Jedro

Sodišče se ne strinja, da prvostopenjski organ ni upošteval napotil sodišča v sodbi, I U 2497/2017. V zvezi s tem, za stranke spornim vprašanjem, je prvostopenjski organ izhajal iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti in mnenju FURS, da je pomembno, za kaj se žival uporablja, in če se uporablja in redi za kmetijske namene (tudi, če gre za živali, ki prvenstveno niso namenjeni za kmetijstvo), gre za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Drugostopenjski organ je obrazložitev prvostopenjskega organa v tem delu še dopolnil (kar mu dopušča določba 248. člena ZUP) in se skliceval na pojasnilo Statističnega urada RS z dne 26. 6. 2019, da gre v primeru, da poslovni subjekt redi konje (tudi jahalne), za konjerejo po SKD 01.430, kar spada v kmetijsko dejavnost. Dodal je še, da ni bistveno, za kakšen namen bo konja uporabljala njegova kupka, iz dokumentov zadeve pa tudi ni razvidno, da bi ga stranka z interesom uporabljal še za druge namene (npr. šolanje tekmovalnih konj, prodaja ježe, šola jahanja, ipd.), torej za namene, ki med kmetijske dejavnosti ne sodijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odobril kupoprodajo zemljišč s parc. št. 434/1 in 434/2, vpisani v k.o. ..., po prodajni ceni 1.818,18 EUR, ki sta jo dne 30. 12. 2016, sklenila prodajalka Občina Z. in kupec A. A. (1. točka izreka), zahtevo za odobritev pravnega posla, katerega predmet sta zemljišči s parc. št. 434/1 in 434/2, vpisani v k.o. ..., po prodajni ceni 1.818,18 EUR, ki jo je vložil tožnik, zavrnil (2. točka izreka) in odločil, da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje po sodbi, I U 2497/2017 z dne 16. 4. 2019, s katero je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo z dne 5. 7. 2017 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu. Organ je, upoštevajoč določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki se nanašajo na postopek odobritve pravnega posla (18., 19., 23. in 24. člen), najprej ugotovil, da sta oba sprejemnika stranka z interesom A. A. in tožnik ponudbo pravilno sprejela. V nadaljevanju je organ ugotavljal namen uporabe lipicanca A. A. glede na Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju Uredba o SKD) in stališče FURS, da določena dejavnost pri vzreji živali ni več kmetijska dejavnost, izhaja iz aktivnosti in namena opravljanja dejavnosti rejca. Pomembno je torej, za kaj se žival uporablja in če se uporablja ter redi za kmetijske namene (tudi, če gre za živali, ki prvenstveno niso namenjeni za kmetijstvo), gre za opravljanje kmetijske dejavnosti. Za kakšen namen se žival proda, ni pomembno. Na podlagi izjave A. A., da je uporabljal konja za kmečka delovna opravila (na zaslišanju pred organom 5. 7. 2019, v pritožbi in v tožbi) je organ zaključil, da A. A.opravlja kmetijsko dejavnost. Dohodek iz te dejavnosti je dosegel od neposrednih plačil (1.195,08 EUR), vrednosti sena in vrtnin (skupaj 3.600,00 EUR) ter prodaje lipicanca (13.500,00 EUR). Zaradi preveritve (visoke) cene lipicanca je organ opravil še vpogled v statistične podatke odkupnih cen kmetijskih pridelkov za leto 2016 in v poročilo o stanju kmetijstva v letu 2017, kjer so podatki za leto 2016, iz katerih je razvidna vrednost za konje (zakolne) na kg/žive teže, ni pa objavljenih povprečnih vrednosti za delovne konje. Organ je zato upošteval kupnino konja po pogodbi. Iz zemljiškoknjižnega izpiska tudi izhaja, da je bil A. A. v času sprejema ponudbe lastnik parc. št. 450, ki meji na prodajano parcelo. Ker A. A. izkazuje status kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, je predkupni upravičenec pri nakupu parc. št. 434. Organ je po vpogledu v zemljiški kataster in zemljiško knjigo še ugotovil, da se je parc. št. 434 delila in preoštevilčila v 434/1 in 434/2 ter v izreku navedel te parcelne številke. Tožnik je ugotovitve organa prerekal, ki pa po njegovem mnenju ne vplivajo na odločitev. Predlogu tožnika, naj postavi izvedenca za določitev vrednosti konja in naj se z revizijo ugotovi finančna transakcija, ni sledil, je pa 20. 2. 2020 opravil zaslišanje kupca konja B. B., ki je povedal, da je, upoštevajoč predmet nakupa, smatral, da gre za pošteno tržno vrednost. 3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo in sklepom zavrnil pritožbo tožnika, odločil, da stroške postopka nosi stranka sama, ter zavrnil zahtevek za vračilo upravne takse. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika je še dodal, da tožnik z navedbami, da je uspeli kupec z odločbami o subvenciji pridobil plačila za mehanizirano obdelovanje travnatih površin, ni izkazal dvoma v dejstvo, da je konja uporabljal v kmetijske namene, saj to iz teh odločb ne izhaja. Iz pojasnila Statističnega urada RS z dne 26. 6. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da gre v primeru, da poslovni subjekt redi konje, tudi jahalne, za konjerejo, kar je kmetijska dejavnost. Za postopek ni bistveno, za kakšen namen ga bo uporabljala uporabnica konja po prodaji. Tudi z ugovori v zvezi s prodajno ceno konja tožnik ni izkazal drugačnega dejanskega stanja. Sporni konj pa je bil tudi 2016 vpisan pri kmetijskem gospodarstvu kupca.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka. Izpostavil je, da je s prvostopenjsko odločbo z dne 5. 7. 2017 organ odločil o odobritvi pravnega posla za parc. št. 434, k.o. ... (na kar se je glasila ponudba Občine Z.), izrek izpodbijane odločbe pa se glasi na odobritev pravnega posla za parc. št. 434/1 in 434/2, k.o. ... Iz obrazložitve ne izhaja, zakaj je organ odobril pravni posel za druge parcele, kot je bila dana ponudba in jo je sprejel A. A. V tem delu je izrek odločbe v nasprotju z listinami spisa. Organ je le deloma sledil napotilom Upravnega sodišča RS, I U 2497/2017. Svojega stališča, da gre za delovnega konja (v prvem postopku je zavzel stališče, da gre za športnega konja), namreč ni obrazložil, kot bi moral. Z vprašanjem vpisa spornega konja v register/registre se sploh ni ukvarjal, ravno tako ne s svojim prvotnim stališčem, da konj ni namenjen za človeško prehrano. Glavni argument za stališče, da gre za delovnega konja, je trditev A. A. V prvotnem postopku je A. A. uveljavljal svoj status kmeta na podlagi odločbe o priznanju statusa kmeta, registra kmetijskih gospodarstev in grafičnega prikaza parcel. Takrat o prodaji konja ni bilo govora, na obravnavi 23. 3. 2017 je le navedel, da je kmet, da na kmetiji dela od otroštva in da bo dokazila o dohodku iz kmetijske dejavnosti predložil naknadno. Šele 28. 3. 2017 je organu predložil domnevno kupoprodajno pogodbo z dne 12. 11. 2016, iz katere izhaja, da naj bi konja lipicanca (vpisanega v Register lipicancev in ne v Centralni register oziroma Evidenco imetnikov rejnih živali) prodal za 13.500,00 EUR. Šele v ponovljenem postopku je na zaslišanju 5. 7. 2019 predložil še izjavo domnevnega kupca. Konj se še vedno nahaja na lokaciji A. A., pri tem se ga ni nikoli uporabljalo za delovnega konja. Splošno znano dejstvo je, da konji niso vsestransko uporabni, temveč so bodisi namenjeni športu in rekreaciji, bodisi kmečkim opravilom, nikakor pa ne obojemu. Konj, s katerim bi se opravljalo kmečka opravila, bi bil za prodajo za namen jahanja popolnoma neuporaben in kot tak ne bi nikoli dosegel take cene, skupaj s starostjo pa še manj. Tožnik je prepričan, da je A. A. svoj status kmeta dokazoval v dogovoru s B. B. tako, da sta podpisala navidezno kupoprodajno pogodbo, v kateri sta postavila ceno, ki že sama po sebi zadošča za zadostno višino dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki predstavlja izpolnitev pogoja za kmeta mejaša. Domnevna cena je za 16 let starega konja povsem pretirana. Takšne cene ne dosegajo niti šolani lipicanci, kaj šele pasemski konji, degradirani v delovne konje. Te navedbe tožnika potrjuje vsebina članka ''Kobilarna bo podarila skoraj sto lipicancev, res niso vredni nič?'' z dne 19. 4. 2019 v časopisu Delo, iz katerega med drugim izhaja, da se vrednost žrebcev (lipicancev iz Kobilarne Lipica) giblje okrog 1.000 do 1.500 EUR. Prav tako iz članka izhaja, da bo kobilarna 95 konj lipicancev podarila. Ob takšnem stanju tako ni mogoče verjeti, da je bil konj prodan za 13.500 EUR. Tožnik je že v postopku zatrjeval, da A. A. svojih kmetijskih površin nikoli ni obdeloval s konjem, saj ima za to ustrezno kmetijsko mehanizacijo, s katero obdeluje travne površine. Iz naslova mehaniziranega obdelovanja travnatih površin je tudi prejemnik neposrednih plačil v kmetijstvu. Ker gre za listine, ki jih organ lahko pridobi, mora vprašanje obdelovanja kmetijskih površin s konjem razčistiti. V tem delu se obrazložitve tudi ne da preizkusiti. Tožnik je predlagal sodišču, da tožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika, navedla, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, upoštevajoč 164. in 188. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ponovila je bistvene razloge iz odločbe. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

6. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnika. Tožnik ne predlaga nobenih dokazov za svoje trditve, pač pa le pavšalno prereka ugotovitve organa. Dejansko stanje v zvezi s prodajo lipicanca je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Navedbo v zvezi s parc. št. 434/1 in 434/2 v izreku je organ obrazložil na 6. strani svoje odločbe. Pogodbo je stranka z interesom predložil na zahtevo organa, izjavo hčerke kupca pa je predložil zgolj v podkrepitev svoje izjave. Navedbe v članku o Kobilarni Lipica in prodaji lipicancev ne morejo izpodbiti dejstva, da je konja prodal za 13.500 EUR. Sicer pa je bila potrebna višina dohodka iz kmetijske dejavnosti 12.500 EUR in ne 13.500, kot to trdi tožnik, priznani so bili tudi dohodki iz opravljanja kmetijske dejavnosti: od prodaje pridelkov, bal sena in subvencij. Izjava kupca potrjuje, da je konja prodal za realno ceno. Ne gre za fiktivno pogodbo. Konj lipicanec je primeren za vsa opravila, je lahko delovni konj ali pa konj, namenjen športnemu jahanju. Sporni zemljišči njegova kmetija obdaja s treh strani in tako že vrsto let skupaj tvorijo zaključeno celoto, zato sta za njegovo kmetijo pomembni. Ravnanje tožnika ocenjuje kot zlonamerno nagajanje. Predlagal je, da sodišče odloči brez glavne obravnave in tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

7. Stranka z interesom Občina Z. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

8. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1728/2020 z dne 22. 3. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi z odobritvijo pravnega posla, pri čemer gre za odločanje v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS, I U 2497/2017 z dne 16. 4. 2019. Senat je sklenil, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

9. Sodišče je strankam postopka poslalo dopis, v katerem jih je na podlagi 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pozvalo na odpoved glavni obravnavi. Stranke postopka so sodišču podale soglasje, da lahko odloči brez oprave glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je predmet presoje odločitev o odobritvi pravnega posla - kupoprodaje zemljišč s parc. št. 434/1 in 434/2, k.o. ... med stranko z interesom Občino Z. kot prodajalko in stranko z interesom A. A. kot kupcem ter posledično zavrnitev odobritve tega pravnega posla med stranko z interesom Občino Z. kot prodajalko in tožnikom.

12. Sodišče se strinja z odločitvijo organa in njegovimi razlogi, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora tožnika o nejasnosti izreka in zato podanem neskladju med izrekom in obrazložitvijo. Ta tožbeni očitek ne vzdrži sodne presoje.

14. Iz obrazložitve prvostopenjskega organa (str. 6, četrti odstavek) izhaja, da je prvostopenjski organ po vpogledu v zemljiško knjigo in zemljiški kataster ugotovil, da se je parc. št. 434, od izdaje prvotne odločbe (do ponovne izdaje odločbe - op. sod.), v postopku parcelacije razdelila na dve parceli: na parc. št. 434/1 in 434/2, obe k.o. ..., pri čemer je skupna površina obeh zemljišč enaka površini prvotne parcele. To dejstvo je organ tudi po presoji sodišča pravilno upošteval ter v izreku odločbe pravilno navedel zemljišča po sedanjem stanju. V nasprotnem primeru bi bil izrek odločbe namreč neizvršljiv, saj bi se nanašal na zemljišča, ki (več) ne obstajajo. S takim ravnanjem organ tudi ni odločil v nasprotju z zahtevkom: odobritvi pravnega posla v zvezi z dano ponudbo. Zatrjevana kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) tako ni podana.

15. Tožnik ugovarja tudi neobrazloženosti odločitve organa v zvezi z opredelitvijo namena uporabe (prodanega) lipicanca stranke z interesom kot delovnega konja, kot je to sodišče naložilo organu v sodbi, I U 2497/2017. 16. Sodišče se ne strinja, da prvostopenjski organ ni upošteval napotil sodišča v sodbi, I U 2497/2017. V zvezi s tem, za stranke spornim vprašanjem, je prvostopenjski organ izhajal iz Uredbe o SKD in mnenju FURS, da je pomembno, za kaj se žival uporablja, in če se uporablja in redi za kmetijske namene (tudi, če gre za živali, ki prvenstveno niso namenjeni za kmetijstvo), gre za opravljanje kmetijske dejavnosti (str. 5, zadnji odstavek). Po izvedbi dokazov (zaslišanju stranke z interesom A. A., dodatne obrazložitve stranke z interesom A. A., izjave hčerke kupca C. C., zaslišanju kupca B. B., blagajniškemu prejemku kupnine za konja, vpogleda v statistične podatke odkupnih cen kmetijskih pridelkov za leto 2016 in v poročilo o stanju kmetijstva za leto 2017, ki je vsebovalo podatke za leto 2016, kar vse sodi med dopustna dokazna sredstva - 164. člen ZUP) je, organ, sledeč 10. členu ZUP, presodil, da je stranka z interesom v za zadevo relevantnem letu opravljal kmetijsko dejavnost, pri čemer znaša njegov dohodek iz kmetijske dejavnosti več kot 12.675,00 EUR (neposredna plačila v višini 1.195,08 EUR, vrednost sena in vrtnin 3.600,00, prodaja lipicanca 13.500,00 EUR). S tem pa je izkazal status kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ (po tej določbi je v smislu tega zakona kmet med drugim fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineja prvega odstavka). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek)).

17. Prvostopenjski organ se v ponovnem postopku res ni ukvarjal z vpisom konja v register/registre, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče namreč v sodbi, I U 2497/2017, organu ni naložilo dodatnega vpogleda v te evidence, temveč se je ukvarjalo s vprašanjem, ali je prvostopenjskemu organu uspelo z vpogledom v tam navedene evidence izkazati, da je bil prodani lipicanec športni konj, in ugotovilo, da organ tega ni ustrezno pojasnil, kar naj bi organ v ponovnem postopku popravil z dopolnitvijo v tem smeri: navesti, iz katerega registra izhaja, da gre za športnega konja (točka 14. obrazložitve sodbe). Ker pa je organ v tem postopku ugotovil, da se konj uporablja za kmetijske namene, mu v tem pogledu ni bilo treba navesti dodatnih razlogov v zvezi z vpisom konja v register/registre.

18. Drugostopenjski organ je obrazložitev prvostopenjskega organa v tem delu še dopolnil (kar mu dopušča določba 248. člena ZUP) in se skliceval na pojasnilo Statističnega urada RS z dne 26. 6. 2019, da gre v primeru, da poslovni subjekt redi konje (tudi jahalne), za konjerejo po SKD 01.430, kar spada v kmetijsko dejavnost. Dodal je še, da ni bistveno, za kakšen namen bo konja uporabljala njegova kupka, iz dokumentov zadeve pa tudi ni razvidno, da bi ga stranka z interesom uporabljal še za druge namene (npr. šolanje tekmovalnih konj, prodaja ježe, šola jahanja, ipd.), torej za namene, ki med kmetijske dejavnosti ne sodijo.

19. Drži, da v prvotnem postopku stranka z interesom dohodka od prodaje konja ni izpostavljal (je pa, kot pravilno navaja tudi tožnik, pogodbo o nakupu konja s strani kupca B. B. predložil v spis že 28. 3. 2017), saj je menil (kot je to razvidno iz podatkov spisa pred izdajo prve prvostopenjske odločbe z dne 5. 7. 2017), da ima prednostno pravico pred tožnikom že, ker je kmet mejaš (in zato po njegovem mnenju dohodka iz kmetijske dejavnosti naj ne bi bilo treba sploh ugotavljati). Ker pa je bilo treba v ponovnem postopku vprašanje statusa kmeta razčistiti, je na poziv organa stranka z interesom A. A. svojo vlogo v tem pogledu dopolnil. Zato pa mu ni mogoče očitati sukcesivnega ustvarjanja fiktivnih listin zaradi poteka postopka.

20. Tožnik je prepričan, da je stranka z interesom A. A. za izkazovanje (po zakonu ustreznega) dohodka iz kmetijske dejavnosti uporabil fiktivne listine, kar naj bi izhajalo iz naslednjih dejstev oziroma indicev: - da se prodani konj nahaja pri stranki z interesom, ki ga ta ni nikoli uporabljal za delovnega konja, saj ima ustrezno mehanizacijo za obdelavo kmetijskih površin, za kar tudi prejema neposredna plačila v kmetijstvu, - da je splošno znano dejstvo, da konji ne morejo biti delovni in hkrati športni konji, in - da je kupnina za konja pretirana, kar izkazuje s člankom ''Kobilarna bo podarila skoraj sto lipicancev, res niso vredni nič?'' z dne 19. 4. 2019 v časopisu Delo.

21. Sodišče sodi, da tožnik z zgoraj povzetimi navedbami ni uspel izpodbiti ugotovitev iz izpodbijane odločbe (v zvezi z razlogi drugostopnega organa).

22. Dejstvo, da ima stranka z interesom ustrezno mehanizacijo za obdelavo kmetijskih površin (in za takšno obdelavo prejema tudi neposredna plačila), še ne izključuje uporabe konja (tudi) za opravljanje kmetijske dejavnosti, torej kot delovnega konja. Takšno stališče je zavzel tudi drugostopenjski organ, ko je presojal to pritožbeno navedbo in ki po oceni sodišča zadosti standardu obrazloženosti.

23. Njegovo nahajanje na kmetiji stranke z interesom je stranka z interesom pojasnil na zaslišanju pred organom in sicer, da je delno v hrambi pri njemu, pri čemer iz izjave C. C., hčerke kupca, priložene k vlogi stranke z interesom z dne 25. 7. 2019 izhaja še, da je bilo ob nakupu konja dogovorjeno, da ostane pri bivšem lastniku (stranki z interesom - op. sod.) zaradi urejanja kmetije v ... in infrastrukture, primerne za konje, kjer želi s svojim partnerjem postaviti konjeniški klub in šolo jahanja.

24. Navedbe, da ga stranka z interesom ni nikoli uporabljal za delovnega konja, ni mogoče upoštevati, ker za to tožnik ne ponudi nobenih dokazov, nasprotno pa iz izjave stranke z interesom izhaja, da opravlja določena dela (ki jih je opisal) s konji, pri čemer je za potrditev teh navedb ponudil kot dokaz tudi zaslišanje prič.

25. Kar se tiče po mnenju tožnika pretirane cene za takšnega konja v tej starosti, sklicujoč se pri tem na zgoraj povzeti članek, sodišče sledi razlogom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, ki sta realnost dane kupnine utemeljila z izvedenimi dokazi (izjavo kupca, vpogleda v pogodbo o nakupu konja z dne 12. 11. 2016, blagajniški prejemek prejete kupnine, statistične podatke odkupnih cen kmetijskih pridelkov za leto 2016 in v poročilo o stanju kmetijstva za leto 2017 (kjer so podatki za leto 2016)).

26. V zvezi z zatrjevanjem, da je splošno znano dejstvo, da konji ne morejo biti delovni in hkrati športni konji, pa sodišče navaja naslednje: Po drugem odstavku 165. člena ZUP ni treba dokazovati dejstev, ki so splošno znana. Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana določenemu krogu ljudi in tudi uradni osebi (med temi se pogosto omenjajo zgodovinski dogodki in naravni zakoni). Splošno znano dejstvo pa ni le tisto, ki je znano vsakomur, temveč je obseg splošno znanih dejstev odvisen od kraja, časa, vrste dejstva in drugih okoliščin. Bistveno je, da je krog oseb, ki poznajo splošno znano dejstvo, dovolj širok in da vključuje uradno osebo (ali sodnika - op. sod.), ki vodi postopek (tako tudi na str. 214 v Komentarju ZUP, UL RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020). Podobno tudi sodna praksa na civilnem področju.

27. Iz tožbe tožnika ni razvidno, zakaj naj bi bilo splošno znano dejstvo, da konji ne morejo biti športni in delovni konji hkrati. Če bi šlo res za taka dejstva, bi morala biti znana tudi sodišču, a niso. Sodišče zato tudi te trditve ne sprejema kot utemeljene.

28. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter izdani akt zakonit in pravilen, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 29. Sodišče je odločilo brez opravljene glavne obravnave, ker so se ji stranke s pisno izjavo odpovedale (279. a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

30. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

31. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. A. je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj ZUS-1 vprašanja povrnitve stroškov strankam z interesom ne ureja. Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZUP). Sodišče zahtevanih stroškov stranke z interesom ni priznalo, ker je svojo odločitev v poglavitnem delu oprlo na razloge obeh odločb in ostale listine upravnega spisa, zato stroški stranke z interesom za odločitev v zadevi niso bili potrebni.