Jedro

Ker vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško ni podana, prejšnji lastnik, ki je bil ob podržavljenju hrvaški državljan, ni upravičenec do denacionalizacije. Ugotovitev vzajemnosti je po ZDen-B pogoj, ki ga dokazuje stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.5.2003. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote P. z dne 15.5.2002, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča, ki je bilo podržavljeno M.K., nazadnje stanujočem v Z., državljanu Republike Hrvaške in jugoslovanskemu državljanu od 9.12.1947 do smrti 11.5.1989. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka pravilno uporabila določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), ki veljajo za vse postopke denacionalizacije, kateri do uveljavitve tega zakona še niso bili pravnomočno končani (27. člen ZDen-B). Pravilno je bilo ugotovljeno, da po predpisih o državljanstvu M.K. ni bil slovenski državljan. V določbi 1. člena ZDen-B, je status denacionalizacijskega upravičenca zagotovljen tujemu državljanu, če je ta priznan tudi slovenskemu državljanu v državi, katere državljan je. Zaradi neizpolnjenega pogoja vzajemnosti v zvezi s priznavanjem pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško za vračanje podržavljenega premoženja slovenskim državljanom v tej državi, ni zakonske podlage za denacionalizacijo premoženja M.K. Republika Hrvaška tudi na podlagi novele Zakona o odškodnini za premoženje, odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine, priznava tujim fizičnim osebam in pravnim osebam upravičenje do denacionalizacije, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom (2. odstavek 2. člena novele zakona). Da pa bi bil tak sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjen, pa tožeča stranka ni dokazala.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni dvoma o tem, da je bil M.K. na dan 9.5.1945 jugoslovanski državljan, kar je razvidno tudi iz upravnega spisa. Pri sklicevanju na 3. odstavek 9. člena ZDen je potrebno opozoriti, da ta člen govori o fizični osebi, ki je imela na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan pa je upravičenec le, če je pravica do denacionalizacije priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Določbe tega predpisa so jasne in imajo namen vzpostaviti recipročnost v postopkih, v katerih se pred organom Republike Slovenije pojavijo osebe, ki so danes državljani držav bivše Jugoslavije. Zato je neutemeljeno sklicevanje na to zakonsko določbo, saj je bil M.K. ob podržavljenju in ob smrti jugoslovanski državljan, zato je na podlagi tega dejstva tudi upravičenec do denacionalizacije.

Ustavno sodišče RS je ugotovilo neustavnost 3. odstavka 9. člena ZDen, ko je presojalo njegovo ustavnost in je z odločbo, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, odločilo, da se med drugim iz besedila 3. odstavka 9. člena ZDen črtajo besede "na podlagi meddržavne pogodbe". ZDen že od uveljavitve dalje in kljub vsem spremembam še vedno dopušča možnost oziroma priznava pravico do denacionalizacije tudi osebam, ki so bile ob uveljavitvi ZDen tuji državljani, kar v primeru M.K. ni relevantno, saj je bil v času uveljavitve ZDen že mrtev. Enako ZDen ne vključuje pogoja, da bi moral biti upravičenec v času denacionalizacije slovenski državljan - zahtevano je le jugoslovansko državljanstvo. Republika Hrvaška je 5.7.2002 objavila Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odškodnini za premoženje, odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine, kjer spremenjeni 9. člen določa, da so upravičenci do vračanja premoženja tudi tuji državljani in je iz zakona črtan tekst, ki je pogojeval vračanje premoženja le osebam, ki so imele na dan uveljavitve zakona hrvaško državljanstvo. Upoštevaje stališče ustavnega sodišča v citirani odločbi pomeni, da je M.K. upravičenec za vračilo premoženja, saj mu je bilo odvzeto premoženje in je bil od rojstva do smrti jugoslovanski državljan. Z izpodbijano odločbo tožene stranke je bilo poseženo v pravico do zasebne lastnine in dedovanja, saj je bila lastnina odvzeta jugoslovanskemu državljanu. ZDen ne zahteva obstoja meddržavnega sporazuma, saj je bil ta pogoj s citirano odločbo ustavnega sodišča črtan iz zakona. Tožeča stranka je prepričana, da morajo upravni organi znotraj države odločati enako ob popolnoma identičnem dejanskem stanju, in tega ni moč oceniti kot zgrešeno. O vračanju premoženja M.K. je bilo odločeno z odločbo druge upravne enote in mu je bil del premoženja vrnjen. Z različnim obravnavanjem in urejanjem enakih dejanskih stanj sta bila kršena ustavno načelo 14.člena, to je enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic iz 22.člen člena Ustave RS. Ta ugovor je tožeča stranka postavila že v tožbi in se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da to ne more vplivati na drugačno odločitev in da ni pomembno, kakšna je bila odločitev v drugem upravnem postopku.

Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena na pravilni dejanski in pravni podlagi.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je bil pravni prednik tožeče stranke, ki naj bi mu bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan in državljan Republike Hrvaške. Stališče glede tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje prepričljivo in pravilno obrazložilo in se pritožbeno sodišče z njim strinja.

Pritožbeni ugovori glede tega zato ne morejo spremeniti odločitve.

Glede na določbe 3.odstavka 9.člena ZDen, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka izkazati poleg pogoja jugoslovanskega državljanstva upravičenca na dan 9.5.1945 tudi dodaten pogoj za priznavanje pravice do vračanja premoženja hrvaškemu državljanu, to je obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, da bi ji bila lahko priznana ta pravica. Odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, na katero se sklicuje pritožba, ne spreminja pogoja, da je vračanje premoženja tujemu državljanu možno samo ob obstoju vzajemnosti. Razveljavitev besed "na podlagi meddržavne pogodbe" v 3. odstavku 9. člena ZDen pomeni samo, da je bila določitev diplomatske vzajemnosti, po prvotnem besedilu tega člena, v nasprotju z načelom sorazmernosti in zato prekomerna. Ta odločitev pa tuje države ne zavezuje k določitvi dejanske vzajemnosti oziroma da v svoji zakonodaji ne bi smela določiti diplomatske vzajemnosti. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sprejela pravilno stališče, da novela zakona Republike Hrvaške o odškodnini za premoženje, odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine, objavljena 5.7.2002 (ki v času odločanja na prvi stopnji še ni veljala) ne vzpostavlja vzajemnosti z Republiko Slovenijo, ampak dopušča vračanje premoženja ob predhodni sklenitvi mednarodnega sporazuma. Določbe novele navedenega zakona zato ne pridejo v poštev, saj so tujci upravičeni do denacionalizacije v Republiki Hrvaški, le pod pogojem sklenitve mednarodnega sporazuma, ta pa z Republiko Slovenijo ni bil sklenjen.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor o napačnem stališču sodišča prve stopnje glede zatrjevane kršitve 2. odstavka 14. člena in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Dejstvo, da so druge upravne enote o vračanju premoženja pokojnemu upravičencu odločile drugače, ne pomeni, da je šlo za navedeno kršitev Ustave RS in kršitev ustavno zajamčenih pravic. Za odločitve, na katere se sklicuje pritožnik, ni izkazal, da so bile predmet sodne presoje oziroma presoje zakonitosti v upravnem sporu, zato s tem pritožbenim ugovorom ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen Zakona o upravnem sporu).