Jedro

Terjatev za plačilo nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, je izvzeta iz pravnega prometa in je nedopustno njeno cediranje. Izhajajoč iz namena nepremoženjske škode (satisfakcija oškodovanca), je omejitev cediranja take terjatve ustavnopravno upravičena.

Ker je zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ni dvoma glede ustavnosti določb, ki tudi za terjatve, ki se nanašajo na izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj, predvideva zastaranje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v II. točki njenega izreka spremeni tako, da se stroški znižajo za 1.615,00 EUR (sedaj 3.592,50 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek tožnika: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati a) 300.000,00 EUR, b) zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska in sicer od 1. 1. 1992 do plačila, c) pravdne stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in d) odškodnina v znesku 535.980,00 EUR se mora plačati na TRR cesionarja št. ... pri A, TRR, ki se glasi na T., ...“. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati njene pravdne stroške v višini 5.207,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik in uveljavljal vse zakonske formalne in materialne pritožbene razloge, določene v Zakonu (335. člen do 339. člen ZPP), kršitev ustavnih pravic, zlasti 2. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS) ter kršitev pravic, določenih v 6. členu in 13. členu Konvencije o človekovih pravicah, in predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma odpravi in o zadevi samo odloči ali pa jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Oprosti naj ga vseh taks in nadaljnjih stroškov. Opozarja na ustavnopravne napake, ki jih mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati in odpraviti. Poudarja, da je od uvedbe Protokola št. 11 zoper Slovenijo izrečenih 219 sodb, kar kaže na samovoljnost delovanja pravosodja in zlorabo določb, ki jih postavlja mednarodno pravo. Posledično sodišču očita, da ne upošteva temeljnih ustavnih in mednarodnih pravil. Navaja, da so: „pravila ZPP nepomembna, saj je navaden zakon Ustavi RS podrejen“. Sodišče prve stopnje je ignoriralo njegovo pisno vlogo za preložitev obravnave, čeprav je bil v tujini in sicer v okviru sodelovanja na razpis pri Ministrstvu za pravosodje v Luksemburgu. Pravočasno je tudi telefonsko obvestil sodno pisarno, vendar sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. Navzočnost na obravnavi brez odvetnika in brez sodnega tolmača, pa tudi ne bi bila dopustna, niti učinkovita in bi moralo sodišče do pravnomočnosti odločbe o brezplačni pravni pomoči glavno obravnavo prekiniti. Ob tem se sklicuje na 2. člen Ustave RS, tretji odstavek šestega artikla Konvencije v zvezi z 8. členom Ustave RS. Navaja, da: „sodišče navaja nekatere pojme“ „kontradiktornost“ (22. člen URS), ki ne obstajajo“. Poudarja, da bi moralo sodišče njegovo vlogo za dodelitev brezplačne pomoči in postavitev odvetnika v postopku posredovati pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč in ne bi smelo nadaljevati postopka. S tem je kršilo pravico stranke, zagotovljeno v 22. členu Ustave RS. Odreklo mu je pravico do sodnega tolmača, ki mu je zagotovljena v 62. členu Ustave RS. Sodišče izven oddelka za brezplačno pravno pomoč ni pristojno odločati o tem, ali so “vloge tožnika prazne ali pač ne“, njegova naloga je, da posreduje vlogo predsedniku sodišča, da odloči o vlogi, odvetnika pa postavlja oddelek za brezplačno pravno pomoč. V nadaljevanju pritožbe izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi sicer ne bi bil upravičen do tolmača in niza razloge za svoje nasprotno stališče. Očita, da mu je bila kršena pravica po 22. členu Ustave RS, ker se ni imel možnosti izjaviti o verodostojnosti, popolnosti in pravilnosti spisa Ministrstva za notranje zadeve, na katerega se opira sodba. Pravica po 22. členu Ustave RS mu je bila kršena tudi zato, ker je sodišče prve stopnje zmotno „obvestilu o odstopu terjatve“ pripisalo nivo pogodbe, čeprav cesijska pogodba ni bila niti priložena. V tem delu je tudi ugotovitev dejanskega stanja nepopolna. Pojasnjuje, kakšna terjatev iz naslova nematerialne škode je bila cedirana, in poudarja, da ne gre za terjatev, za katero velja prepoved cediranja. Sicer pa bi omejitev cediranja pomenila odvzem poslovne sposobnosti cedenta in je prvi odstavek 176. člena Obligacijskega zakonika (OZ) protiustaven. Sodišče prve stopnje pa se o višini nematerialne škode ni opredelilo, kar predstavlja kršenje 23. člena Ustave RS. Neustavno je upravičencu odvzeti pravico cediranja, če se odstopnik želi rešiti rizika izgube postopka. Sodišče bi moralo zahtevati oceno ustavnosti prvega odstavka 176. člena OZ, pri čemer pa mora postopek prekiniti. Pravice, ki jih uveljavlja, ne morejo zastarati in je določba 360. člena OZ oziroma prej 383. člena OZ v nasprotju z mednarodnim pravom. Pravice, ki izhajajo iz državnega neustavnega ravnanja, ne morejo zastarati. Vztraja, da je cedent pravico do tožbe pridobil 3. 3. 2009, ko je pridobil status in ne že 4. 2. 1999, z izdajo ustavne odločbe, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje. Ne glede na to pa ocenjuje, da so bile podane nepremagljive ovire, spričo katerih je bilo zastaranje zadržano. Po takratnem Zakonu o brezplačni pravni pomoči cedent ne bi mogel pridobiti brezplačne pravne pomoči, še manj pa odvetnika, saj ni imel stalnega bivanja, ki ga je pridobil šele, ko je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo ustrezno odločbo 3. 3. 2009. Ne bi mogel plačati takse več kot 15.000,00 EUR in tudi tožbe ne bi mogel sam vložiti. Ni dokazano, kje se je cedent v letu 2004 nahajal in v kakšnih okoliščinah je živel. Vprašanje odstopa terjatve v letu 2004, pa tudi ni predmet določbe po 383. členu OZ. Zastaranje od leta 1992 do leta 2009 ni teklo, zato je tožba upravičena. Države ni zastopal odvetnik, zato do povrnitve stroškov ni upravičena. Če bi stroški bili upoštevni, pa se ne bi smeli odmeriti od 535.980,00 EUR, temveč od 300.000,00 EUR, saj je v popravku tožbe zahteval le 300.000,00 EUR odškodnine. Sicer pa odmera stroškov ni upoštevna, ker ni imel možnosti izjave in tudi ne morebitne korekture tožbenega zahtevka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik ne ponudi trditev za primerljivost predmetne zadeve z zadevami, v katerih je bila po njegovem razlogovanju pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zoper Slovenijo izdana sodba. Neutemeljen je posledični očitek, da že število izrečenih sodb proti Sloveniji dokazuje, da sodišče ni tudi v predmetni zadevi upoštevalo temeljnih ustavnih in mednarodnih pravil. Mednarodno pravo postopkovnih pravil v civilnih postopkih ne ureja. Vsaka država članica vodi postopek v skladu s svojimi postopkovnimi pravili, Slovenija v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ustavnopravno skladnost posameznih zakonskih določb z Ustavo RS, je že večkrat preverjalo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Tožnik obrazloženo neustavnosti posameznih zakonskih določb ZPP ne izpostavlja, pravno zmotno pa je njegovo stališče: „da so pravila ZPP nepomembna, saj je navaden Zakon Ustavi RS podrejen“. V zvezi s trditvijo tožnika: „da sodišče navaja nekatere pojme“ „kontradiktornosti“ (22. člen URS), ki ne obstajajo“, sodišče druge stopnje tožniku pojasnjuje, da je 5. člen ZPP (1) neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Isto pravico zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v 6. členu, na katerega se pritožnik sklicuje. Pravica do tolmača, pritožbeni očitek kršitve 62. člena Ustave, ki jo zagotavlja 62. člen Ustave, se odraža v določbah 102. do 104. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je narok 24. 10. 2011, na katerem je izvedlo dokaze in zadevo zaključilo, opravilo v tožnikovi odsotnosti, saj za preložitev ni bilo upravičenih razlogov (prvi odstavek 115. člena ZPP). Če se stranka brez upravičenega razloga ne udeleži naroka, mora trpeti morebitne škodljive posledice svoje odsotnosti. Sodišče prve stopnje, kot je očitno zmotno prepričan tožnik, ni dolžno ugoditi predlogu za preložitev (sklicevanje tožnika na pisni predlog 20. 10. 2011) in v primeru, da predlogu ne ugodi, stranke o tem tudi ni dolžno obveščati. Opravičljiv razlog za izostanek z naroka je le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire. Povedano drugače, ne zadošča le obrazložen predlog, temveč mora biti predložen tudi dokaz. V pisnem predlogu tožnik razen navedbe, da predlaga preložitev: „zaradi odsotnosti“, drugih pojasnil ni podal, še manj pa dokazov. Tudi telefonsko sporočilo „da je v Avstriji“, ne zadošča. Pojasnjevanje v pritožbi (da je bil v tujini v okviru sodelovanja na razpis pri Ministrstvu za pravosodje v Luksemburgu) je po eni strani neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP (2)), saj tožnik ne navaja razlogov, zakaj tega ni navedel že v predlogu za preložitev, po drugi strani pa nedokazano, saj tudi pritožbi ne predloži dokaza za svoje trditve.

7. Ne drži tožnikova trditev, da sodišče obravnave ne bi smelo opraviti, ker mu še ni bil postavljen odvetnik. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in navaja tudi tožnik sam, je postavitev odvetnika v pristojnosti službe za brezplačno pravno pomoč. V skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (3) (ZBPP) o odobritvi pravne pomoči odloča predsednik okrožnega sodišča (2. člen ZBPP). Z odločbo 14. 6. 2011 je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov, ni pa mu bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji (4. alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP). Sodišče prve stopnje je pred narokom 24. 10. 2011 razpolagalo s prej omenjeno odločbo in mu ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave RS, ker je obravnavo zaključilo, ne da bi bil tožniku postavljen odvetnik. Če je tožnik menil (tudi tožnik je bil z omenjeno odločbo seznanjen pred obravnavo), da je do postavitve odvetnika upravičen, kot vztraja v pritožbi, bi moral to urejati v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči in ne v predmetnem postopku.

8. Določba 102. člena ZPP stranki omogoča, da spremlja postopek na naroku in ob drugih ustnih procesnih dejanjih v svojem jeziku po tolmaču. Vabila in druga sodna pisanja pa se vročajo v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen ZPP). Tožniku bi sodišče (če bi obstajali pogoji) moralo torej omogočiti tolmača le za ustno spremljanje na obravnavi. Ker pa se tožnik naroka ni udeležil, ni pomembno, ali bi tožniku tolmač pripadal ali ne. Sodišče prve stopnje ni zapisalo: „da so vloge tožnika prazne“, temveč, da so njegove zahteve (po postavitvi tolmača) „postale prazne, ker na obravnavo ni pristopil“. Povedano drugače, štelo je, da ni pomembno, ali bi bil tožnik upravičen do tolmača ali ne. Brez potrebe pa se je res v nadaljevanju spuščalo v oceno, ali tožnik tolmača potrebuje. Brez pomena je zato pritožbeno razglabljanje, zakaj je upravičen do tolmača in pritožbeno sodišče nanj ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP (4)). Ni mu bila kršena pravica do enakopravnosti (62. člen Ustave), kot tudi ne pravica do enakega varstva (22. člen Ustave).

9. Tožniku je bil odgovor tožene stranke na tožbo s prilogami vročen 16. 7. 2011 (list. št. 38 spisa), zato je neutemeljen njegov očitek, da se ni imel možnosti seznaniti z vlogami in dokazi v njem. Spis Ministrstva za notranje zadeve je predmetni zadevi priložen in ga ima tožnik, ki je stranka, vedno možnost pregledati. Ni torej kršena kontradiktornost (5. člen ZPP) in tudi ne 22. člen Ustave RS, kot uveljavlja tožnik.

10. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik aktivno legitimiran za uveljavljanje premoženjske škode, ker mu je O. K. terjatev odstopil. Nerazumljivo je pritožbeno razlogovanje o zmotnosti stališča sodišča prve stopnje, ki je „obvestilo o odstopu terjatve“ štelo „po vsebini za cesijsko pogodbo“. Morebiten neobstoj cesijske pogodbe (pritožnik trdi, da cesijske pogodbe ni priložil), bi pomenil, da tožnik ni aktivno legitimiran, kar bi narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka in bi bila odločitev že zato pravilna.

11. Po trditvah v tožbi je tožniku upravičenec O. K. odstopil svojo terjatev za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je kot izbrisani imel do Republike Slovenije. Toženka je bila o odstopu obveščena in je 30. 12. 2009 zavrnila odškodninski zahtevek z dne 5. 11. 2009. 12. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede cesije za nematerialno škodo materialnopravno pravilno zavrnilo. Ker je zahtevek zavrnilo že po temelju, se mu glede višine nepremoženjske škode ni bilo treba opredeljevati in posledično ni kršilo 23. člena Ustave, kot uveljavlja tožnik. Terjatev za plačilo nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, je izvzeta iz pravnega prometa in je nedopustno njeno cediranje (417. člen OZ) (5). Tožnik ne trdi, da bi bila nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja in mu je bila cedirana, že priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ), nasprotno, s tožbo šele uveljavlja utemeljenost take terjatve. Nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja, je povezana z osebnostjo upnika. Izhajajoč iz namena nepremoženjske škode (satisfakcija oškodovanca), je ustavnopravno upravičena omejitev cediranja take terjatve, in ni potrebe za presojo ustavnosti prvega odstavka 176. člena OZ (6).

13. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev (cedirane) premoženjske škode in sicer zato, ker je štelo, da je zastarana. Za presojo pravilnosti odločitve je zato pomembno, kdaj se šteje, da je cedent (O. K.), glede na okoliščine zmogel ob običajni vestnosti zvedeti vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodnine. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila to odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije – U-I 284/94 z dne 4. 2. 1999, pritožnik pa v pritožbi vztraja, da je šele z odločbo 3. 9. 2009, s katero mu je bil podeljen „status“, pridobil pravico do tožbe.

14. V predmetni zadevi tožnik uveljavlja (cedirano) odškodnino zaradi neupravičenega izbrisa cedenta O. K., iz registra prebivalstva. Neskladnost Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) je ugotovilo Ustavno sodišče z odločbo U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, zato je po oceni pritožbenega sodišča, tako kot je pravilno odločilo že sodišče prve stopnje, vsaj takrat zvedel za protipravnost ravnanja tožene stranke. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je že takrat začel teči zastaralni rok in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na njegove razloge tudi sklicuje. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih (prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR oziroma sedaj 352. člen OZ). Do vložitve tožbe 17. 8. 2010 je potemtakem potekel tako subjektivni kot tudi objektivni zastaralni rok. Odločba 3. 3. 2009, na katero se sklicuje pritožnik, je „dopolnilna odločba“. Iz njene obrazložitve je razvidno, da je O. K. dovoljenje za stalno bivanje tujcev v RS pridobil že 6. 9. 2004. Njegov zahtevek je torej zastaran tudi, če se upošteva ta odločba.

15. V zvezi s tožnikovim stališčem, da terjatev, ki izhaja iz državnega neustavnega ravnanja, ne more zastarati in bi moralo višje sodišče samo zahtevati oceno ustavnosti sedanjega 366. člena OZ (prej 383. člena OZ, pravilno ZOR), je treba tožniku pojasniti, da ni potrebe za oceno ustavnosti. Pritožnik očitno meri na neustavnost določbe 376. člena ZOR, sedaj 352. člena OZ, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve (določba 383. člena ZOR, sedaj 360. člena OZ ureja zadržanje zastaranja). Določbe ZOR oziroma OZ o zastaranju je treba uporabljati celovito. Izolirana uporaba določbe drugega odstavka 376. člena ZOR (smiselno enake določbe drugega odstavka 352. člena OZ), bi utegnila povzročiti situacijo, zaradi katere bi bil cedent v bistveno slabšem ali protiustavnem položaju, v primerjavi z drugimi oškodovanci, ker zaradi izbrisa ne bi mogel uveljavljati kakšne od svojih pravic ali te ne bi mogel uveljavljati uspešno. Ker je, upoštevaje 383. člen ZOR (sedaj 360. člen OZ) zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, pa ni dvoma glede ustavnosti določb, ki tudi za terjatve, ki se nanašajo na izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj, predvideva zastaranje.

16. Tožnik ni ponudil okoliščin, ki bi opravičevale pasivnost cedenta oziroma, ki bi nudile podlago za zadržanje zastaranja po 383. členu ZOR oziroma 360. členu OZ, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zmotno in v nasprotju z določbami že v letu 2001 sprejetega ZBPP, je pritožnikovo stališče, da cedent ne bi mogel pridobiti brezplačne pravne pomoči, še manj pa odvetnika, ker ni imel dovoljenja za stalno prebivanje. Sicer pa je ZPP že pred sprejetjem ZBPP omogočal popolno ali delno oprostitev stroškov in v primeru popolne oprostitve tudi dodelitev brezplačnega odvetnika (170. člen ZPP), pod določenimi pogoji. Ob dejstvu, da je cedent stalno prebivališče pridobil že v letu 2004, pa bi nedvomno najkasneje takrat lahko vložil tožbo. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudil okoliščin, spričo katerih v letu 2004 cedent tožbe ne bi mogel vložiti, čeprav se v pritožbi sam sklicuje nanje. Za trditve v pritožbi, s katerimi pojasnjuje okoliščine, v katerih je cedent v letu 2004 živel, pa nekrivde ne izkaže in so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Zmotno je pritožnikovo stališče, da državi stroški ne pripadajo, ker jih ni zastopal odvetnik. Toženo stranko je zastopalo Državno pravobranilstvo, ki je do povrnitve stroškov upravičeno v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu (ZDPra) (7). V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodiščem obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Res je, da je s popravkom tožbe tožnik spremenil vrednost spornega predmeta prvotno navedenih 535.980,00 EUR na 300.000,00 EUR in je s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo 300.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato to upoštevalo in temu primerno znižalo odmerjene stroške. V zvezi s pritožnikovim očitkom, da odmera stroškov ni upoštevna, ker ni imel možnosti prilagoditve tožbenega zahtevka zaradi kršitve pravice po 22. členu Ustave in 6. členu Konvencije, pa sodišče druge stopnje pripominja, da tožnik na obravnavo 24. 10. 2011 ni pristopil (ni izkazal upravičenih razlogov).

18. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen glede stroškovne odločitve) niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo zoper I. točko izreka zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V stroškovnem delu (II. točka izreka) pa jo je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek stroškov znižalo za 1.615,00 EUR na 3.592,50 EUR (nagrada za postopek 1.857,70 EUR po tar. št. 3100 zakona o odvetniški tarifi (8); ZOdvT; nagrada za narok 1.714,80 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT; 20 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT).

19. Ker je pritožnik uspel le s postransko terjatvijo, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen in je odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, v katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi.

(2) V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

(3) Ur. l. RS, št. 48/2001, 50/2004, 23/2008. (4) V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

(5) Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z zasebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

(6) Pravice do odškodnine v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega ali zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja ni mogoče prenesti na drugega.

(7) Ur. l. RS, št. 20/1997 in naslednji.

(8) Ur. l. RS, št. 67/08