Jedro

Nepravilna sestava strokovne komisije, zadolžene za ugotavljanje delavčeve zmožnosti uspešno opravljati svoja dela - ki ni predpisana niti sankcionirana v zakonu - se ne domneva. Tožnik mora obstoj tega dejstva zatrjevati in dokazati predno je bil redni postopek pred sodiščem končan s pravnomočno sodno odločbo (2. odst. 422. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v M. je z odločbo z dne 15.2.1993 zavrnilo predlog tožnice na obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 6.2.1992 opr. št. ... v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v M. z dne 3.10.1991 opr. št. ..., s katerima je bil zavrnjen njen zahtevek na razveljavitev sklepa odbora za delovna razmerja in nagrajevanje z dne 21.6.1988 in sklepa Delavskega sveta Republiškega zavoda za zaposlovanje, enota M. z dne 26.7.1988. Na podlagi teh sklepov je bila tožnica s "svetovalno-informativnih del pri poklicnem usmerjanju" začasno do 7.9.1988 razporejena na nižje strokovna dela administratorke v vložišču in od 7.9.1988 dalje na dela čistilke. Odločitev obeh organov je temeljila na ugotovitvi, da svojega dela ni zmožna uspešno opravljati. Sodišče je ugotovilo, da uveljavljani obnovitveni razlog iz določila 7. točke 39. člena zveznega zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ št. 38/84) ni podan. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ker se je strinjalo z odločitvijo in obrazložitvijo izpodbijane odločbe.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožnica na podlagi določila 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 19 - 780/94) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej zatrjuje - enako kot v predlogu za obnovo postopka, - da člani komisije, ki je ugotavljala njeno zmožnost uspešnega opravljanja svetovalno-informativnih del pri poklicnem usmerjanju, niso imeli zahtevane pedagoške izobrazbe. To pa posledično pomeni, da je o njeni domnevni nestrokovnosti odločal organ, ki je bil nepravilno sestavljen. Predlaga, da revizijsko sodišče odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 20.1.1994 opr. št. ... v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v M. z dne 15.2.1993 opr. št. ... spremeni tako, da obnovo postopka dopusti, istočasno pa spremeni tudi odločbo Sodišča združenega dela M. z dne 3.10.1991 opr. št. ..., da v celoti ugodi tožničinemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - Uradni list SFRJ št. 4/77 - 35/91) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Revizijska trditev, ki jo tožnica v reviziji prikazuje kot kritiko uporabe materialnega prava, pa v resnici predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje, v postopku pred nižjima sodiščema, ugotovljenega dejanskega stanja. V rednem postopku, ki je tekel pred nižjima sodiščema pod opr. št. ... in ... je bilo ugotovljeno, da razporeditev tožnice na "administrativna dela v vložišču in v operativni evidenci", za katera se zahteva nižja strokovna izobrazba od tožničine, ni bila nezakonita, saj je temeljila na oceni strokovne komisije, da ni zmožna uspešno opravljati svojega dela "informativno-svetovalnih del v poklicnem usmerjanju" (3. odstavek 43. člena tedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih - prečiščeno besedilo Uradni list SRS št. 24/83, 5/86, 18/88). To ugotovitev je tožnica izpodbijala s predlogom za obnovo postopka z zatrjevano novoto, da strokovna komisija, ki je ugotavljala njeno zmožnost za opravljanje del in nalog, na katera je bila razporejena, ni bila pravilno sestavljena. Sodišče prve stopnje obnovitvenemu predlogu ni ugodilo, saj bi bil zatrjevani obnovitveni razlog uspešen le v primeru, če bi nova dejstva oziroma novi dokazi obstojali že v času, ko je tekel prvi postopek, pa jih stranka ne bi mogla uveljaviti. Ob ugotovitvi, da je tožnici dne 7.9.1988 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi lastne izjave (1. točka 1. odstavka 169. člena ZDR), je sodišče zaključilo, da ne obstoja pravni interes za njen reintegracijski zahtevek. Sodišče druge stopnje je glede predlaganih dejstev in dokazov sprejelo pravno stališče, da jih ni mogoče upoštevati kot nova, saj jih je tožnica navajala že v postopku, ki je tekel pri toženi stranki (priloga D 20).

Ker tožeča stranka v rednem postopku ni zatrjevala, da bi bila strokovna komisija nepravilno sestavljena (v določilu 43. člena ZDR sestava komisije ni predpisana) - za obe sodišči tekom postopka to dejstvo za odločitev ni bilo sporno. Na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov sta ugotovili skladnost tožnici izdane izpodbijane razporeditvene odločbe z zakonom. Revizijsko sodišče poudarja, da se okoliščina o nepravilni sestavi komisije kadar zakon njene sestave izrecno ne predpisuje - ne domneva, treba jo je zatrjevati in dokazati in sicer predno je bil redni postopek pred sodiščem končan s pravnomočno sodno odločbo (2. dostavek 422. člena ZPP). Tega pa tožeča stranka ni storila. Na podlagi ugotovljenih dejstev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili.

Zaradi navedenega uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi zadeve, nosi vsaka svoje stroške revizijskega postopka sama (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP in Zveznega zakona o sodiščih združenega dela, na podlagi katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I, 45/1/94).