Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti kršitve zakona, ki jo zatrjuje, ne utemelji oziroma razločno pojasni, sodišče utemeljenosti zahteve ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega Z. M. z dejanji opisanimi pod točko I do X spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ in drugim odstavkom 7. člena KZ-1 in mu izreklo kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Obdolženega R. P. je spoznalo z dejanji, opisanimi pod točko I do X za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in drugim odstavkom 7. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, po kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni Z. M. dolžan plačati družbi H. L., d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v znesku 43.547,05 EUR ter družbi S. Leasing, d. o. o. premoženjskopravni zahtevek v znesku 30.495,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.127,69 EUR od dne 24. 9. 2004 do dne 11. 10. 2004 in od zneska 30.495,74 EUR od dne 11. 10. 2004 naprej do plačila, v preostalem (v delu, ki se nanaša na obdolženega R. P.) pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je družbi A., d. o. o., in B., d. o. o., s premoženjskopravnima zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je še odločilo, da sta obsojenec Z. M. ter obdolženi R. P. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje pod točko II zoper obdolženo pravno osebo - gospodarsko družbo R., d. o. o., iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo v smeri storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega R. P. sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti glede obdolženega R. P. spremenilo tako, da je v krivdnem izreku pod točko I in IX na novo odločilo in obtožbo zoper obdolženega R. P. glede dejanj, opisanih pod točko I in IX izreka izpodbijane sodbe po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. V odločbi o stroških kazenskega postopka je sodbo spremenilo tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki, ki se nanašajo na obdolženega R. P., ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun. Pritožbi obdolženega Z. M. in njegove zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega Z. M. pa je oprostilo plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve, kot uvodoma navaja, procesnega in materialnega zakona. Navaja, da v ravnanju obsojenca niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj obsojenec ni ravnal s preslepitvenim namenom, niti pri njem ni podan naklep, saj je kot preprost človek le sledil navodilom svojega šefa in nikoli ni pomislil, da sodeluje pri kriminalni dejavnosti. Pritožbenemu sodišču očita, da ni presodilo pritožbenih navedb, ampak nekritično sledilo razlogom prvostopenjske sodbe. S tem naj bi bila obsojencu celo kršena pravica do pravnega sredstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podala odgovor, v katerem ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V zvezi z očitki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je bilo s pravnomočno sodbo nepravilno ugotovljeno pravno pomembno dejstvo o tem, ali je podan naklep pri izvršitvi kaznivega dejanja, s tem pa uveljavlja vprašanje dejanske in ne pravne narave. Na to dejansko vprašanje je odgovorilo sodišče prve stopnje in na podlagi svojih ugotovitev o dejstvih, ki jih je v sodbi obrazložilo, napravilo sklep, da je obsojenec pri izvršitvi kaznivih dejanj ravnal aktivno, ni le sklepal pogodb po navodilih S. K., ampak je vedel, da se obroki leasinga ne plačujejo, ni poskrbel za plačilo pogodbenih obveznosti, posameznim leasingojemalcem je celo obljubljal, da bodo obveznosti poravnane, leasingodajalcem pa vozil ni vrnil, čeprav je vedel, da so v posesti S. K. in je torej kaznivo dejanje storil naklepno. S tem pa zagovornik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar v postopku s tem pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). V nadaljevanju smiselno zatrjuje, da sodba sodišča druge stopnje ni obrazložena, s čemer se ni mogoče strinjati, saj je po ustaljeni sodni praksi procesni standard o tem, koliko mora biti obrazložena odločba sodišča druge stopnje, drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišču druge stopnje ni treba ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja in v tej zadevi se je pritožbeno sodišče strinjalo z zaključki in dokazno oceno sodišča prve stopnje.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik. Z navedbami v odgovoru se ne strinja, poudarja, da izvedeni dokazni postopek ne omogoča zaključka, da bi bili v ravnanju obsojenca podani znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije. Kar zadeva drugostopenjsko sodbo, pa ocenjuje, da ta s pritožbo polemizira zgolj navidezno in ne odgovarja na pritožbene navedbe.

B.

6. Vložnik uvodoma navaja, da v ravnanju obsojenega Z. M. niso podani zakonski znaki nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. S tem sicer uveljavlja kršitev kazenskega prava, ki pa je ne konkretizira, saj ne navede katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo. Iz vložnikovih navajanj, da je imel glavno vlogo pri obravnavani kriminalni dejavnosti S. K., da obsojenec pri izvršitvi kaznivih dejanj ni ravnal aktivno, saj je bil direktor le na papirju, listine naj bi podpisoval v navzočnosti S. K., ki je znal njegov podpis ponarediti, da ni ravnal s preslepitvenim namenom, saj je bil prepričan, da so S. K. nameni glede spornih vozil pošteni, sam pa za kakršnekoli nepravilnosti v zvezi z vozili ni vedel, oziroma mu to ni dokazano, vložnik po presoji Vrhovnega sodišča ne uveljavlja zatrjevane kršitve materialnega prava. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali ga sploh ne uporabi. V obravnavanem primeru pa zagovornik z navedenimi navajanji ne uveljavlja zatrjevane kršitve materialnega prava, temveč izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je na obravnavana pomembna dejanska vprašanja o tem, ali je podan obsojenčev naklep pri izvršitvi nadaljevanega kaznivega dejanja, odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je na podlagi ugotovitev o dejstvih, ki jih je v sodbi obrazložilo, napravilo sklep, da je obsojenec pri izvršitvi kaznivih dejanj ravnal aktivno, ni le sklepal pogodb po navodilih S. K., ampak je vedel, da se obroki leasinga ne plačujejo, ni poskrbel za plačilo pogodbenih obveznosti, posameznim leasingodajalcem je celo obljubljal, da bodo obveznosti poravnane, lesingodajalcem vozil ni vrnil, čeprav je vedel, da so v posesti S. K. in je torej kaznivo dejanje storil naklepno.

7. V nadaljevanju vložnik uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe oziroma ker s pritožbo polemizira zgolj navidezno, sicer pa pritrjuje prvostopenjskemu sodišču. 8. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP, katerega kršitev je uveljavljana v zahtevi, mora drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obveznost drugostopenjskega sodišča je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti drugostopenjskega sodišča drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve prvostopenjskega sodišča, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti sicer navaja, da je v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje do vseh pritožbenih navedb zavzelo stališče ter ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, za svoje zaključke pa navedlo pravilne razloge. Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo ugotavlja, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, glede katerih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišče pa mora vložnik v zahtevi, da bi zadostil trditvenemu bremenu, pojasniti vrsto oziroma tip kršitve ter konkretizirati in substancirati razloge, torej navesti kdaj in kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena. Če ne navaja vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vraste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke. Ker na nesubstancirane oziroma nekonkretizirane ugovore sodišče ne more odgovoriti, ugovora o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni moglo preizkusiti.

C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 425. člena ZKP.

10. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka temelji na določbah 98.a člena ter četrtega odstavka 95. člena ZKP.