29. 9. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba GLOBAL ADVERTISING PROJECTS LIMITED, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, ki jo zastopa Blaž Vrečko, odvetnik v Ljubljani, na seji 29. septembra 2021

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 561/2020 z dne 13. 10. 2020 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 420/2018 z dne 10. 6. 2020 in popravnim sklepom istega sodišča št. XI Pg 420/2018 z dne 18. 6. 2020 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog pritožnice (tožene stranke), da se razveljavi klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 420/2018 z dne 20. 12. 2018 (v nadaljevanju zamudna sodba). Odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da v času med izdajo zamudne sodbe in njeno vročitvijo ter ponovnim vpisom pritožnice v sodni register niso bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP), saj je prekinitev namenjena temu, da se odpravijo ovire, ki preprečujejo nadaljevanje pravdnega postopka. V konkretnem primeru pa so bile ovire neodpravljive, ponovna pridobitev položaja stranke pa je bila v celoti odvisna od volje direktorja pritožnice. Ker torej pritožnica ob vročitvi ni obstajala, ji je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije, pri čemer ta okoliščina, skupaj z dejstvom, da je bila sodba vročena tožeči stranki, zadošča za nastop pravnomočnosti. Zoper sklep se je pritožnica pritožila, vendar je Višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev Višjega sodišča temelji na nosilnem stališču, da je pritožnica kot pravna oseba ves čas obstajala, torej tudi v času, ko je bila iz sodnega registra izbrisana, ker to izhaja iz prvega odstavka 1032. člena zakona, ki ureja gospodarske družbe, Združenega kraljestva iz leta 2006 (Companies Act of 2006).

[1]Iz te določbe po mnenju Višjega sodišča ponoven vpis oziroma "oživitev" velja za nazaj in ima za posledico na eni strani, da niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, in na drugi, da je bila pritožnici sodba vročena s fikcijo, česar naj pritožnica sploh ne bi izpodbijala.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da ji vročitev zamudne sodbe ni mogla biti veljavno opravljena, ker v času vročitve ni obstajala, poleg tega se je celotna pošiljka vrnila na sodišče. Fikcija vročitve, na katero se sklicujeta sodišči, naj bi bila čista fikcija, ki s fikcijo vročitve po ZPP nima nobene zveze. Po njenem mnenju gre za fikcijo fikcije, ki ne obstaja. Iz prvega odstavka 1032. člena omenjenega zakona, ki ureja gospodarske družbe, naj ne bi izhajala fikcija, da je družba dejansko poslovala ter da bi lahko opravljala pravdna dejanja in sprejemala sodna pisanja. Pritožnica vztraja, da so bili podani razlogi za prekinitev postopka po ZPP, ki v 3. točki prvega odstavka 205. člena določa, da se postopek prekine, ko pravna oseba preneha obstajati. Višje sodišče naj bi ustvarilo novo pravilo ZPP, po katerem pri prenehanju pravne osebe ne pride do prekinitve postopka, če ima stranka že pred svojim prenehanjem možnost postopanja v smeri ohranitve oziroma takojšnje nove vzpostavitve pravne subjektivitete. Poleg tega naj sodba Višjega sodišča ne bi bila obrazložena, ker naj Višje sodišče ne bi pojasnilo, kdaj bi lahko prišlo do prekinitve postopka. Pri vprašanju prekinitve postopka po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP naj bi odločitvi sodišč odstopali od ustaljene in enotne sodne prakse. Pritožnica se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 551/2005 z dne 25. 1. 2007 in št. III Ips 37/2016 z dne 19. 5. 2017 ter sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 264/2011 z dne 8. 6. 2011, št. I Cpg 267/2019 z dne 28. 5. 2019, št. I Cp 1779/2016 z dne 7. 9. 2016, št. II Cp 2182/2014 z dne 10. 12. 2014 in št. II Cpg 6/2001 z dne 29. 3. 2001. Pritožnica meni, da je Višje sodišče spregledalo njene pritožbene trditve, ki so se nanašale na vročanje, saj je trdila, da ji pisanje ni bilo vročeno in da ji niti ni moglo biti vročeno, ker ni obstajala, Višje sodišče pa naj bi v obrazložitvi zapisalo, da pravilnosti vročitve ni izpodbijala. Stališči, da niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka in da je mogoča vročitev pravni osebi, ki ne obstaja, naj bi bili očitno napačni, pritožnica pa naj bi bila prikrajšana tudi za pravico do pritožbe zoper zamudno sodbo. Kršitve njenih ustavnih pravic naj bi imele zanjo hujše posledice (odvzem pravice do pritožbe zoper zamudno sodbo in kršitev pravice do zasebne lastnine, zaradi česar naj bi bila oškodovana za poslovne deleže v dveh gospodarskih družbah). Šlo naj bi tudi za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki naj bi presegalo pomen konkretne zadeve, in sicer, ali se pravdni postopek zoper stranko, ki ne obstaja, res ne prekine in ji je mogoče vročiti sodno pisanje.

3.Senat Ustavnega sodišča je vpogledal v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 420/2018.

B.

4.Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

5.Pritožnica zatrjevani kršitvi 22. in 25. člena Ustave utemeljuje z argumenti o vročitvi, ki ni mogla biti opravljena, ker pritožnica v času vročitve ni obstajala, in o vročitvi, ki s fikcijo vročitve po ZPP nima nič skupnega. Vročitev je najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku iz 22. člena Ustave. [2] Kot realno dejanje je tudi predpogoj za perfektnost drugega procesnega dejanja ali za nastop določene pravne posledice, konkretno tudi za pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe. [3]

[2]Kot realno dejanje je tudi predpogoj za perfektnost drugega procesnega dejanja ali za nastop določene pravne posledice, konkretno tudi za pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe.

[3]Kot realno dejanje je tudi predpogoj za perfektnost drugega procesnega dejanja ali za nastop določene pravne posledice, konkretno tudi za pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe.

6.Kot izhaja iz priloženih listin, je bila sporna zamudna sodba izdana 20. 12. 2018, pritožnica je bila iz sodnega registra izbrisana 8. 1. 2019, vročitev zamudne sodbe je bila opravljena 9. 7. 2019[4] in pritožnica je bila ponovno vpisana v sodni register 23. 10. 2019. Iz tega naj bi po zatrjevanju pritožnice izhajalo, da v času vročanja zamudne sodbe pritožnica ni obstajala in zato oprava vročitve ni bila mogoča.

[4]Vročitev zamudne sodbe je bila opravljena 9. 7. 2019

7.V obravnavani zadevi je odločilnega pomena, da je bila vročitev pritožnici opravljena v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj") in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (UL L 324, 10. 12. 2007 – v nadaljevanju Uredba). Ta v prvem odstavku 7. člena določa, da se vročitev opravi po pravu zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, če je ta način združljiv s pravom te države članice. Gre za odstop od sicer univerzalno sprejetega pravila, po katerem sodišča v Republiki Sloveniji vodijo postopke po določbah slovenskega procesnega prava (lex fori regit processum)[5]. V obravnavani zadevi je tako treba vročanje presojati po pravu Združenega kraljestva,[6] ki je bilo zaprošena država članica, in ne po ZPP, kot to zmotno meni pritožnica, ko navaja, da fikcija vročitve, kot sta jo upoštevali sodišči, po ZPP ne obstaja.

[5]V obravnavani zadevi je tako treba vročanje presojati po pravu Združenega kraljestva,

[6]ki je bilo zaprošena država članica, in ne po ZPP, kot to zmotno meni pritožnica, ko navaja, da fikcija vročitve, kot sta jo upoštevali sodišči, po ZPP ne obstaja.

8.Kot je pritožnici pravilno pojasnilo že Višje sodišče, iz prvega odstavka 1032. člena omenjenega zakona, ki ureja gospodarske družbe, izhaja, da ima ponovni vpis v sodni register tak povratni učinek, da se šteje, da je družba še naprej obstajala, kot da ne bi prenehala oziroma bila izbrisana iz sodnega registra[7]. Za pritožnico to pomeni, da se na podlagi navedene določbe šteje, da je kot družba ves čas obstajala in nikoli ni prenehala. Pritožnica v zvezi s to fikcijo o obstoju družbe navaja, da naj ne bi pomenila, da je družba dejansko poslovala, da je bila stranka pravdnega postopka, da je opravljala procesna dejanja in sprejemala sodna pisanja. Vendar je njeno prepričanje zmotno. Kot izhaja iz sodne prakse Združenega kraljestva v zvezi z navedeno zakonsko določbo, ponovni vpis v sodni register ustvari prav takšno fikcijo; ponovni vpis v sodni register daje povratno veljavo sodnim postopkom, ki tečejo proti ali na pobudo družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, vključno z vročitvijo sodnih pisanj taki družbi[8]. Vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je bil pred izbrisom iz sodnega registra vpisan v sodni register kot sedež te družbe, je povratno veljaven na podlagi prvega odstavka 1032. člena zakona, ki ureja gospodarske družbe[9]. Upoštevati je nadalje treba, da iz potrdila o vročitvi ali nevročitvi pisanj z dne 9. 9. 2019 izhaja, da je bila vročitev opravljena v skladu s pravilom 6.3 (1) (c) Civilnih procesnih pravil Anglije in Walesa (Civil Procedure Rules of England and Wales)[10], po katerem se pravni osebi vroči pisanja na naslovu, ki je v sodnem registru vpisan kot sedež družbe.

[7]Za pritožnico to pomeni, da se na podlagi navedene določbe šteje, da je kot družba ves čas obstajala in nikoli ni prenehala.

[8]Kot izhaja iz sodne prakse Združenega kraljestva v zvezi z navedeno zakonsko določbo, ponovni vpis v sodni register ustvari prav takšno fikcijo; ponovni vpis v sodni register daje povratno veljavo sodnim postopkom, ki tečejo proti ali na pobudo družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, vključno z vročitvijo sodnih pisanj taki družbi.

[9]Vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je bil pred izbrisom iz sodnega registra vpisan v sodni register kot sedež te družbe, je povratno veljaven na podlagi prvega odstavka 1032. člena zakona, ki ureja gospodarske družbe.

[10]Upoštevati je nadalje treba, da iz potrdila o vročitvi ali nevročitvi pisanj z dne 9. 9. 2019 izhaja, da je bila vročitev opravljena v skladu s pravilom 6.3 (1) (c) Civilnih procesnih pravil Anglije in Walesa (Civil Procedure Rules of England and Wales),

9.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja še, da naj bi bilo celotno pisanje vrnjeno sodišču in vloženo v spis, kar naj bi izkazovalo, da ji pisanje ni bilo vročeno.[11] Ta pritožničin očitek nima opore v podatkih spisa. Kot je bilo že pojasnjeno, v obravnavanem primeru za vročanje niso uporabljive niti določbe ZPP nasploh niti določbe ZPP o vrnitvi pošiljke sodišču, temveč pravila Uredbe. Iz Uredbe izhaja več primerov vrnitve pošiljke sodišču. Po prvem odstavku 10. člena Uredbe se pisanje vrne sodišču v primeru iz petega odstavka 4. člena Uredbe, ko organ za pošiljanje želi, da se pisanje (dvojnik) vrne skupaj s potrdilom iz 10. člena Uredbe; vrne pa se tudi v primerih iz petnajstega odstavka potrdila o vročitvi ali nevročitvi pisanj iz 10. člena Uredbe, ko pisanj ni mogoče vročiti, pri čemer se tudi v takem primeru šteje, da je bilo pisanje vročeno. Kot izhaja iz Zaprosila za vročanje pisanj Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 5. 2019, je Okrožno sodišče v Ljubljani kot organ za pošiljanje v skladu s petim odstavkom 4. člena Uredbe želelo, da se pisanje (dvojnik) vrne skupaj s potrdilom o vročitvi ali nevročitvi pisanj iz 10. člena Uredbe. Pisanja se torej ni vrnilo v celoti, temveč le njegov dvojnik, kar je skladno s pravili te Uredbe. Navedeno pomeni, da je bila vročitev opravljena skladno z Uredbo.[12] Da bi bila vročitev opravljena v nasprotju s pravili Uredbe, pa pritožnica niti ne zatrjuje, saj že v temelju prezre, da sodišče vročitve ni opravilo po pravilih ZPP.

[11]Ta pritožničin očitek nima opore v podatkih spisa.

[12]Navedeno pomeni, da je bila vročitev opravljena skladno z Uredbo.

10.Navedeno zadošča za sklep, da pritožničine trditve ne utemeljijo kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

11.Tudi preostalim pritožničinim očitkom ni mogoče slediti. Ker je Višje sodišče sprejelo kot nosilno stališče, da pritožnica kot pravna oseba zaradi povratnih učinkov ponovnega vpisa v sodni register iz prvega odstavka 1032. člena zakona, ki ureja gospodarske družbe, nikoli ni prenehala obstajati, ki mu pritožnica niti ne nasprotuje, mu ni mogoče očitati arbitrarnosti v zvezi s 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP in izpolnjenostjo pogojev za prekinitev postopka. V njem je tudi odgovor na vprašanje, kdaj bi prišlo do prekinitve postopka, tj. če bi pritožnica prenehala obstajati, vendar ni. Tako se pokaže, da ne drži niti očitek pritožnice, da odločitev Višjega sodišča ni v zadostni meri obrazložena. Iz zahteve po obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč ne izhaja, da mora biti odgovor sodišča vselej izrecen.[13] Ob opisanem nosilnem stališču prav tako ne drži pritožničin očitek, da je Višje sodišče ustvarilo novo pravilo o prekinitvi postopkov, s tem ko je v obrazložitvi pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da prekinitev postopka ni namenjena diskreciji pravdne stranke, temveč gre za zakonsko določene in zamejene primere, ko pride do prekinitve postopka. Omenjeno pravno stališče je Višje sodišče navedlo kot obiter dictum, kar z vidika učinkov v zvezi s pravico iz 22. člena Ustave ne more imeti takšnih učinkov, kot jih imajo pravna stališča sodišča, na katerih sodba temelji (ratio decidendi).[14] Glede prekinitve postopka prav tako ni prišlo do neobrazloženega odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse in s tem kršitve pravice iz 22. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnica. V nobeni sodni odločitvi, na katere se sklicuje pritožnica, namreč ne gre za primer, ki bi bil vsaj podoben pritožničinem položaju izbrisa in ponovnega vpisa v sodni register,[15] saj slovensko pravo takšnega pravnega instituta ne pozna, poleg tega pa so bile pravdne stranke v teh primerih inkorporirane po slovenskem pravu. Ker ne gre za podobne primere, za kršitev jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) očitno ne gre.[16]

[13]Iz zahteve po obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč ne izhaja, da mora biti odgovor sodišča vselej izrecen.

[14]Omenjeno pravno stališče je Višje sodišče navedlo kot obiter dictum, kar z vidika učinkov v zvezi s pravico iz 22. člena Ustave ne more imeti takšnih učinkov, kot jih imajo pravna stališča sodišča, na katerih sodba temelji (ratio decidendi).

[15]V nobeni sodni odločitvi, na katere se sklicuje pritožnica, namreč ne gre za primer, ki bi bil vsaj podoben pritožničinem položaju izbrisa in ponovnega vpisa v sodni register,

[16]Ker ne gre za podobne primere, za kršitev jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) očitno ne gre.

12.Pritožnica Višjemu sodišču očita še, da ni odgovorilo na njene pritožbene očitke, da ji zamudna sodba ni bila vročena, ker ji zaradi njenega izbrisa iz sodnega registra sploh ni mogla biti vročena, ter da je napačno navedlo, da ni izpodbijala pravilnosti vročitve. Iz obrazložitve Višjega sodišča izhaja, da je pritožnica svoj predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti utemeljevala s prenehanjem teka procesnih rokov kot posledice prekinitve postopka, na samo vročanje pa naj bi se sklicevala le v tem smislu, da ji sodba pojmovno in dejansko ni mogla biti vročena, ker ni obstajala. Že iz tega izhaja, da Višje sodišče ni prezrlo njenih pritožbenih navedb v zvezi z vročanjem. Višje sodišče in pritožnica pa imata drugačno stališče o pomenu teh pritožničinih navedb. Pritožnica se ne strinja, da ni nasprotovala napakam pri vročitvi, saj naj bi zatrjevala, da vročitev zaradi njenega neobstoja ni bila mogoča. Pritožnica, drugače kot Višje sodišče, očitno ne razlikuje med samo možnostjo oprave vročitve osebi, izbrisani in ponovno vpisani v sodni register, na eni strani in napakami pri dejanski opravi vročitve taki osebi (način in potek vročanja) na drugi strani, do katere je, glede na izdano Potrdilo o opravljeni ali neopravljeni vročitvi pisanj z dne 9. 9. 2019, dejansko prišlo. Trditev, da vročitev izbrisani osebi pojmovno ni mogoča, namreč ne pomeni tudi zatrjevanja morebitnih napak pri sami opravi tega realnega akta taki osebi (npr. vročitev na napačnem naslovu, izročitev pošiljke napačni osebi, pomanjkljivosti pošiljke ipd.). Šele v ustavni pritožbi je pritožnica prvikrat dodatno navedla, da fikcija obstoja družbe iz prvega odstavka 1032. člena zakona, ki ureja gospodarske družbe, ne vključuje fikcije dejanskega poslovanja in možnosti vročanja sodnih pisanj, kar pa, kot je senat Ustavnega sodišča že pojasnil, ne drži. Napak pri dejanski opravi vročanja na sedežu družbe, vpisanemu v sodnem registru, upoštevaje pravila Uredbe, pa pritožnica, kot izhaja iz priložene pritožbe, v pritožbi ni uveljavljala. S tem ko je Višje sodišče sprejelo nosilno stališče, da pritožnica kot pravna oseba nikoli ni prenehala obstajati, je v njem zajet tudi odgovor, da je bila vročitev mogoča, saj ni bilo razlogov za prekinitev postopka po ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila taka vročitev – upoštevaje pravo Združenega kraljestva in pravila Uredbe – tudi pravno veljavno opravljena.

13.Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (1. točka izreka).

14.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat Ustavnega sodišča je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

15.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Besedilo zakona je dostopno na https://www.legislation.gov.uk/ukpga/2006/46/contents (29. 6. 2021).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35).

[3]Prav tam.

[4]To izhaja iz potrdila o vročitvi ali nevročitvi pisanj z dne 9. 9. 2019.

[5]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-530/05 z dne 31. 1. 2007.

[6]Da je treba v obravnavanem primeru uporabiti pravo Združenega kraljestva, pa je mogoče utemeljiti tudi po poti presoje sposobnosti biti stranka, ki se glede na pravilo lex fori regit processum presoja po slovenskem pravu. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP) določa, da je treba za sposobnost biti stranka tuje pravne osebe uporabiti pravo njene pripadnosti (četrti odstavek 87. člena v zvezi s 17. členom). To je v obravnavanem primeru pravo Združenega kraljestva, ki ga je Višje sodišče tudi uporabilo, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-530/05.

[7]Dobesedno: "(1)The general effect of an order by the court for restoration to the register is that the company is deemed to have continued in existence as if it had not been dissolved or struck off the register."

[8]Glej sodbo Prizivnega sodišča Anglije in Walesa (civilni oddelek) v zadevi Peakstone Ltd. proti Kenneth Joddrell [2012] EWCA Civ 1035, zlasti 48. in 49. točka obrazložitve.

[9]Prav tam, 48. točka obrazložitve.

[10]Besedilo pravil je dostopno na https://www.legislation.gov.uk//uksi/1998/3132/contents/made (29. 6. 2021).

[11]Tudi sodišče prve stopnje v 5. in 7. točki obrazložitve izrecno zapiše, da sodbe ni bilo mogoče vročiti. Vendar je taka trditev sodišča protispisna, saj iz potrdila o vročitvi ali nevročitvi pošiljke z dne 9. 9. 2017 izhaja, da je bila vročitev opravljena na sedežu družbe. Pritožnica pa tega v ustavni pritožbi ne izpodbija.

[12]Potrdilo o vročitvi ali nevročitvi pisanj iz 10. člena Uredbe pomeni dokaz, da je naslovnik sodno pisanje, ki se mu vroča, v zaprošeni državi članici sprejel, kot tudi dokaz okoliščin izročitve tega pisanja. Glej tudi sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Henderson, C-354/15, z dne 2. 3. 2017, 77. točka obrazložitve, ki tak pomen po analogiji pripiše tudi vročilnici priporočenega pisma.

[13]Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30) in št. Up-258/15 z dne 30. 11. 2017.

[14]Tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002 (OdlUS XI, 128).

[15]V dveh primerih gre za izbris iz sodnega registra kot posledico zaključka stečajnega postopka (sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 551/2005 in št. III Ips 37/2016), v enem primeru je bil izbris iz sodnega registra posledica sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 267/2019), v treh pa je šlo za izbris iz sodnega registra po pravilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij, Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99 – ZFPPod, (sklepi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1779/2016, št. II Cp 2182/2014 in št. II Cpg 6/2001). Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 264/2011 razloga za izbris iz sodnega registra ni mogoče razbrati, iz obrazložitve pa izhaja, da je šlo za gospodarsko družbo, inkorporirano po slovenskem pravu.

[16]Prim. tudi sklepa Ustavnega sodišča št. Up-207/00 z dne 25.4.2002 in št. Up-337/00 z dne 26. 2. 2002.