- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba I U 39/2022-
ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.39.2022. Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. Neobrazloženost izpodbijane odločbe ne pomeni le kršitve procesnih pravil, temveč onemogoča tudi učinkovit sodni nadzor nad uporabo prostega preudarka. Če obrazložitev ne vsebuje konkretnih razlogov za odločitev in ne pojasni, kako so bile relevantne okoliščine tehtane, sodišče ne more preveriti, ali je bil prosti preudarek uporabljen v zakonsko določenih mejah, kot to določa tretji odstavek 40. člena ZUS-1.
Namen sodnega varstva v primeru zavrnjene prošnje za pogojni odpust je v tem, da obsojenec ni prikrajšan za možnost predčasnega odpusta iz zapora mimo razlogov, ki jih določa zakon.
Izrek
I.Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi nezakonitost odločbe Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust št. 7200-636/2021/5 z dne 6. 12. 2021.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Obrazložitev
O izpodbijani odločbi
1.Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnik, ki ga je obsodilo Okro7eno sodi610de v Ljubljani s sodbo opr. 61t. X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016, v zvezi s sodbo Vi61jega sodi610da v Ljubljani, opr. 61t. II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017, na kazen 5 let zapora, pogojno ne odpusti iz prestajanja kazni (1. to0dka izreka), ter, da posebni stro1ki v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. to0dka izreka).
2.Iz obrazlo7eitve izpodbijane odločbe izhaja, da je to7enik kazen zapora nastopil dne 18. 9. 2017, od dne 23. 6. 2021 kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora A., odprti oddelek B. (v nadaljevanju zavod). Kazen se mu predvidoma izte0de 2. 8. 2023. To7enka je o pro1nji za pogojni odpust obsojenca (to7nika) odlo0dila po skraj1anem ugotovitvenem postopku in vpogledala v pro1njo to7nika z dne 13. 9. 2021 ter v poro0dilo zavoda z dne 24. 9. 2021, potrdilo z dne 3. 5. 2021 in v poro0dilu o zdravstvenem stanju z dne 30. 9. 2021. V zvezi z izpolnjevanjem formalnega pogoja je ugotovila, da to7enik izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 88. 0dlena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj je na dan odlo0danja prestal ve0d kot polovico kazni. V okviru ocene materialnega pogoja iz petega odstavka 88. 0dlena KZ-1 je to7enka ocenjevala, ali lahko utemeljeno pri0dakuje, da to7enik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Pri tem je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upo1tevala, da je obsojen0devo vedenje med prestajanjem kazni celotno obdobje ustrezno in da ima obsojeni urejeno 7eivljenje po odpustu. Kljub temu pa je to7enka ocenila, da to7enik ne dosega dovolj visoke stopnje kriti0dnosti do storjenega kaznivega dejanja, saj po oceni komisije nepovrnjena protipravno pridobljena premo7enska korist ne pomeni kriti0dnosti do storjenega kaznivega dejanja, ki se zahteva za oceno odnosa do le-tega. Glede na navedeno in upo1tevaje dejstvo, da ima to7enik odprta dva kazenska postopka, to7enka ocenjuje, da je potrebno za pozitivno oceno glede ponovitvene nevarnosti, obsojenca 1e spremljati v njegovem stabilnem delovanju tako znotraj kot tudi zunaj zavoda in preverjati njegovo stabilnost preko korektnega prestajanja kazni, odpla0devanja finan0dnih obveznosti, ki izvirajo iz kaznivih dejanj in odsotnosti zlorab podeljenih mu ugodnosti ter zaupanja. To7enka sklepno poudari, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko dele7en le tisti obsojenec, za katerega je mo0d utemeljeno pri0dakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Ker v konkretnem primeru tega ni ugotovila, je odlo0dila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.
Bistvene navedbe strank v upravnem sporu
To7nik
3.se z izpodbijano odločbo in njeno obrazlo7eitvijo ne strinja in vlaga to7bo iz razloga bistvenih kr1itev dolo0db postopka, napa0dne uporabe materialnega predpisa in napa0dno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da izpodbijana odločba ni obrazlo7eena na na0din, kot to predvideva 214. 0dlen Zakona o splo1nem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in se posledi0dno odlo0dbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kr1itev pravil postopka (7. to0dka drugega odstavka 237. 0dlena ZUP). V nadaljevanju navaja svoje razloge, zakaj meni, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazlo7eena. Opozarja na dolo0dbo prvega odstavka 107. 0dlena Zakona o izvr1evanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po kateri odlo0da komisija na seji z ve0dino glasov. Potek glasovanja iz izpodbijane odločbe ni razviden in izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni mo7no preizkusiti. To7nik se ne strinja z zaklju0dkom to7enke, da ne izpolnjuje materialnega pogoja iz petega odstavka 88. 0dlena KZ-1. Meni, da to7enka dejanskega stanja ni ugotovila pravilno in popolno, poleg tega je tudi prekora0dila meje prostega preudarka in ga ni uporabila na na0din, ki bi ustrezal namenu, za katerega je dolo0den. V zvezi s pla0dilom s sodbo nalo7enih finan0dnih obveznosti tako ni upo1tevala dejstva, da so bile to7niku zaseene vse nepremi0dnine in sredstva na transakcijskih ra0dunih in posledi0dno z zaseenimi sredstvi ne more prosto razpolagati, kar je to7enki znano in bi to morala upo1tevati pri svojem odlo0danju. Odprtih kazenskih postopkov ob upo1tevanju vseh relevantnih okoli10din ni mo7no 61teti kot dejstvo, ki nakazuje na obstoj ponovitvene nevarnosti, poleg tega velja domneva nedol7enosti. Nadalje je to7nik prepri0dan, da je na odlo0ditev to7enke vplivalo tudi dejstvo, da gre za medijsko odmeven primer in da je to7nik znana osebnost in je bil zato druga0dneje obravnavan od ostalih obsojencev, ki prosijo za odobritev pogojnega odpusta, s 0demu mu je bila kr1ena pravica do enakega varstva pravic iz 22. 0dlena Ustave RS. To7nik sklepno predlaga, da sodi610de, po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne to7enki v ponovni postopek. Zahteva tudi povra0dilo stro1kov postopka.
To7enka
4.v odgovoru na to7bo zavra0da trditve to7nika in opi1e tek postopka pred izdajo izpodbijane odločbe. Prereka vse tobene navedbe, meni, da je obrazlo7eitev izpodbijane odločbe pravilna in skladna z ugotovljenim dejanskim stanjem, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, pravilen je bil tudi sklep o vseh pomembnih dejstvih. Poudarja, da ni dol7na v upravnem postopku preverjati dejstev in okoli1in, ki gredo stranki v korist, niti ji ni treba stranke zasli1ati in ji predstaviti razlogov za odlo0ditev, saj ZUP oziroma ZIKS-1 ne dolo0data posebnega ugotovitvenega postopka in obrnjenega dokaznega bremena, zato zasli1anje stranke ni predvideno, trditvena in dokazna podlaga pa sta povezani. V praksi to7enke na0deloma velja ni0delna toleranca do odprtih kazenskih postopkov, le izjemoma pa so obsojenci pogojno odpu10deni tudi ob dejstvu, da postopki 1e niso kon0dani, navedeno pa potrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodi10da RS, ki jo to7enka navaja. Sklepno predlaga zavrnitev tobe kot neutemeljene.
To7nik je tekom postopka podal izjavo, v kateri je spremenil svoj tobeni zahtevek iz izpodbojnega v ugotovitvenega.
Sojenje brez glavne obravnave
Sodi610de je razpisalo narok za glavno obravnavo na dan 18. 12. 2025. Stranki sta bili na narok pravilno vabljeni, vendar nista pristopili. To7nik je sodi610de predhodno obvestil, da ne bo pristopal na narok, in sicer z dopisom z dne 17. 12. 2025 (spis, redna 61t. 33). Tudi to7ena stranka je sodi610de obvestila o svoji odsotnosti z vlogo z dne 21. 11. 2025 (spis, redna 61t. 29). Ob upo1tevanju navedenih okoli1in je sodi610de na podlagi 58. 0dlena ZUS-1 odlo0dilo brez glavne obravnave.
Sodna presoja
K I. to0dki izreka:
Toba je utemeljena.
To7nik je bil med postopkom pogojno odpu10den, s 0dem je prenehal pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe. Vendar pa je to7nik ohranil pravni interes za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. To7nik je v svoji izjavi o spremembi tobenega zahtevka navedel, da ima pravni interes za ugotovitev nezakonitosti, ker nezakonita odločba predstavlja podlago za uveljavljanje od1kodninskih zahtevkov. Pravni interes za ugotovitev nezakonitosti je podan, kadar ima stranka konkretno korist od ugotovitve nezakonitosti, 0deprav odprava akta ni ve0d mogo0da ali potrebna. V obravnavanem primeru je to7nik izkazal pravni interes, saj mu ugotovitev nezakonitosti omogo0da uveljavljanje morebitnih od1kodninskih zahtevkov zaradi nezakonite odločbe o zavrnitvi pogojnega odpusta.
To7enka je zavrnila to7nikovo pro1njo za pogojni odpust z uporabo dolo0dila 88. 0dlena KZ-1. V izpodbijani odločbi je to7enka ugotovila, da to7nik izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 88. 0dlena KZ-1, saj je na dan odlo0danja prestal ve0d kot polovico kazni zapora. Pri tem sodi610de ugotavlja, da med strankama ni sporno, da so izpolnjeni formalni pogoji za pogojni odpust. Sporno pa je med strankama, ali to7nik izpolnjuje materialne pogoje iz petega odstavka 88. 0dlena KZ-1.
V skladu s petim odstavkom 88. 0lena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpu10den, 0de je mogo0de utemeljeno pri0dakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upo1tevajo predvsem povratni1tvo, morebitni kazenski postopki, ki te0de zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in o1kodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vklju0ditev v 7eivljenje na prostosti. Navedeni kriteriji so torej zgolj primeroma na1tej. To7enka je v okviru ocene materialnega pogoja kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upo1tevala, da je to7nikovo vedenje med prestajanjem kazni celotno obdobje ustrezno in da ima urejeno 7eivljenje po odpustu. Kljub temu pa je to7enka ocenila, da to7nik ne dosega dovolj visoke stopnje kriti0dnosti do storjenega kaznivega dejanja, saj po njeni oceni nepovrnjena protipravno pridobljena premo7enska korist ne pomeni kriti0dnosti do storjenega kaznivega dejanja, ki se zahteva za oceno odnosa do le-tega.
To7nik izpodbijani odločbi o0dita neobrazlo7enost. Sodi610de je zato presojalo, ali je izpodbijana odločba to7enke nezakonita zaradi bistvene kr1itve pravil postopka iz 7. to0dke drugega odstavka 237. 0dlena ZUP, ker ne vsebuje obrazlo7eitve v smislu 214. 0dlena ZUP in tretjega odstavka 107. 0dlena ZIKS-1. Namen obrazlo7eve upravne odločbe je v pojasnitvi odločilnih razlogov za sprejem pravilne in zakonite odlo0ditve.
To7nikove navedbe glede razloga neobrazlo7enosti je mo7no strniti v o0ditek, da to7enka v izpodbijani odločbi zgolj navaja, da to7nik ne dosega dovolj visoke stopnje kriti0dnosti do storjenega kaznivega dejanja, pri tem pa kot razlog za tako oceno navaja neporavnano premo7ensko obveznost. To7enka torej nekriti0dnost to7nika utemeljuje s tem, da ni povrnil protipravno pridobljene premo7enske koristi.
Sodi610de sodi, da je o0ditek to7nika glede neobrazlo7enosti odločbe utemeljen. Izpodbijana odločba to7enke glede ocene kriti0dnosti to7nika do storjenega kaznivega dejanja ne vsebuje obrazlo7eitve v smislu 214. 0dlena ZUP in tretjega odstavka 107. 0dlena ZIKS-1.
Dolodba 214. 0dlena ZUP od pristojnega organa zahteva, da obrazlo7eitev vsebuje razlo7eitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge odlo0dilne za presojo posameznih dokazov, navedbo dolodb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tak61no odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kak61nemu zahtevku strank. Obrazlo7eitev odločbe mora biti tak61na, da je iz nje razvidno, ali je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter ali je bilo na njegovi podlagi materialno pravo pravilno uporabljeno. Obrazlo7ene morajo biti vse to0dke izreka. Pri odločanju o pogojnem odpustu, kjer to7enka razpolaga z dolo0deno mero proste presoje po petem oziroma 6estem odstavku 88. 0dlena KZ-1, je zahteva po obrazlo7evi 61e toliko pomembnej61a, saj mora biti iz obrazlo7eitve razvidno, katera merila je to7enka uporabila in kako je pri njihovi uporabi pri61la do konkretnega zaklju0dka. Prosti preudarek to7enki ne daje pravice do poljubnega odlo0danja, temve0d mora tudi odlo0ditev po prostem preudarku temeljiti na skrbno ugotovljenem in celovito obravnavanem dejanskem stanju ter mora biti obrazlo7ena tako, da je razvidna logi0dna povezava med ugotovljenimi dejstvi in sprejeto odlo0ditvijo. Da lahko sodi610de opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazlo7eitev odločbe vsebovati dovolj natan0dno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno odlo0ditev. Obrazlo7eitev mora pojasniti, kako je bil prosti preudarek uporabljen, torej kako so bile konkretne okoli10dine primera tehtane in ovrednotene pri odlo0danju o materialnem pogoju iz petega odstavka 88. 0dlena KZ-1.
Po1ten postopek terja seznanitev osebe, o katere pravicah odlo0da upravni organ, z razlogi te odlo0ditve. 0De je obrazlo7eitev pomanjkljiva, je lahko pravno varstvo le navidezno. V obravnavanem primeru to7nik ni imel pravice do prito7be po 0detvrtem odstavku 107. 0dlena ZIKS-1, zato je zahteva po ustrezni obrazlo7evi 61e toliko bolj izrazita.
0Ce upravna odlo0dba ne vsebuje obrazlo7eitve v skladu z ZUP, je to bistvena kr1itev dolo0db postopka po 7. to0dki drugega odstavka 237. 0dlena ZUP. Ta je podana, 0de se odlo0dbe ne da preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kr1itev pravil postopka. Neobrazlo7enost upravnega akta onemogo0da u0dinkovit sodni nadzor in predstavlja kr61itev ustavnega jamstva iz 23. 0dlena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pravnega varstva.
Sodi610de ugotavlja, da na podlagi obrazlo7eitve izpodbijane odločbe ni mo7no ugotoviti, kako je to7enka pri61la do zaklju0dka, da to7nik ne dosega dovolj visoke stopnje kriti0dnosti do storjenega kaznivega dejanja. Obrazlo7eitev to7enke se namre0d iz0drpa v pav1alni trditvi, da nepovrnjena protipravno pridobljena premo7enska korist ne pomeni kriti0dnosti do storjenega kaznivega dejanja, ne vsebuje pa konkretnih razlogov, ki bi tak61no odlo0ditev utemeljevali.
1.Kritičnost do storjenega kaznivega dejanja je po petem in šestem odstavku 88. člena KZ-1 ključen element pri oceni odnosa obsojenca do storjenega kaznivega dejanja, ki vpliva na prognozo o ponovitveni nevarnosti. Toženka tako ni pojasnila, kako ocenjuje pravni pomen neporavnane premoženjske obveznosti za oceno kritičnosti. Prav tako ni pojasnila, kakšna je tožnikova finančna sposobnost poravnati premoženjsko obveznost. Ni obrazložila, kakšne so bile tožnikove dejanske možnosti za poravnavo obveznosti. Ni razložila, ali oziroma zakaj z občasnim poravnavanjem obveznosti ni izkazal ustrezne stopnje kritičnosti.
2.Organ, ki odloča o pogojnem odpustu, je namreč dolžan preveriti in obrazložiti, kakšne možnosti je imel obsojenec za odplačilo premoženjske obveznosti. To izhaja iz same narave odločanja po prostem preudarku, kjer mora biti vsaka odločitev utemeljena na konkretnih dejstvih in okoliščinah primera. Kot je poudarilo že Upravno sodišče v sodbi opr. št. I U 581/2017-21 z dne 15. 3. 2018, je pri takšni oceni potrebno preveriti, kakšne možnosti je imel obsojenec za odplačilo premoženjske obveznosti. Če organ svoje odločitve o nekritičnosti obsojenca utemeljuje z neporavnano premoženjsko obveznostjo, mora v obrazložitvi pojasniti, ali je obsojenec sploh imel možnost obveznost poravnati ter v kakšnem obsegu bi bilo to od njega mogoče pričakovati. Brez takšne obrazložitve ni mogoče preveriti, ali je bila prosta presoja uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je določena.
3.Sodišče mora podrobneje analizirati, katere konkretne pomanjkljivosti obrazložitve so v obravnavani zadevi podane. Toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da tožnik ne dosega dovolj visoke stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, saj po njeni oceni nepovrnjena protipravno pridobljena premoženjska korist ne pomeni kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, ki se zahteva za oceno odnosa do le-tega. Ta pavšalna navedba ne zadostuje zahtevam po obrazloženi odločbi v smislu 214. člena ZUP in tretjega odstavka 107. člena ZIKS-1, saj iz nje ni mogoče razbrati, kako je toženka pri oceni kritičnosti upoštevala konkretne okoliščine primera. Iz poročila zavoda z dne 24. 9. 2021 namreč izhaja, da si je tožnik prizadeval poravnati premoženjsko obveznost, da je sprožil sodne postopke za povrnitev posojenega denarja ter da mu je zaseženo osebno premoženje, s katerim ne more razpolagati. Te okoliščine so bile toženki znane, vendar jih v obrazložitvi ni konkretno obravnavala in se do njih ni opredelila. Toženka tako ni pojasnila, ali je tožnik sploh finančno sposoben poravnati premoženjsko obveznost ob upoštevanju dejstva, da mu je premoženje zaseženo in s katerim torej ne more prosto razpolagati. Prav tako ni obrazložila, v kakšnem obsegu bi bilo poravnavanje realno pričakovati glede na tožnikove dejanske finančne zmožnosti in možnosti za pridobitev sredstev. Ni razvidno, kako je toženka ocenila pravni pomen dejstva, da je tožnik aktivno ukrepal s sprožitvijo sodnih postopkov za povrnitev posojenih sredstev, in kakšen pomen ima to aktivno ukrepanje za oceno njegovega odnosa do premoženjske obveznosti. Toženka tudi ni pojasnila, ali z delnimi poplačili obveznosti tožnik izkazuje kritičnost ali nekritičnost do kaznivega dejanja ter zakaj občasno poravnavanje obveznosti, ki ga je tožnik vendarle izvajal, ni zadostovalo za pozitivno oceno kritičnosti. Prav tako toženka ne pojasni, zakaj kljub ugotovljenim pozitivnim okoliščinam, kot sta ustrezno vedenje med prestajanjem kazni in urejeno življenje po odpustu, ravno neporavnana premoženjska obveznost prevlada nad vsemi pozitivnimi ugotovitvami. Pri presoji materialnega pogoja za pogojni odpust mora toženka tehtati vse relevantne okoliščine iz petega odstavka 88. člena KZ-1 ter v obrazložitvi pojasniti, kako je bilo to tehtanje izvedeno in zakaj določene okoliščine prevladajo nad drugimi.
4.Obrazložitev torej ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. Neobrazloženost izpodbijane odločbe ne pomeni le kršitve procesnih pravil, temveč onemogoča tudi učinkovit sodni nadzor nad uporabo prostega preudarka. Če obrazložitev ne vsebuje konkretnih razlogov za odločitev in ne pojasni, kako so bile relevantne okoliščine tehtane, sodišče ne more preveriti, ali je bil prosti preudarek uporabljen v zakonsko določenih mejah, kot to določa tretji odstavek 40. člena ZUS-1.
5.Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom istega člena.
Sklepno
6.Sodišče po vsem navedenem sodi, da je tožba utemeljena iz zgoraj navedenih razlogov. Tožnik v tožbi postavlja ugotovitveni zahtevek, ker je bil med postopkom pogojno odpuščen. Sodišče ugotavlja, da v takih okoliščinah z odpravo izpodbijane odločbe ni več mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja. Iz zakonodajnega gradiva, ki se nanaša na spremembe ZUS-1, izhaja, da se z ugotovitveno tožbo zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov ter učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije) tudi, kadar je upravni akt že izvršen in organ je neutemeljeno posegel v pravno varovan položaj posameznika.
7.Namen sodnega varstva v primeru zavrnjene prošnje za pogojni odpust je v tem, da obsojenec ni prikrajšan za možnost predčasnega odpusta iz zapora mimo razlogov, ki jih določa zakon. Sodišče pritrjuje tožniku, da je z zavrnitvijo prošnje za pogojni odpust lahko podana podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti v skladu s 26. členom Ustave Republike Slovenije.
8.Po navedenem je sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe. Ker je bil izrek sodbe utemeljen že z ugotovljeno bistveno kršitvijo pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.
K II. točki izreka
9.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnik v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR.
10.Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).
11.Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).-------------------------------1 Sprememba tožbenega zahtevka iz izpodbojnega v ugotovitvenega je bila podana med postopkom in je pravočasna (vloga tožnika pod redno številko 26 spisa, z dne 17. 11. 2025). Tožnik lahko ves čas do sprejema odločitve sodišča svoj tožbeni zahtevek spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči. V obravnavanem primeru je tožnik svojo prvotno izpodbojno tožbo spremenil v ugotovitveno, ker je bil po vložitvi tožbe pogojno odpuščen, zaradi česar odprava akta ni več mogoča. 2 Tako Predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, EVA 2012-2030-0012, in M. Dobravec Puklavec in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 229.