7. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik s Z. na seji senata dne 7. maja 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 419/98 z dne 31. 3. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1047/97-3 z dne 3. 4. 1998 in sodbo Okožnega sodišča na Ptuju št. I P 141/96 z dne 24. 4. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ustavne pritožnice, s katerim je ta od zavarovalnice zahtevala povrnitev nepremoženjske škode v znesku 2 160 000 SIT. Prisodilo ji je tudi zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe, zavrnilo pa višji zahtevek, da ji pripadajo tudi obresti od 12. 7. 1994 (tega dne je zavarovalnica zavrnila izplačilo zavarovalnine) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je menilo, da gre za prostovoljno zavarovanje, pri katerem bi bila zavarovalnica dolžna plačati odškodnino v roku 14 dni od dneva, ko je prejela obvestilo o nastanku zavarovalnega primera, le, če temelj tožbenega zahtevka ne bi bil sporen. Glede na to, da je bil temelj zahtevka sporen, je po mnenju sodišča prve stopnje rok za plačilo začel v skladu z drugim odstavkom 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) teči od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti. Višje sodišče je iz enakih razlogov zavrnilo pritožbo. Z argumentom, da tečejo obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče, vendar je kot dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje štelo dan izdaje sodbe (z dne 5. 9. 1995), ki jo je Višje sodišče kasneje razveljavilo, vendar je sodišče prve stopnje v novem postopku zahtevku ponovno v celoti ugodilo. Vrhovno sodišče je tudi navedlo, da zaenkrat še ni razlogov, da bi se spremenila utečena sodna praksa, po kateri se odškodnina za nepremoženjsko škodo določa po razmerah na dan sojenja z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje. Uradna inflacija je namreč še vedno okrog 10 odstotkov, kar naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča še vedno občutno posegalo v vrednostna razmerja in terjalo način odločanja, ki ga revizija izpodbija. Sodišče je opozorilo, da je zato revalorizacija potrebna in s temeljno obrestno mero še vedno uzakonjena s tretjim členom Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - v nadaljevanju ZPOMZO). Spremembe razmer v zvezi s padanjem vrednosti denarja, kot izhaja iz obrazložitve revizijske sodbe, ni mogoče upoštevati z dvojnimi sredstvi, to je z odločanjem po razmerah na dan sojenja in še z zamudnimi obrestmi za vmesni čas do dneva sodbe. Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 186. člena ZOR, po kateri se obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Glede na to naj bi po mnenju ustavnaga pritožnika uporaba določbe drugega odstvaka 919. člena ZOR in sklicevanje sodišč na načelno stališče XXXIII. skupne seje Vrhovnih sodišč Jugoslavije z dne 29. 5. 1987, da tečejo zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena, predstavljala kršitev načela pravne države (2. člen Ustave), načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

2.Očitek pritožnice, da bi moralo sodišče namesto drugega odstavka 919. člena ZOR uporabiti določbo 186. člena ZOR je po svoji naravi očitek nepravilne uporabe materialnega prava.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da ne drži očitek ustavne pritožnice, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do revizijske navedbe, da sprejeto načelno stališče in na njegovi podlagi uveljavljena sodna praksa odstopata od določbe 186. člena ZOR.

Vrhovno sodišče je namreč podrobno obrazložilo, zakaj je bila takšna praksa sprejeta in zakaj še ni razlogov za odstop od nje ter opozorilo, da zahteva po revalorizaciji izhaja tudi iz 3. člena ZPOMZO. Zato kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v konkretnem primeru ni podana.

5.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načela pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnica, v tej odločbi ne prihaja v poštev.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude