Jedro

Sodišče ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed treh taksativno določenih pogojev, ki morajo biti kumulativno podani, če naj upravni organ vlogo ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, to je, da se ni spremenila pravna podlaga odločitve. Četudi sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da je bil zakon, ki je veljal ob sprejemu odločitve o tožnikovi prvi prošnji, to je ZUSDDD, noveliran v letu 2010 s sprejemom ZUSDDD-B, sta kljub temu štela, da je ob vložitvi tožnikove ponovne prošnje pravna podlaga za odločanje nespremenjena, pri čemer pa sta očitno prezrla, da v konkretnem primeru za odločitev o ponovni prošnji tožnika ni relevantno zgolj določilo 3. člena ZUSDDD, temveč zlasti tudi določilo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-4634/2012-13 z dne 11. 7. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrgla prošnjo tožnika, ki je oseba neznanega državljanstva, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje z dne 16. 3. 2012, ki jo je vložil v skladu s 1. odstavkom 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 76/2010-UPB1).

V obrazložitvi navaja, da že iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-149/2006/19 (1342-08) z dne 14. 8. 2007, ki je postala dokončna 13. 9. 2007, izhaja, da je bila prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen, katerih skupna dolžina presega 5 let oziroma je bil obsojen na zaporno kazen najmanj 3 leta, med njimi tudi za najhujše kaznivo dejanje, umor, za katerega je bil obsojen na tedaj najvišjo možno zaporno kazen 20 let. Ministrstvo za notranje zadeve je pri odločanju o prošnji tedaj presojalo tudi tožnikove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki bi ga vezale na Republiko Slovenijo, ter posledice, ki bi jih zanj povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Glede na to, da je bil obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen, ki presega 3 leta, oziroma na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega 5 let, je presodilo, da sicer obstajajo vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, da pa pogostost in teža kaznivih dejanj tožnika kažejo na to, da se ni pripravljen podrejati pravnemu redu Republike Slovenije in da ni mogoče sklepati, da bo po prestani zaporni kazni kazniva dejanja opustil. Navedena zavrnilna odločba, ki je postala dokončna 13. 9. 2007, je bila izdana na podlagi 3. člena ZUSDDD. Ta določba, ki definira pogoje za zavrnitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, se v delu, ki določa, ob katerih pogojih oziroma kateri so razlogi, zaradi katerih lahko upravna enota zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ni spremenila niti, ko je dne 24. 7. 2010 začel veljati nov zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B), s katerim so bile sprejete določene spremembe tega zakona, vendar ne v delu, ki določa pogoje oziroma razloge, zaradi katerih lahko upravna enota zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po ugotovitvi, da se pravna podlaga v delu zakona, to je 3. člen ZUSDDD, in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek tožnika z dne 16. 3. 2012, ni spremenilo, saj je bil tožnik pravnomočno obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega 5 let oziroma je bil obsojen na zaporno kazen najmanj 3 leta, in sicer za najhujše kaznivo dejanje umor, za katerega je bil obsojen na najvišjo možno zaporno kazen 20 let, upravni organ ugotavlja, da je bila o isti upravni stvari (izdaja dovoljenja za stalno prebivanje) že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na podlagi katerega je bilo s strani Ministrstva za notranje zadeve izdana zavrnilna odločba, pa se ni spremenilo. Zato je tožnikovo zahtevo ob njenem preizkusu glede izpolnjevanja procesnih predpostavk zavrgla na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Zoper odločitev prvostopnega organa je tožnik vložil pritožbo, ki jo je upravni organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi nasprotuje odločitvi upravnih organov prve in druge stopnje ter vztraja pri vloženi prošnji. Pojasnjuje, da je že od rojstva vedno živel v Sloveniji ter je tu obiskoval vrtec, osnovno in srednjo šolo ter da tudi vsa njegova družina živi v Sloveniji. Trenutno se nahaja na prestajanju zaporne kazni in obžaluje storitev kaznivih dejanj ter se kesa zaradi tega, vendar poudarja, da je bil v času dodeljevanja državljanstva izbrisan po krivdi upravne enote, s tem pa mu je bila odvzeta vsa njegova dokumentacija in identiteta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je prvostopni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP ugotovil, da je tožnik predhodno že 3. 12. 1999 zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določil ZUSDDD. Njegovo prošnjo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 14. 8. 2007 na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik obsojen na zaporno kazen, daljšo od treh let, oziroma na zaporne kazni, daljše od petih let. V postopku, začetem na podlagi njegove ponovne prošnje z dne 16. 3. 2012 je prvostopni organ še ugotovil, da se dejansko stanje, na podlagi katerega je bila tožnikova predhodna prošnja zavrnjena, ni spremenilo, prav tako kot tudi ne pravna podlaga za izdajo zavrnilne odločbe – to je 1. in 2. alineje 1. odstavka 3. člena ZUSDDD, četudi je bil navedeni zakon po izdaji zavrnilne odločbe spremenjen in dopolnjen z ZUSDDD-B, ki je začel veljati 24. 7. 2010, kar je tožena stranka navedla že v obrazložitvi odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sporni prvostopni sklep. Sodišču zaradi navedenih razlogov predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedeni dokončni sklep prvostopnega organa, s katerim je ob sklicevanju na 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel tožnikovo (ponovno) prošnjo (z dne 16. 3. 2012) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določil ZUSDDD.

Upravni organ na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP najprej preizkusi zahtevo stranke in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni akt ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožnik dejstva, da je bilo o njegovi predhodno vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (z dne 3. 12. 1999) že pravnomočno odločeno, ne izpodbija, temveč navaja številne osebne in socialne okoliščine, povezane z njegovim prebivanjem in prebivanjem njegove celotne družine v Republiki Sloveniji vse od rojstva tožnika dalje in tudi že pred tem. Teh navedb tožnika, ki se nanašajo na slabo socialno stanje njega in njegove družine, sodišče ni moglo upoštevati, ker za to nima podlage v zakonu. Nasprotno pa velja, in sicer da so relevantne tožnikove navedbe o neuspešnem pridobivanju državljanstva Republike Slovenije v konkretnem primeru, ki se nanaša na dovoljenje za stalno prebivanje. Sodišče je namreč, ko je presojalo zakonitost izpodbijanega dokončnega upravnega akta, čemur je tudi namenjen upravni spor, kot izhaja iz določb 1. odstavka 157. člena Ustave in 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), ugotovilo, da ni izpolnjen eden izmed treh taksativno določenih pogojev iz drugega stavka 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki morajo biti kumulativno podani, če naj upravni organ vlogo ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže, to je pogoja, na katerega sta se oprla upravna organa prve in druge stopnje pri odločitvi v konkretnem primeru, ki se nanaša na nespremenjeno pravno podlago odločitve (ZUSDDD). Četudi sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da je bil zakon, ki je veljal ob sprejemu odločitve o tožnikovi prvi prošnji (z dne 3. 12. 1999), to je ZUSDDD, noveliran v letu 2010 s sprejemom ZUSDDD-B, sta kljub temu štela, da je ob vložitvi tožnikove ponovne prošnje z dne 16. 3. 2012 pravna podlaga za odločanje o le-tej nespremenjena, pri čemer pa sta očitno pomotoma prezrla, da v konkretnem primeru za odločitev o ponovni prošnji tožnika ni relevantno zgolj določilo 3. člena ZUSDDD (ki sta ga kot relevantnega v tem primeru izpostavila oba upravna organa prve in druge stopnje), temveč zlasti tudi določilo 1. odstavka 8. člena ZUSDDD-B. Po tej določbi se namreč prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po 1. odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1. odstavku 1. člena tega zakona (ZUSDDD-B) v roku treh let od uveljavitve tega zakona (to je do 24. 7. 2013) oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona.

Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka, enako kot prvostopni organ pred njo, napačno uporabila materialno pravo (1. odstavek 8. člena ZUSDDD-B v povezavi s 1. in 3. členom ZUSDDD), je po presoji sodišča podan razlog iz 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Zadeva se s tem vrne v stanje, v kakršnem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Prvostopni organ pa bo moral, ko bo v ponovnem postopku ponovno odločal o prošnji tožnika z dne 16. 3. 2012 ob upoštevanju načela enakega varstva pravic strank upoštevati stališča, ki jih je v primerljivih zadevah zavzelo Upravno sodišče v sodbah I U 2008/2011 in I U 903/2012, še zlasti ob upoštevanju pilotske sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, glede natančnejše opredelitve kriterijev in standardov njihove dosledne uporabe v posamičnem primeru v zvezi z 2. odstavkom 3. člena ZUSDDD. Poleg tega pa bo moral upoštevati tudi relevantna stališča Ustavnega sodišča RS, ki je že večkrat presojalo pobude v postopku za oceno ustavnosti ZUSDDD, med drugim v odločbi U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003), zlasti v 38. točki obrazložitve.