Jedro

Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. Zato je tožba zakonito zavržena.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbo v delu, ko tožnik zahteva odpravo odločb toženca št. ... z dne 5. 12. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013 ter izplačilo zapadlih neizplačanih zneskov pokojnine od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013, zavrglo (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska razlike v pokojnini do plačila (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve napačno ugotovilo, da je toženec že v celoti odpravil posledice negativne uskladitve pokojnin. Zato v 9. točki obrazložitve pride tudi do napačnega sklepa, da pravna korist tožnika iz tega razloga ni podana. Ne upošteva namreč, da je tožnik ves čas trajanja postopka zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno neizplačanih razlik pokojnine. Ne upošteva tudi, da tožnik želi odpravo obeh izpodbijanih odločb, ki nikoli nista postali pravnomočni tudi iz razloga, da se vzpostavi pravilno in zakonito stanje, saj teh dveh konkretnih odločb Zakon o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju: ZOPRZUJF) ni odpravil oziroma ni mogoče šteti, da so bili odpravljeni že na podlagi tega zakona, niti se ne more šteti, da jima je bilo v celoti ugodeno. Tožnik je celo ves čas zatrjeval, da se razveljavljene določbe Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZUJF) po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču za tožnika sploh ne uporabljajo. O tem obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodbe sploh nima navedb. Nadalje sodišče v 5. do 7. točke obrazložitve sodbe napačno ugotavlja tudi, da delnega umika tožbe, kolikor se nanaša na izplačilo razlik pokojnine, ne more šteti za umik skladno s 1. odstavkom 188. člena ZPP. Če bi sodišče vsebinsko odločilo o zahtevku za odpravo odločb, bi lahko presojalo, ali je tožnik upravičen do izplačila razlik pokojnin in zamudnih obresti in bi nato glede na že prejeto delno plačilo dolga, odločilo, ali in koliko ter v katerem delu toženec tožniku še dolguje. Sodišče pa je šlo povsem v napačno smer in se ukvarjalo z vprašanjem umika ter tožbo v tem delu zavrglo. Razlogi, zakaj je tako ravnalo, pa so nejasni oziroma izhajajo iz napačnega razumevanja tožbenega zahtevka postavljenega v 2. točki, ki ga povzema. Poudarja, da je 2. točka tožbenega zahtevka logično in smiselno povezana s 1. točko zahtevka, da je potrebno tožniku izplačati vse razlike pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik delno plačilo dolga že prejel. Nadalje navaja, da sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in sodbe napačno uporabi materialno pravo, ko interpretira, da ZOPRZUJF določa le izplačilo razlike v nominalni vrednosti. ZOPRZUJF ne vsebuje nobenega člena, ki bi tako določal. V kolikor bi ZOPRZUJF želel izključiti obveznost plačila zamudnih obresti zaradi neupravičenega znižanja pokojnin, bi zakonodajalec lahko to v zakonu izrecno zapisal, pa tega ni storil. Zaradi navedenega, ker ZOPRZUJF ne vsebuje izrecne določbe, da so zakonske zamudne obresti izključene in ker tega vprašanja sploh ne ureja, je potrebno uporabiti splošno pravilo iz 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju: OZ). Meni tudi, da sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-15/2007 ni utemeljeno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Na podlagi ZUJF je prišlo do protiustavnega posega v pokojninske dajatve določenim uživalcem pokojnin zaradi t.i. negativne uskladitve s 1. 6. 2012. Vendar pa je bil v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013, ki je razveljavila 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF-a, sprejet Zakon ZOPRZUJF. Na podlagi ZOPRZUJF-a so bile vsem prizadetim uživalcem 24. 6. 2013 izdane nove odločbe, s katerimi so bile odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, za naprej pa vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine meseca junija 2012. Toženec je tudi tožniku po odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije pravilno ob upoštevanju ZOPRZUJF-a, 24. 6. 2013 izdal odločbo. Z njo je odločil, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik, od 23. 3. 2013 znaša 1.213,75 EUR na mesec. Pripadajoča razlika v znesku 485,61 EUR se izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.942,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Že ob izplačilu junijskih pokojninskih dajatev v letu 2013 je skladno s citirano odločbo bilo poračunanih 20 % pripadajočega zneska razlike, preostalih 80 % pa za mesec maj 2014. S tem je bila odločba z dne 24. 6. 2013 tudi v celoti realizirana. S to odločbo toženec sicer res ni odpravil v tožbi napadenih odločb toženca z dne 27. 8. 2012 in z dne 28. 11. 2012, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženec ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikove pravice ne bi v ničemer vplivalo. Toženec je namreč z odločbo z dne 24. 6. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 5. 12. 2013 odločil, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in kot je že obrazloženo, je razliko v celoti tudi že izplačal. 6. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre za pomanjkanje pravnega interesa, saj je ta podan, če ima stranka neko pravno korist v sporu in je brez tega ne bi mogla doseči. Obstoj pravnega interesa mora biti podan ves čas postopka odločanja pred sodiščem. Pravni interes stranke je obstajal ob vložitvi tožbe, je pa pozneje odpadel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno tožbo, na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrglo. Pritožba brez podlage vztraja, da bi odločba toženca z dne 24. 6. 2013 dejansko nadomestila izpodbijani odločbi le, v kolikor bi bile priznane tudi zakonite zamudne obresti. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem umika tožbe, saj je sodišče razloge za to ustrezno pojasnilo.

7. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF niti v 378. členu OZ. Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah zavzelo stališče, da je toženec z novo odločbo z dne 24. 6. 2013 izdano na podlagi določb ZOPRZUJF, saniral pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. ZOPRZUJF je v 2. členu vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06, v nadaljevanju: ZPIZVZ-A). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

8. Za priznanje zamudnih obresti pa tudi ni podlage v določbi 378. člena OZ. V konkretnem primeru ne gre za denarno terjatev iz obligacijskega sistema, temveč iz sistema socialne varnosti in za javnopravno dajatev, konkretno za pokojnino. Za te dajatve je vprašanje posledic zamude posebej urejeno v 277. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po tej določbi je bil zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb ni bilo, tako da iz tega naslova tožniku zamudne obresti ne pripadajo.

9. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.