Jedro

Obstoj dogovora o plačilu po številu prevoženih kilometrov ne bi vplival na pravico tožnika do plačila za opravljeno nadurno delo, saj dogovora, ki delavcu daje manj pravic, kot so mu zagotovljene s kolektivno pogodbo, v obravnavanem sporu s Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo, ki je v 81. členu določala 30 % dodatek za nadurno delo, pravno ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za mesece februar in avgust 2014, za mesece marec, april in oktober 2015 po 100,00 EUR, za mesec november 2014 55,00 EUR in za mesec november 2017 133,00 EUR, vse v roku 15 dni ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za obveznost iz preteklega meseca (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške prevoza na delo in z dela za april 2013, maj 2013, avgust 2013, september 2013, december 2013 in januar 2014 v mesečni višini 102,96 EUR, za julij 2014, avgust 2014 in december 2014 pa v mesečni višini 4,04 EUR, vse v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca, višji zahtevek za julij in avgust v mesečnem znesku 53,50 EUR, pa je zavrnilo (točka II izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku od bruto mesečnih plač za prejšnje referenčno obdobje, in sicer plače za avgust 2013 v višini 1.196,57 EUR, plače za februar 2014 v višini 690,06 EUR, za avgust 2014 v višini 1.140,22 EUR, februar 2015 v višini 528,98 EUR, avgust 2015 v višini 795,36 EUR, za februar 2016 v višini 136,29 EUR, plače za avgust 2016 v višini 41,12 EUR in plače za avgust 2017 v višini 658,42 EUR, obračuna prispevke za socialno varnost, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca v roku 15 dni, višji zahtevek do zneska 11.751,13 EUR je zavrnilo, zaradi umika tožbe pa je ustavilo postopek v delu do vtoževanega zneska 18.778,28 EUR (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, povečane za zakonske zamudne obresti od dneva vložitve odgovora na tožbo do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnikova izpoved z dne 17. 10. 2018, ko je izpovedal, da je bil s toženko dogovorjen za plačilo manjšega mesečnega neto zneska, sicer pa je večino plačila prejel glede na število prevoženih kilometrov, plačilo za prevoženi kilometer pa je za prvi mesec zaposlitve znašalo 0,11 EUR v naslednjih mesecih pa 0,12 EUR, povsem negira njegove tožbene navedbe. Tožba namreč izhaja iz trditve, da je bil tožnik za svoje delo plačan po običajnih pravilih, ki veljajo za mobilne delavce, zaposlene za polni delovni čas, torej 40 ur tedenske obveznosti. Ker se ta delovna obveznost preverja vsakih šest mesecev, se tedaj ugotavljajo morebitne nadure, ki se delavcu nato izplačajo. Ta način je tožnik v zaslišanju zanikal, saj je izpovedal, da je bil plačan po številu prevoženih kilometrov in ne po opravljenih urah. Sodišče prve stopnje je to njegovo izpoved povsem zanemarilo. Obračun po številu opravljenih kilometrov pojasni tudi razloge, zakaj je tožnik ob postankih ročno nastavil tahograf na pozicijo drugo delo. Tega mu delodajalec ni naročil, razlog je bil v tem, da si je tožnik tako zagotovil možnost prevoziti čim večje število kilometrov in doseči višje plačilo za delo. Ker sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni izpovedi tožnika sploh ni upoštevalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila v mednarodnih cestnih prevozih. Tožnik je tožbo vložil zaradi vračila neupravičenih odtegljajev od plač v mesecih februar, avgust in november 2014, marec, april in oktober 2015 ter november 2017. Od tožene stranke je zahteval tudi plačilo nadur za obdobje od marca 2013 do decembra 2017 in povračilo stroškov prevoza na in z dela za prevoženih 1144 kilometrov za april, maj, avgust, september in december 2013 ter januar, julij, avgust in december 2014 ter za julij in avgust 2015. 6. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni upoštevalo izpoved tožnika na naroku dne 17. 10. 2018, da se je s predstavniki tožene stranke dogovoril za plačilo po prevoženem kilometru zato, ker ne zna slovenskega jezika in je izplačila lahko le tako kontroliral. Na podlagi njegove izpovedi, izpovedi direktorice tožene stranke, ki ni znala pojasniti absurdnosti v tožnikovih obračunskih listih plač, je pravilno ugotovilo, da so obračunski listi plač verjetno res prilagojeni obračunu plače po prevoženem kilometru, čeprav je direktorica izpovedala, da ji dogovori o plačilu po kilometru osebno niso znani, enako pa je izpovedal tudi planer transporta pri toženi stranki A.A.. Tožnikova izpoved z dne 17. 10. 2018 ne negira njegovih tožbenih navedb, saj je tožnik izpovedal tudi o mesečem številu opravljenih nadur, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

7. Obstoj dogovora o plačilu po številu prevoženih kilometrov tudi ne bi vplival na pravico tožnika do plačila za opravljeno nadurno delo, saj dogovora, ki delavcu daje manj pravic, kot so mu zagotovljene s kolektivno pogodbo, v obravnavanem sporu s Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in naslednji), ki je v 81. členu določala 30 % dodatek za nadurno delo, pravno ni mogoče upoštevati. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za odločitev v tem sporu bistveno trajanje tožnikovega delovnega časa. Pri tem se je pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 45/2016 in naslednji). Ugotovilo je, da podatki s tahografov niso verodostojni, saj je tožnik delovni čas, ki bi ga moral evidentirati kot drugo delo, evidentiral kot počitek, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja mag. B.B., sodnega izvedenca za področje prometa. Ta je pri izračunu plačila iz naslova dela preko polnega delovnega časa upošteval določbe o tožnikovem 40 urnem delovnem tednu, neenakomerno razporejenem delovnem času in določbo 7. odstavka 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Sodišče prve stopnje je skladno z izračunom števila opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa in zneskov prikrajšanja po posameznih mesecih v vtoževanem obdobju tožnikovemu tožbenemu zahtevku iz tega naslova do višine, ugotovljene v izvedenskem mnenju, utemeljeno ugodilo.

8. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da skladno z 2. odstavkom 136. člena ZDR-1 tožena stranka ni smela pobotati svoje terjatve do tožnika brez njegovega pisnega soglasja s svojo obveznostjo plačila tožniku, zato je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, pravilna pa je tudi odločitev o povračilu stroškov prevoza na in z dela.

9. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.