Jedro

Ključni razlog za zavrnitev tožničine vloge je, da njena vloga ni v skladu z načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Načelo gospodarnosti v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožnica pridobiti nepremičnino po najboljši ceni. Glede na dejstvo, da je tožnica predhodno vložila navedena zemljišča v družbo B., d.o.o. kot stvarni vložek, nakup tega zemljišča, skupaj z objektom, ni pridobitev nepremičnine po najboljši ceni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju Ministrstvo) je v postopku Javnega poziva za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 (v nadaljevanju: Javni poziv) z izpodbijanim sklepom zavrnilo vlogo tožeče stranke za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A.“, številka vloge 4300-349/2013-SVLR/379 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso nastali. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1566/2014 z dne 10. 2. 2015. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je vloga po ugotovitvi strokovne komisije pravočasna in pravilno označena ter formalno popolna, vendar ne izpolnjuje pogojev, določenih v Javnem pozivu. Na osnovi določil prvega odstavka poglavja „12.2 Vsebinska ustreznost posredovanih vlog“ Javnega poziva je komisija preverila skladnost posredovane vloge z izvedbenim načrtom regionalnega razvoja programa in s pogoji ter zahtevami Javnega poziva in dokumentacije Javnega poziva, med katere spada tudi izpolnjevanje kriterijev 5. člena Uredbe o dodeljevanju regionalnih spodbud, ki se uporablja v skladu z določbo tretjega odstavka 39. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena navedene uredbe morajo v primeru sofinanciranja projektov iz sredstev kohezijske politike EU specifične kriterije vsebovati tudi Merila za izbor operacij, financiranih iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Operativnega programa krepitev regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013. 3. Eno od teh meril je tudi vpliv projekta na rast in razvoj regije. V skladu s poglavjem 3.5.4.1. „Regionalni razvojni programi“ Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013, je sofinanciranje investicij v socialno infrastrukturo regionalnega pomena (točka 3.b) upravičeno ob pogoju, da je hkrati pomanjkanje tovrstne infrastrukture velika ovira za hitrejšo regionalno rast in razvoj ter ustvarjanje delovnih mest. Tožnica, ki je imetnica 100 % poslovnega deleža B., d.o.o., je kot stvarni vložek vložila v B., d.o.o. nepremičnine-zemljišča. S tem, ko bo tožnica kupila objekt od B., d.o.o. in bo objekt dala v najem drugemu subjektu, regionalna rast ne bo večja, kot bi bila v primeru, da bi dejavnost opravljal B., d.o.o. 4. Tožnica je z vlogo za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A.“ nameravala odkupiti stavbo, jo rekonstruirati ter opremiti za vzpostavitev in delovanje medgeneracijskega središča A., na naslednji način: nakup medgeneracijskega centra in sicer dela objekta, ki je lociran na parc. št. 1350/1, 1350/26 in 1350/30, vse k.o. … (del objekta v izmeri 3.725,15 m2) bi bil namenjen dejavnosti doma starejših občanov in del objekta (v izmeri 500,30 m2) dejavnosti vrtca. Navedene nepremičnine, parc. št. 1350/1, 1350/26 (dvorišče s poslovno stavbo) in 1350/30, vse k. o. ..., je tožnica kot ustanoviteljica vložila kot stvarni vložek v osnovni kapital družbe B., d.o.o. in je imetnica 100 % poslovnega deleža te družbe. Tožnica ima na predmetnih parcelah tudi stavbno pravico in vse pravice, ki izhajajo iz poslovnega deleža. Tožnica želi nepremičnine, ki jih je leta 2009 vložila v gospodarsko družbo B., d.o.o. (takrat je bila tržna vrednost teh nepremičnin 1.011.405,14 EUR), od te iste družbe odkupiti, in sicer v vrednosti 8.488.554,00 EUR (vključen DDV). S takim ravnanjem je kršen 2. člen Zakona o javnih financah (načeli učinkovitosti in gospodarnosti). Ministrstvo meni, da projekt „Nakup medgeneracijskega središča A.“ ne izkazuje učinkovitosti in gospodarnosti ravnanja z javnimi sredstvi tudi pri nameravani oddaji nepremičnine v najem. Iz vloge je namreč razvidno nadaljnje ravnanje tožnice, s katerim bi nepremičnine, ki bi jih kupila od B., d.o.o., dala v najem javnemu zavodu C. Najemnina, ki je predvidena v vlogi na Javni poziv, je neekonomska, saj bi tožnica nepremičnine oddala najemniku v prvem letu brezplačno, v drugem letu za 1,1 EUR/m2, v tretjem letu za 2,2 EUR/m2, v četrtem letu za 3,3 EUR/m2, v vseh nadaljnjih letih pa za 5,5 EUR/m2 .

5. Z oddajo v najem pod pogoji, določenimi v predloženem investicijskem programu, ne bo dosežena gospodarna raba objekta, prav tako pa ne bodo omogočeni najugodnejši rezultati za državo kot tudi za lokalno skupnost. V 21 letih, kolikor jih je investitor predvidel kot življenjsko dobo objekta, bi z najemnino v nameravani višini pridobil 3.655.332,12EUR, v 15 letih, kolikor je časovno obdobje, priporočeno za take operacije, pa 2.469,819,00 EUR. Tožničina vloga tako ne zadosti načeloma učinkovitosti in gospodarnosti. Načelo gospodarnosti iz 4. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) govori o tem, da je treba postopke ravnanja s stvarnim premoženjem voditi učinkovito, s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate za državo in samoupravne lokalne skupnosti. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti pa v 26. členu nadalje določa, da se stvarno premoženje, katerega lastnik postane država oziroma samoupravna lokalna skupnost, lahko pridobiva v takem obsegu in taki kvaliteti, ki zagotavlja najboljše pogoje za izvrševanje nalog bodočega upravljavca. Tožničini izbrani postopki (nakup nepremičnine) ne omogočajo najugodnejših rezultatov za občino in najboljših pogojev za izvrševanje nalog upravljavca, kot to določa 26. člen omenjene uredbe. Tožnica namreč že ima stavbno pravico, torej za vzpostavitev Medgeneracijskega centra na tej lokaciji nakup nepremičnine ni potreben in ne omogoča najugodnejših rezultatov za občino in najboljših pogojev za izvrševanje nalog, kakor zahtevajo predpisi.

6. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je izpodbijani sklep, ki je izdan v ponovljenem postopku, vsebinsko popolnoma neobrazložen in ne omogoča vsebinske presoje. Hkrati pa je očitno, da tožena stranka ni sledila napotilom Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 1566/2014-14 z dne 10. 2. 2015, saj izpodbijani akt še vedno ni obrazložen. Prav tako ni ponovno presojala vsebinske ustreznosti vloge. Tožnica meni, da je bila njena vloga tudi tokrat nepravilno zavrnjena in da bi tožena stranka morala ugotoviti, da je tožničina vloga vsebinsko ustrezna ter bi ji morala ugoditi za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A.“, katerega vrednost je 9.350.661,49 EUR ter odobriti sofinanciranje v višini do 7.112.243,67 EUR. Tožnica uveljavlja tožbene razloge arbitrarnega ravnanja tožene stranke, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka izbire, napačne uporabe materialnega prava in kršitve temeljnih ustavnih pravic. Ker izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Brez takšne obrazložitve pa je odločitev tožene stranke arbitrarna in v nasprotju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS, v nadaljevanju: URS), z načelom enakega varstva pravic (22. člen URS) in z ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen URS).

7. Kot izhaja iz napotila v 29. točki obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 1566/2014 z dne 10. 2. 2015, je bila naloga tožene stranke, da ponovno presodi vsebinsko ustreznost vloge v skladu z napotki sodišča in o zadevi ponovno odloči. V skladu s pogoji Javnega poziva je za vsebinsko obravnavo vloge izključno pristojna komisija. Iz izpodbijanega sklepa pa je jasno, da je tožena stranka izpodbijani sklep izdala na podlagi obravnave vloge s strani komisije, kakršno je ta komisija opravila v okviru pregleda vlog, prispelih na Javni poziv, torej v času, ko so se v letu 2014 pregledovale vloge vlagateljev. Tožena stranka očitno ni opravila ponovne vsebinske presoje tožničine vloge, kot ji je to naložilo Upravno sodišče RS, saj ni niti imenovala nove komisije niti ni obstoječi komisiji poverila ponovne vsebinske presoje vloge. Izpodbijani sklep je izdala brez obravnavanja komisije in torej brez vsebinske presoje, kar ji je naložilo Upravno sodišče RS. Tožnica predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in na njej zasliši D.D., ki je vodila postopek, v okviru katerega je bil izdan izpodbijani sklep. Sodišču predlaga tudi zaslišanje E.E., ki je vodila postopek, v okviru katerega je delovala strokovna komisija in je bil izdan predhodno odpravljeni sklep. Opustitev sodelovanja komisije pomeni bistveno kršitev določb postopka. Ravnanje tožene stranke je arbitrarno in v nasprotju z načelom zaupanja v pravo, ki izhaja iz načela pravne države (2. člen URS) ter z načelom enakega varstva pravic (22. člen URS).

8. Tožnica se ne strinja s toženo stranko, ki omenja kriterije iz 5. člena Uredbe o dodeljevanju regionalnih spodbud in zaključi, da zato, ker je ena od dejavnosti, ki bi jo lahko opravljal B., d.o.o. tudi dejavnost nastanitvenih ustanov za oskrbo starejših in invalidnih oseb, regionalna rast s tem, ko bi tožnica kupila objekt od B., d.o.o. in ga dala v najem drugemu subjektu, ne bo večja. Tožena stranka se je omejila samo na presojo, kaj so registrirane dejavnosti, ni pa presojala subjekta, ki izvaja dejavnost in načina ter namena izvajanja. Subjekt, ki mu bi tožnica objekt oddala v najem oz. upravljanje, je javni zavod C. Za slednjega tožena stranka ugotavlja, da bo plačeval najemnino, ki je neekonomska. Ob pravilni subsumciji bi morala tožena stranka ugotoviti, da so kriteriji iz 5. člena omenjene uredbe izpolnjeni. Javni zavod, ki izvaja dejavnost v javnem interesu, bo lahko ponudil uporabnikom ugodnejše pogoje in večjo dostopnost kot gospodarska družba B., d.o.o. 9. Stališče tožene stranke, da bi lahko tudi B., d.o.o., enako kot C., opravljal dejavnost oskrbe starejših in invalidnih, je tudi v nasprotju z materialnim pravom. Zakon o socialnem varstvu v 41.b členu omejuje izvajanje storitev socialnega varstva na javne socialno varstvene zavode, drugim pravnim in fizičnim osebam pa dovoljuje izvajanje le, če pridobijo koncesijo na javnem razpisu oz. dovoljenje za delo. Obojega pa B., d.o.o. nesporno nima. B., d.o.o. dejavnosti institucionalnega varstva starejših ne more opravljati pod enakimi pogoji kot javni zavod ali koncesionar. Obenem je možnost, da bi družba B., d.o.o. pridobila koncesijo za to dejavnost, minimalna.

10. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvami tožene stranke, da ima tožnica na nepremičninah že stavbno pravico. Opozarja namreč, da stavbna pravica v korist tožnice ni bila ustanovljena na vseh parcelah št. 1350/1, 1350/26 in 1350/30, vse k. o. ..., kot to zmotno zaključuje tožena stranka. Na parc. št. 1350/1 in 1350/30, obe k. o. ..., tožnica stavbne pravice sploh nima. Stavbna pravica je bila ustanovljena zgolj na parc. št. 1350/26, k. o. … in torej ne na nepremičninah, ki so predmet odkupa. Tožena stranka pa je v zvezi s stavbno pravico spregledala vsaj še dvoje. Predmet tožničine vloge je res nakup zgradbe, vendar pa vključno z njeno obvezno adaptacijo/rekonstrukcijo (to je bil razpisni pogoj), da se bo lahko uporabljala za dejavnost vrtca oz. za dejavnost domov za starejše občane. Za slednjo pa je potrebno gradbeno dovoljenje. Tožena stranka je očitno spregledala, da je v pogojih razpisa sama postavila razpisno zahtevo za „pravico graditi“, saj je bilo k vlogi treba predložiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki je izdano na ime vlagatelja. To je bil tudi razlog, da je tožnica morala urediti stavbno pravico, saj brez nje (ker ni lastnica) ne bi mogla izkazati pravice graditi. Tožnica nadalje opozarja, da sta se tako stavbna pravica kot gradbeno dovoljenje glasila izključno na gradnjo fiksnega nadstreška nad zunanjimi terasami otoškega vrtca v okviru objekta B., d.o.o..

11. Tožnica nadalje pojasnjuje, da je v letu 2009 v družbo B., d.o.o. vložila zemljišče, na katerem ni bilo zgradbe, zdaj pa je predmet odkupa zemljišče, skupaj z zgradbo. Navedeno pomeni, da nepremičnina, ki je predmet odkupa, ne predstavlja istega premoženja, kot je bilo vloženo v družbo v letu 2009. Gre za povsem drugo ekonomsko celoto in je njena vrednost, razumljivo, bistveno večja. Tožnica zemljišča družbi ni podarila, temveč je bilo zemljišče v družbo vloženo kot vložek družbenika in sicer v njen osnovi kapital. Premoženje tako ni pridobljeno neodplačno, temveč pod statusnimi pogoji osnovnega vložka, iz katerega izhaja ustrezni poslovni delež. Iz navedenih razlogov ne gre za kršitev načel učinkovitosti in gospodarnosti. Tožnica se tudi ne strinja z zaključki tožene stranke o domnevno neekonomski najemnini. Sklicuje se na 30. člen ZSPDSLS, ki daje občini možnost oddaje njej lastnega nepremičnega premoženja v brezplačno uporabo osebam javnega prava za opravljanje javnih nalog, med katere spada tudi javni C. Za javni zavod je po predpisih, ki urejajo ravnanje s stvarnim premoženjem občine, dopustna ugodnejša obravnava, kot za tržne subjekte. Zato ni pravilen zaključek tožene stranke, da „z oddajo v najem pod pogoji, določenimi v predloženem investicijskemu programu, ne bo dosežena gospodarna raba objekta, prav tako pa ne bodo omogočeni najugodnejši rezultati za državo“, saj bo ugodne učinke brezplačnosti deležna prav država sama kot ustanoviteljica bodočega najemnika, s tem pa bo omočena regionalna rast in razvoj, kar je tudi namen sofinanciranja. Zato je očitek o kršitvi predpisov, ki urejajo stvarno premoženje države in občin v celoti neutemeljen.

12. Tožnica še poudarja, da dela objekta ne odkupuje z namenom njegovega trženja v smislu maksimiziranja višine najemnine. Njen cilj je pospeševanje regionalnega razvoja, kar bo doseženo z nižjo najemnino, s čimer se bo znižala cena oskrbe in posledično povečala dostopnost do socialnovarstvenih storitev za vse občane regije. Predlaga, da sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Tožena stranka očitno izhaja iz predpostavke, da ne gre za novo odločanje oz. nov postopek obravnave vloge, temveč smatra, da je bila vsebinska presoja vloge že opravljena pred izdajo prvega odpravljenega sklepa in kljub napotilu Upravnega sodišča RS nima namena vsebinsko obravnavati vloge. Zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in samo odloči o stvari tako, da tožbi tožnice ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožničini vlogi ugodi in ji za izbrano operacijo odobri sofinanciranje v višino do 7.112.243,67 EUR. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu, ki ga je izdal. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine navedbe in vztraja pri izpodbijanem sklepu. Po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS je bila 3. 3. 2015 sklicana korespondenčna seja članov strokovne komisije za vsebinski pregled vlog Javnega poziva, ki je bila odprta do 11. 3. 2015. Člani strokovne komisije so v tem času tožničino vlogo ponovno proučili in obravnavali. Iz zapisnika 15. seje strokovne komisije z dne 12. 3. 2015 je razvidno, da je strokovna komisija odločila, da izda negativen sklep, v katerem bodo nekatera dejstva bolj podrobno utemeljena. Ker je tožena stranka želela ponovno proučiti načelo državnih pomoči, je pri tem za pomoč zaprosila Ministrstvo za finance. Zato tožničini ugovori ne držijo. Z ravnanjem tožnice, ki je opisano v vlogi na Javni poziv, bi bil po mnenju tožene stranke kršen tretji odstavek 2. člena Zakona o javnih financah, ki določa, da je treba pri izvrševanju proračuna upoštevati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na 30. člen ZSPDSLS, ki daje občini možnost, da lastno premoženje, ki ga začasno ne potrebuje noben uporabnik, da v brezplačno uporabo določenim subjektom, pa tožena stranka opozarja, da ZSPDSLS takšno možnost omogoča le v primeru, da gre za lastno premoženje občine. V konkretnem primeru pa gre za premoženje, ki bi ga tožnica šele pridobila. S tem pa tožnica priznava, da kupuje nepremičnine, ki jih ne potrebuje in jih bo zato dala v brezplačni najem oziroma v najem za minimalno najemnino. Tožnica bi lahko izvedla projekt na drugačen način, ne pa nujno z nakupom nepremičnine.

14. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah. Čeprav tožena stranka poudarja pomembnost vloge strokovne komisije za pregled vlog, pa očitno njene vloge ni štela za dovolj pomembno, da bi ponovno obravnavo tožničine vloge vključila v obrazložitev izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je izpodbijani sklep neobrazložen in je podana bistvena procesna kršitev. Tožnica predlaga zaslišanje D.D. in E.E., da se ugotovi, ali je v ponovljenem postopku strokovna komisija v resnici vsebinsko obravnavala vlogo ali ne in katera vprašanja je obravnavala. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo ni uspela izdelati subsumpcije ugotovljenih dejstev pod pravno normo, da bi ustrezno obrazložila svojo odločitev.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedba pa dodaja:

17. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku, potem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1566/2014-14 z dne 10. 2. 2015 odpravilo v zadevi izdan sklep z dne 23. 9. 2014, s katerim je bila že enkrat zavrnjena tožničina vloga za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A.“ in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Iz navedene sodbe izhaja, da je navedeni sklep neustrezno obrazložen tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu ter da iz navedenega sklepa ni mogoče nedvomno ugotoviti, katera od (spornih) ugotovitev je za odločitev ključna. Iz obrazložitve navedene sodbe še izhaja, da v razlogih tega sklepa dejanska in pravna podlaga odločitve ni navedena na način, ki bi omogočal preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

18. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, ki je bil izdan v ponovljenem postopku, ustrezno obrazložen in omogoča preizkus njegove pravilnosti, tožničini tožbeni ugovori, ki se s tem ne strinja, pa neutemeljeni.

19. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja kot ključni razlog za zavrnitev tožničine vloge, da njena vloga za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A.“ ni v skladu z načeli učinkovitosti in gospodarnosti. V ta namen pojasnjuje, da namerava tožnica nepremičnine (zemljišča), ki jih je leta 2009 vložila v B., d.o.o., in katerih lastnica je bila (takratna tržna vrednost teh nepremičnin 1.011.405,14 EUR), odkupiti z objektom, zgrajenim na teh zemljiščih, in sicer v vrednosti 8.488.554,00 EUR (7.660.700,00 brez DDV). Načelo gospodarnosti v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožnica pridobiti nepremičnino po najboljši ceni. Glede na dejstvo, da je tožnica predhodno vložila navedena zemljišča v družbo B., d.o.o. kot stvarni vložek, nakup tega zemljišča, skupaj z objektom, v vrednosti 8.488.554,00 EUR, po mnenju tožene stranke ni pridobitev nepremičnine po najboljši ceni.

20. Z zgoraj navedenimi zaključki pa se strinja tudi sodišče. Slednje je že v sodbi I U 1566/2014 z dne 10. 2. 2015 pojasnilo, da se strinja, da je načelo gospodarnosti v postopku dodeljevanja javnih sredstev ključno, ter da gospodarnost, ki jo zapoveduje zakon, ni nujno posledica kršitve materialnega zakona. Navedlo pa je, da mora biti ugotovljena negospodarnost konkretno obrazložena. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu, ki ga je izdala v ponovljenem postopku, zadostno obrazložila, zakaj predmetni projekt ne izkazuje učinkovitosti in gospodarnosti ravnanja z javnimi sredstvi. Tak zaključek je obrazložila tudi s tožničino nameravano oddajo predmetne nepremičnine v najem. Pojasnila je, da iz tožničine vloge izhaja njeno nadaljnjo ravnanje, saj je nameravala nepremičnine, ki bi jih kupila od družbe B., d.o.o., dati v najem javnemu zavodu C. Za najemnino, ki jo je tožnica predvidela v vlogi na Javni poziv, tožena stranka ugotavlja, da je neekonomska, saj bi tožnica nepremičnine oddala najemniku v prvem letu brezplačno, v drugem letu za 1,1 EUR/m2, v tretjem letu za 2,2 EUR/m2, v četrtem letu za 3,3 EU/m2, v vseh nadaljnjih letih pa za 5,5 EUR/m2. Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da z oddajo nepremičnine v najem pod navedenimi pogoji ne bo dosežena gospodarska raba objekta in tudi ne bodo omogočeni najugodnejši rezultati za državo, kot tudi za lokalno skupnost. Navedeni zaključek je toženka še dodatno utemeljila z ugotovitvijo, da bi v 21 letih, kolikor jih je investitor predvidel kot življenjsko dobo objekta, tožnica z najemnino pridobila 3.655.332,12 EUR. V 15 letih, kolikor je časovno obdobje, priporočeno za take operacije, pa 2.469.819,00 EUR. Tudi po presoji sodišča je na podlagi povedanega pravilen zaključek toženke, da tožnica z oddajo nepremičnine v prvih štirih letih ne bo dosegla najboljše cene.

21. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je sofinanciranje investicij v socialno infrastrukturo regionalnega pomena upravičeno ob pogoju, da je hkrati pomanjkanje tovrstne infrastrukture velika ovira za hitrejšo regionalno rast in razvoj ter ustvarjanje delovnih mest. Nato pa toženka zaključuje, da s tem, ko bi tožnica kupila objekt od B., d.o.o. in dala objekt v najem drugemu subjektu, regionalna rast ne bo večja, kot v primeru, če bi dejavnost opravljal B. d.o.o.. Tožnica v tožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da navedeni zaključek ni pravilen. Tako poudarja, da B., d.o.o. nima koncesije za opravljanje navedene dejavnosti. Ne glede na navedene tožničine ugovore, je po presoji sodišča zaključek toženke pravilen in sicer v tem smislu, da ni (edini) pogoj za večjo regionalna rast, da tožnica kupi objekt od B., d.o.o. in ga nato da v najem drugemu subjektu – konkretno javnemu zavodu C., saj obstojajo še druge možnosti. Tako bi navedeni objekt lahko dala v najem omenjenemu subjektu (javnemu zavodu C.) tudi (sama) družba B., d.o.o. Tožnica bi torej lahko izvedla projekt na drugačen način, ne pa nujno z negospodarskim nakupom nepremičnine.

22. Glede na pojasnjeno, pa po presoji sodišča za zadevo niti ni bistveno ali ima tožnica stavbno pravico na vseh treh zemljiščih (parc. št. 1350/, 1350/26 in 1350/30, k. o. ...) ali pa jo ima zgolj na parc. 1350/26, k. o. ..., na kar se sklicuje tožnica. Iz vseh predhodnih navedb namreč izhaja po presoji sodišča pravilen zaključek, da tožničina vloga za opisani projekt ni v skladu z načelom učinkovitosti in gospodarnosti. Sodišče zavrača tožničino sklicevanje na 30. člen ZSPDSLS, ki daje občini možnost oddaje njej lastnega nepremičnega premoženja v brezplačno uporabo osebam javnega prava za opravljanje javnih nalog, med katere spada tudi javni zavod C. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nepremično premoženje, ki bi bilo v lasti tožnice, temveč za nepremično premoženje, ki ga s predmetnim projektom (na podlagi sofinanciranja) tožnica (šele) želi odkupiti, nato pa z njim razpolagati. Ob takih ugotovitvah na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje, da je cilj njene vloge pospeševanje regionalnega razvoja, kar naj bi bilo doseženo z nižjo najemnino ter bi posledično povečalo dostopnost do socialnovarstvenh storitev za občane regije. Materialno pravo je bilo tako po presoji sodišča pravilno uporabljeno.

23. Po povedanem tudi niso utemeljeni tožničini ugovori, da je izpodbijani sklep neobrazložen, saj razlogi, ki so navedeni v obrazložitvi, in jih kot relevantne sprejema tudi sodišče, omogočajo njegov preizkus. Prav tako v postopku niso bile storjene druge kršitve pravil postopka, ki jih zatrjuje tožnica. V upravnih spisih je priložen zapisnik 15. seje komisije, podpisan s strani članov komisije, iz katerega izhaja, da je bila tožničina vloga zavrnjena. Zato po presoji sodišča zaslišanje predlaganih prič ne bi bistveno vplivalo na drugačno odločitev.

24. Na podlagi navedenega je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka ter tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in kršitev tožničinih ustavnih pravic. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

25. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj v zadevi niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki so ugotovljene v postopku, ampak se tožnica ne strinja s sklepanjem upravnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.