veljavnega ZKP izločena iz spisa, obramba pa se je pisnemu odpravku sklepa in pravici do pritožbe odpovedala.

Iz navedenega sledi, da omenjena "dokazna listina" (ne glede na njeno vsebino) ni izjava (obvestilo), ki bi ga policija pridobila od osumljenke skladno z določili 148. člena ZKP, pač pa iz lastnih pobud in prostovoljno dana pisna izjava obsojenke v predkazenskem postopku, ko policijska preiskava še ni bila osredotočena nanjo in ko še ni bila obravnavana kot osumljenka. V formalnem pogledu obsojenkina izjava ni bila pridobljena s kršitvijo določb kazenskega postopka, zato jo po zakonu sodišče niti ni bilo dolžno iz spisa izločiti (83. člen ZKP), zaradi česar so navedbe zahteve, da bi morala biti izjava iz spisa izločena že po končani preiskavi, neupoštevne. Sicer pa je po določbah ZKP dopustno nedovoljene dokaze izločati ves čas postopka, med drugim tudi še pred koncem dokaznega postopka (4. odstavek 340. člena ZKP). Obsojenka je v preiskavi priznala svojo udeležbo pri ugrabitvi M.T. in na glavni obravnavi pretežno pri tej izpovedbi vztrajala. Res je, kot navaja zahteva, da se je z omenjeno listino glede na čas njene izločitve lahko seznanil sodeči senat, vendar pa je treba poudariti, da se sodba na to obsojenkino izjavo ne opira, pa tudi zahteva zgolj zatrjuje in z ničemer ne izkaže, da bi obsojenkina pisna izjava kakorkoli vplivalo na presojo zadeve oziroma, da bi bila obsojenka zaradi tega prikrajšana v pravici do nepristranskega sojenja. Zato zatrjevane kršitve niso podane. Z izražanjem domneve, da naj bi bila izjava pisana po nareku policije, zagovornika uveljavljata drugačno dejansko stanje, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, zato so tudi te navedbe neupoštevne.

3. Zagovornika v zahtevi navajata, da naj bi organi pregona pred zagovorom v preiskavi obsojenki onemogočili dostop do zdravil, od katerih naj bi bila fizično in psihično odvisna (odtegnitveni sindrom). Takšno ravnanje naj bi bilo v nasprotju z ustavno in konvencijsko pravico prepovedi mučenja (3. člen EKČP) in bi utegnilo vsebovati celo zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po 271. členu KZ. Zato bi moral biti tak zagovor obsojenke iz spisa izločen, senat, ki se je z njim seznanil, pa v zadevi ne bi smel soditi.

Po vsebini enake pritožbene navedbe je kot docela neutemeljene argumentirano zavrnilo že višje sodišče (sodba, strank 26). Ugotovilo je, da iz zapisnikov o zaslišanju obsojenke ni razvidno, da bi pri tem izkazovala kakšnega od abstinenčnih sindromov, na katere se je skliceval zagovornik. Nasprotne trditve v zahtevi zato pomenijo nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na takšni, drugačni dejstveni podlagi pa tudi ni mogoče uveljavljati kršitev zakonskih in konvencijskih določb. 4. Vložnika zahteve ocenjujeta, da obsojenka v predkazenskem postopku ni bila deležna vseh pravnih jamstev, ki ji gredo po Ustavi in konvencijah. Dejstvo, da je bila obsojenka s strani kriminalistov "varovana" (odpeljali so jo na tri različne lokacije) naj bi po vsebinski pravni naravi pomenilo njeno pridržanje; njegovi bistveni sestavini pa sta pouk o procesnih jamstvih in odločba o pridržanju. Zagovornika se ne strinjata s stališčem sodišča druge stopnje, da je bilo takšno ravnanje policije zakonito, saj mora tudi "varovanje" temeljiti na konkretnem (u)pravnem aktu, ki mora vsebovati razloge. Morebitna obsojenkina privolitev v takšno varovanje policije ne odvezuje, da ne bi ravnala zakonito. V konkretnem primeru naj bi bila posledica opisane nezakonitosti ta, da so policisti v tem času od obsojenke zbirali obvestila kot od priče, ne pa kot od osumljenke. V takšnih okoliščinah naj bi nastala tudi prepozno izločena listina (točka 2 zahteve), ki naj bi jo obsojenka napisala v prisotnosti policije in morda celo po njihovem nareku. V opisanem vidijo ravnanje v nasprotju z doktrino "sadežev zastrupljenega drevesa".

V odgovoru na zahtevo pod točko 2 je že bilo pojasnjeno, v kakšnih okoliščinah je obsojenka na policiji lastnoročno napisala sporno listino, kakšen je bil obsojenkin takratni procesni položaj v predkazenskem postopku, ugotovljeno pa je tudi bilo, da je šele v nadaljevanju predkazenskega postopka, ko se je policijska preiskava osredotočila tudi na obsojenko, njena takratna pisna izjava dobila naravo obvestila po 3. odstavku 83. člena takrat veljavnega ZKP, zaradi česar je bila kasneje na glavni obravnavi izločena iz spisa.

Pomen in pravne posledice obsojenkine pisne izjave zahteva problematizira tudi v povezavi z obsojenkinim "varovanjem", ki mu odreka zakonitost. S tem v zvezi je treba poudariti, da je Vrhovno sodišče tudi glede tega vprašanja vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je bilo ob pritožbenem preizkusu potrjeno. Pri oceni pravne narave obsojenkinega varovanja je tako Vrhovno sodišče izhajalo iz ugotovitev pravnomočne sodbe, da je policija obsojenki, ko ta še ni bila osumljena, nudila na njeno zahtevo oziroma prošnjo zaščito pred osumljenim J.K., katerega naj bi se bala, in da jo je v ta namen odpeljala na tri že omenjene različne lokacije. Z odločbo policije je bila obsojenki odvzeta prostost šele kasneje, t.j. dne 21.3.2000. Glede na ugotovljena dejstva je zato sprejemljivo pravno stališče pritožbenega sodišča, da ravnanje policije ni bilo nezakonito, da ni šlo za odvzem prostosti oziroma pridržanje v smislu 157. člena ZKP in da je v ugotovljenih okoliščinah policija ravnala skladno s policijskimi nalogami, naštetimi v Zakonu o policiji (3. člen). V njem je v obliki generalne policijske klavzule med nalogami policije našteto tudi varovanje ljudi in osebne varnosti, s čimer je policiji dana splošna pravna podlaga za ukrepanje v različnih situacijah, tudi takšnih, kot je obravnavana. V konkretnem primeru je ravno obsojenkina "privolitev", točneje zahteva za varovanje odločilna okoliščina za oceno pravne narave policijskega ukrepanja. Na splošno namreč velja, da obseg varovanja svoje zasebnosti določa posameznik sam, policija pa je za obravnavano varovanje obsojenke imela tudi zakonska pooblastila.

5. Ravnanje sodišča naj bi bilo tudi v nasprotju z določbami 1. odstavka 16. člena, 2. odstavka 5. člena in 342. člena ZKP, ker obsojenka ni bila prisotna ob branju zapisnikov o izpovedbah prič v preiskavi (zaradi njene odsotnosti na glavni obravnavi dne 30.3.2001 so bile na glavni obravnavi prebrane le izpovedbe prič z glavne obravnave, ne pa tudi njihove izpovedbe iz preiskave). Sodišče bi moralo skladno z določbo 342. člena ZKP obsojenko tudi vprašati, ali ima na te izpovedbe kaj pripomniti.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.3.2001 izhaja, da je bil s sklepom kazenski postopek zoper obsojenko izločen, ker na glavno obravnavo ni prišla zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav. Na glavni obravnavi dne 18.5.2001 (listna št. 1787) sta zagovornik in obsojenka soglašala, da se preberejo izpovedbe prič z glavne obravnave z dne 30.3.2001 in na prebrano nista imela pripomb. Soglašala sta tudi, da se preberejo izpovedbe prič z glavne obravnave dne 6.4.2001 ter z glavne obravnave z dne 11.5.2001, kjer tudi nista imela nobenih pripomb.

Zahteva podrobneje ne pojasni, na katere konkretne priče se nanašajo njeni ugovori. Na podlagi zapisnikov o glavni obravnavi je moč ugotoviti, da so bile izpovedbe prič na omenjenih obravnavah prebrane v soglasju s strankami, torej skladno z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP. Iz zapisnikov res ni razvidno, da bi sodišče bralo tudi izpovedbe prič, dane v preiskavi, ki so del izpovedbe in jih je zato treba presojati kot celoto. V tem pogledu je vložnikoma zahteve sicer treba pritrditi, kolikor opozarjata na pomanjkljivost pri izvedbi dokazov, vendar pa je hkrati treba tudi ugotoviti, da na glavni obravnavi, kjer je mesto za tovrstne ugovore, obramba takšnemu načinu izvedbe dokazov ni ugovarjala; še več, zagovornik je celo predlagal, da naj se izpovedbe posameznih prič "štejejo za prebrane", čemur pa sodišče utemeljeno ni sledilo in je dokaze skladno z zakonom izvajalo tako, da je zapisnike o izpovedbah prič v celoti prebralo. Ugotoviti je treba, da zahteva tudi ne zatrjuje vpliva ugotovljene nepravilnosti na zakonitost izpodbijane sodbe.

Po določbi 320. člena ZKP predsednik senata pred začetkom glavne obravnave obtoženca (to velja tudi za njegovega zagovornika), med drugim opozori, da sme podajati pripombe in pojasnila glede izpovedb prič, soobtožencev in izvedencev. Takšne pripombe sme dajati tudi v primeru, če predsednik senata obtoženca pozabi vprašati po končanem zaslišanju priče ali izvedenca ali po branju zapisnika, ali ima kaj pripomniti, če torej ravna v nasprotju z določbo 342. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 30. 3.2001, ki jo zahteva izrecno izpostavlja, sta obsojenka in zagovornik izrecno izjavila, da pripomb na prebrane izpovedbe prič nimata. Zato so vsi navedeni očitki o nezakonitosti ravnanja sodišča prve stopnje na glavni obravnavi neutemeljeni.

6. Zahteva navaja, da dokazni standard gotovosti v kazenskem postopku velja tudi za procesna dejanja - konkretno, ugotavljanje sposobnosti obsojene V.P., da sodeluje na glavni obravnavi. Pri tem ponavljata stališče obrambe, da obsojenka zaradi zdravstvenih težav (naglušnost, inzulinska terapija, hude bolečine v hrbtenici, enormno število tablet in da je bila zdravljena z "zdravniško napako") ni mogla razumeti in spremljati poteka glavne obravnave. Izvedenec dr. S.V. tudi naj ne bi izpolnil odredbe sodišča, saj ni upošteval, da je bila obsojenka v času podaje izvedenskega mnenja na inzulinski terapiji.

Z navedenimi ugovori vložnika zahteve ne uveljavljata nobene konkretne kršitve zakona, to pa tudi ne izhaja iz vsebine zahteve. V bistvu grajata zgolj ugotovljeno dejansko stanje, na katerega pa je Vrhovno sodišče, kot je že bilo omenjeno, vezano. Iz obsežne obrazložitve prvostopenjske sodbe v zvezi s tem vprašanjem ter sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da pravnomočna sodba med drugim tudi na podlagi izvedenskih mnenj dr. M.Ž. in dr. S.V. ugotavlja, da je bila obsojenka, kljub določenim zdravstvenim težavam, sposobna sodelovati na glavni obravnavi in se uspešno braniti pred obtožbo.

7. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da bi moralo skladno z določbo 2. odstavka 325. člena ZKP obsojenko, ki je na glavni obravnavi deloma spremenila svoj zagovor, na to opozoriti in jo vprašati, zakaj sedaj izpoveduje drugače. Graja tudi "neupravičeno zavrnitev vseh dokaznih predlogov obrambe", predvsem tistih, ki bi razjasnili potek predkazenskega postopka (npr. čas nastanka prepozno izločene izjave).

V tem delu je obrazložitev zahteve tako splošna, da ne dosega procesnih standardov (1. odstavek 424. člena ZKP), ki veljajo glede vsebine zahteve, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje kršitev 2. odstavka 325. člena ZKP, ne pove pa, v čem je obsojenka spremenila svoj zagovor, ne utemelji tudi morebitnega vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Povsem nekonkretizirani in zato neupoštevni so tudi očitki o neutemeljeni zavrnitvi "vseh dokaznih predlogov obrambe" ter očitki o upoštevanju "protipravno pridobljenih dokazov".

Pod točko III zahteve zagovornika uveljavljata kršitev kazenskega zakona in v tem okviru zatrjujeta več domnevnih pomanjkljivosti, povezanih s presojo zadeve in obrazložitvijo sodbe.

Zahteva najprej zanika, da bi obsojenka storila kaznivo dejanje. Navaja, da ni izpolnila nobenega od objektivnih znakov kaznivega dejanja ugrabitve in trdi, da njen prispevek k storitvi dejanja ni bil odločilen, ker ni bila na kraju odvzema prostosti žrtvi in njenega pridržanja, nad njo pa tudi "ni imela nobene oblasti".

Dejstva, ki jih navaja zahteva, v tem primeru niso odločilna za pravno oceno, ali je obtoženka s svojim ravnanjem odločilno prispevala k izvršitvi kaznivega dejanja. Sodišči prve in druge stopnje sta glede pravnega vrednotenja obsojenkine udeležbe pri ugrabitvi M.T. podali izčrpne in prepričljive razloge, ki se jim Vrhovno sodišče pridružuje. Pravnomočna sodba ugotavlja obsojenkino veliko angažiranost pred ugrabitvijo, saj je vzpostavila stik z oškodovancem M.T. in že po odločitvi obtoženega J.K., da ga ugrabijo, organizirala sestanek z njim in mu natvezila, da je Z.V. investitor. Dan pred ugrabitvijo je poklicala oškodovanca, sestavila je vprašanja zanj glede izplačila enega milijona mark, obtoženemu Z.V. je naročila, naj njej prinese (oškodovančevo) uro R. in dokumente ter se v času, ko je bil T. ugrabljen, sestajala s soobtoženim J.K. in Z.V., kjer so sprejemali odločitve o usodi M.T. Višje sodišče je v obrazložitvi sodbe obširno predstavilo tudi pravno-teoretična izhodišča za prepoznavo oblike sostorilstva, kakršna se očita obsojenki in v povezavi z ugotovljenimi dejstvi pritrdilo stališču prvostopenjske sodbe, da je bil prispevek obsojenke k izvršitvi kaznivega dejanja odločilen (nujen), četudi fizično ni bila v stiku z oškodovancem.

Vložnika zahteve zanikata tudi obsojenkino kazensko odgovornost zaradi njene domnevne neprištevnosti. Ker pravnomočna sodba ugotavlja nasprotno, torej da je obsojenka bila prištevna, tudi te navedbe pomenijo zgolj uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za navedbe, da med obsojenkinim ravnanjem in prepovedano posledico ni vzročne zveze.

Trditve zahteve, da glede krivde izpodbijani sodbi nimata razlogov in da tudi "ne razlogujeta" vzročne zveze, so ne le pavšalne, pač pa tudi netočne. Glede obsojenkine kazenske odgovornosti se je sodišče prve stopnje določno opredelilo v sodbi na strani 54, višje sodišče, ki je zavrnilo smiselno enake pritožbene navedbe obrambe, pa na straneh 34 in 35. Zato tudi očitek, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ni utemeljen.

Navajanje posameznih teorij o vzročni zvezi brez povezave s konkretnimi okoliščinami in dejstvi je docela neargumentirano in presplošno, da bi bilo mogoče z njim polemizirati.

Ker po navedenem kršitve, ki jih uveljavljata zagovornika, niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člen in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov, da je obsojenka upokojenka, brez premoženja in da je slabega zdravstvenega stanja, zaradi česar bi bilo s plačilom povprečnine ogroženo njeno vzdrževanje.