Jedro

Tožnik ugotovitve toženke, da je v obdobju od 1. 5. 2011 do 27. 9. 2011 s pomočjo službenega računalnika večkrat neupravičeno obdeloval (vpogledoval) osebne podatke iz obstoječih evidenc, vse v nasprotju z nameni, zaradi katerih so bili zbrani in tako ravnal v nasprotju z določbo 8., 9. in 16. člena ZVOP-1, v povezavi z 58. členom ZPol, v tožbi zavrača zgolj z ugovorom, da postopek, ki je bil sprožen zoper njega pri informacijskem pooblaščencu, še ni pravnomočno zaključen. Ker ZPol za izrek ukrepa iz 72. člena ZPol ne določa pogoja, da mora biti kršitev ZVOP-1 ugotovljena s pravnomočno odločbo informacijskega pooblaščenca, tožnik zgolj s tem ugovorom ne more izpodbiti ugotovitve toženke, da je ravnal v nasprotju z določbami ZVOP-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 4. alineje prvega odstavka 72. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) z dnem vročitve odločbe tožniku odvzela pravico izvajati policijska pooblastila, ker je 9. 8. 2011 in 10. 8. 2011 v Ilirski Bistrici uporabil službeno izkaznico v nasprotju z namenom, za katerega mu je bila izdana, ter uporabil policijsko pooblastilo „ugotavljanje identitete in identifikacijski postopek“ v nasprotju s prvim odstavkom 29. člena ZPol, prvim odstavkom 35. člena ZPol in prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih (v nadaljevanju Pravilnik) in v obdobju od 1. 5. 2011 do 27. 9. 2011 s pomočjo službenega računalnika večkrat neupravičeno obdeloval osebne podatke in tako ravnal v nasprotju z 8., 9., in 16. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), v povezavi z 58. členom ZPol. Z 2. točko izreka je odločila, da se mu odvzame službena izkaznica, orožje in uniforma ter prekliče vsa gesla za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja policija.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik dne 9. 8. 2011 s službeno izkaznico policije izkazal A.A. in se mu predstavil kot policist, dne 10. 8. 2011 pa se je B.B. predstavil s službeno izkaznico policije kot kriminalist C.C. in od njega zahteval osebne dokumente, ki jih je nato pregledal in odšel, kljub temu, da v konkretnih primerih ni bil napoten na opravljanje nalog, niti ni izvajal nalog, ki so opredeljene v 3. in 30. členu ZPol. Tako je vsaj dvakrat uporabil službeno izkaznico v nasprotju z določbo 66. člena ZPol in v nasprotju z 29. členom ZPol izvajal policijsko pooblastilo „ugotavljanje identitete in identifikacijski postopek“. S tem je kršil 3. člen Pravilnika in zlorabil namen in uporabo službene izkaznice, ki je opredeljena v 10. členu Pravilnika o službeni izkaznici. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je od 1. 5. 2011 do 27. 11. 2011 s pomočjo računalnika oziroma na delovni postaji, ki je bila nameščena v prostorih sektorja za varovanje in podporo, ki omogoča dostop do glavnega računalnika policije, z uporabo osebnega gesla za REGP prijavo iz obstoječih zbirk podatkov in upravne evidence (centralnega registra prebivalstva – E-RISK), ki jo na podlagi zakona vodi toženka, obdeloval osebne podatke dvanajstih oseb, vse v nasprotju z nameni, zaradi katerih so bili zbrani. S tem je ravnal v nasprotju z določbo 8., 9. in 16. člena ZVOP-1. Odločitev utemeljuje na 72. členu ZPol. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil dne 9. 8. 2011, ko naj bi neupravičeno uporabil službeno izkaznico, drugje, kot se mu očita z odločbo. To lahko potrdijo tudi priče, dodaten dokaz pa je tudi dejstvo, da je v tem času dvigoval denar iz bančnega avtomata v Raki pri Krškem. Osebno vozilo, ki naj bi bilo zaznano v Ilirski Bistrici dne 10. 8. 2011, je posodil prijatelju D.D. Ker toženka ni preverila dejstev, ki jih je navedel v svoj zagovor, je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Toženka je odločitev oprla zgolj na tožnikovi izjavi, ki ju je dal višjemu policijskemu inšpektorju E.E. in policistu F.F. Tožnik je celo predlagal, naj se opravi razgovor s pričo G.G., ki bi potrdila, da je bil dne 9. 8. 2011 doma. V dokaz, da se 9. 8. in 10. 8. ni nahajal v Slovenski Bistrici je predlagal tudi izvedbo dokaza s preveritvijo bazne postaje njegovega GSM telefona in da se tudi na ta način potrdi njegovo gibanje. Opraviti pa bi bilo potrebno tudi razgovor z D.D. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ko se mu očita neupravičene vpoglede v osebne podatke 12 oseb. Opozarja, da pravilnost poslovanja kriminalista H.H. ne sme vplivati na oceno, kaj naj bi tožnik delal narobe. Glede očitkov, da je kljub izdanemu pooblastilu I.I. vpogledal v obstoječe evidence, kljub temu da za to ni bil pooblaščen, pa navaja, da je zaradi tega odvzem policijskih pooblastil prehud in popolnoma nesorazmeren ukrep. Prav tako je nesorazmeren ukrep glede očitkov, da naj bi vpogledoval v osebne podatke nekaterih oseb zaradi opravljanja svojih nalog v občini Škocjan. Poudarja, da je bil zoper njega sprožen postopek pri informacijskem pooblaščencu, ki pa še ni bil pravnomočno zaključen, zato je očitek o neupravičeni uporabi osebnih podatkov preuranjen. Predlaga, naj sodišče po opravljeni javni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in tožniku vrne pravico izvajati policijska pooblastila in da mu odmeri stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. alineji prvega odstavka 72. členu ZPol lahko generalni direktor z odločbo odvzame policistu pravico izvajati policijska pooblastila, če jih le-ta uporabi v nasprotju s predpisi, po 4. alineji pa, če opravlja dela iz 83. člena tega zakona. Po prvem odstavku 83. člena ZPol policist ne sme opravljati dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju policijskih nalog.

Tožniku so bila z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 4. alineje prvega odstavka 72. člena ZPol odvzeta policijska pooblastila, ker naj bi dne 9. 8. 2011 in dne 10. 8. 2011 v Ilirski Bistrici uporabil službeno izkaznico v nasprotju z namenom, za katerega mu je bila izdana (v nasprotju s četrtim odstavkom 66. člena ZPol) ter uporabil policijsko pooblastilo „ugotavljanje identitete in identifikacijski postopek“ v nasprotju s prvim odstavkom 29. člena ZPol, prvim odstavkom 35. člena ZPol in prvim odstavkom 3. člena Pravilnika in v obdobju od 1. 5. 2011 do 27. 9. 2011 s pomočjo službenega računalnika večkrat neopravičeno obdeloval osebne podatke in tako ravnal v nasprotju z določbo 8., 9. in 16. člena ZVOP-1, v povezavi z 58. členom ZPol. Ker pomeni uporaba policijskih pooblastil poseg v ustavne pravice, je dopustna le, če je v zakonu natančno in določno opredeljeno, v katere pravice je mogoče posegati in s kakšnim namenom. Pri tem mora biti namen zakonsko dopusten in se mora spoštovati načelo sorazmernosti, tako da se pri uporabi pooblastil uporabijo najmilejša prisilna sredstva, ki so nujno potrebna za uresničitev zakonsko opredeljenega namena.

Na podlagi 59. člena ZPol policija upravlja zbirke osebnih podatkov (v nadaljevanju evidence), ki jih zaradi opravljanja nalog zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo policisti.

Po 58. členu ZPol se za zbiranje, shranjevanje, posredovanje in uporabo podatkov policijskih evidenc uporabljajo določbe zakona o varstvu osebnih podatkov.

Določba 6. člena ZVOP-1 določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen, 8. člen navedenega zakona pa določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Po 16. členu ZVOP-1 se lahko osebni podatki zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati (kamor sodi tudi vpogled v podatke) tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. V primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov.

Tožnik ugotovitve toženke, da je v obdobju od 1. 5. 2011 do 27. 9. 2011 s pomočjo službenega računalnika večkrat neupravičeno obdeloval (vpogledoval) osebne podatke iz obstoječih evidenc, vse v nasprotju z nameni, zaradi katerih so bili zbrani in tako ravnal v nasprotju z določbo 8., 9. in 16. člena ZVOP-1, v povezavi z 58. členom ZPol, v tožbi zavrača zgolj z ugovorom, da postopek, ki je bil sprožen zoper njega pri informacijskem pooblaščencu, še ni pravnomočno zaključen. Ker ZPol za izrek ukrepa iz 72. člena ZPol ne določa pogoja, da mora biti kršitev ZVOP-1 ugotovljena s pravnomočno odločbo informacijskega pooblaščenca, tožnik zgolj s tem ugovorom ne more izpodbiti ugotovitve toženke, da je ravnal v nasprotju z določbami ZVOP-1. Tudi sicer pa tožnik v tožbi teh ugotovitev izrecno ne zanika. Ugotovitev toženke, da je tožnik zaradi navedenih ravnanj uporabil policijska pooblastila v nasprotju s predpisi, je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker lahko generalni direktor po prvem odstavku 72. člena ZPol zaradi uporabe policijskih pooblastil v nasprotju s predpisi odvzame policistu pravico izvajati policijska pooblastila, je bil že zaradi navedenih kršitev izrečen ukrep pravilen in zakonit, ne glede na druge kršitve, ki so očitane tožniku. Sodišče zato ugovorov glede kršitev, ki se nanašajo na uporabo službene izkaznice v nasprotju z namenom, za katerega je bila izdana in uporabo policijskega pooblastila „ugotavljanje identitete in identifikacijskega postopka“ v nasprotju z določbo prvega odstavka 29. člena, prvega odstavka 35. člena ZPol in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih ni preizkušalo, saj tudi če bi ugotovilo, da so utemeljeni, to glede na navedeno ne bi vplivalo na odločitev.

Ker zakon za navedeno kršitev drugih, milejših sankcij, kot je odvzem pravice izvajati policijska pooblastila, ne predpisuje, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je ukrep nesorazmeren.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.