Jedro

Pri presoji dejstev, pomembnih za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, je treba izhajati iz obdolženčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja ter zahtevnosti zadeve iz dejanskega in pravnega vidika, presoditi pa je potrebno tudi okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja sam prosilec in druge specifične okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagovornika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 415/2011 z dne 25.11.2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku roka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na I. in II. stopnji v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Tolminu I K 39631/2011 z dne 18. 11. 2011. Iz obrazložitve izhaja, da na podlagi podatkov kazenske zadeve, na katero se nanaša prošnja tožeče stranke, tožena stranka ugotavlja, da bi bila odobritev brezplačne pomoči v nasprotju z interesom pravičnosti. Ugotavlja tudi, da bi bila glede na okoliščine konkretnega primera ter postopka, dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti njene dodelitve. Zato po presoji tožene stranke ni izpolnjen vsebinski (objektivni) pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči določen v 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Toženi stranki očita napačno zavzeta stališča, ki nimajo podlage v zakonu in zaključuje, da se v konkretnem primeru, v katerem obramba ni obvezna tožeči stranki, ki nima materialnih sredstev, onemogoča pravica do obrambe in jamstva zagotovljena v kazenskem postopku. V nadaljevanju s sklicevanjem na namen, ki izhaja iz 1. člena ZBPP in pravico do pravne pomoči, ki izhaja iz Ustave RS, zatrjuje, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala prepovedi diskriminacije, enakega varstva pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi in tudi ne pravice do pravičnega sojenja. V primeru zavrnitve brezplačne pravne pomoči v zahtevnejših primerih materialna nezmožnost vlagatelja prošnje vpliva na to, da postane pravno sredstvo zanj nedostopno. Ne strinja se s stališčem, da zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje objektivnega pogoja, ugotavljanje finančnega pogoja ni potrebno. Tožeči stranki očita neenako prakso odločanja v enakih oziroma različnih primerih, saj je isti organ za brezplačno pravno pomoč, v drugi kazenski zadevi, ki je še v fazi preiskave, dodelil brezplačno pravno pomoč ne da bi sploh vpogledal v kazenski spis. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odobri brezplačno pravno pomoč, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navede, vztraja pri razlogih in navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je ob upoštevanju določb ZKP, s katerimi so precizirane pravice obdolženca v kazenskem postopku (12., 17. in 70. člen ZKP in 71. člen ZKP, ki je veljal pred spremembo ZKP), pravilno uporabila 24. člen ZBPP. Zato je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči tožeči stranki v nasprotju z interesom pravičnosti, saj tožeči stranki že splošna načela ZKP (načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo) zagotavljajo pošten postopek. Takšno stališče ima oporo v določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP in je skladno s sodno prakso (sodbe IV U 212/2010, IV U 272/2010 in IV U 156/2010). Navaja, da se je do vseh odločilnih kriterijev opredelila na podlagi vpogleda v kazenski spis in da kazenska zadeva ni takšna, da tožeča stranka ne bi razumela česa je obdolžena in da ne bi mogla podati zagovora. Zavrača tudi tožbeno trditev, da naj bi tožena stranka z izpodbijano odločbo že obsodila tožečo stranko. Ustava Republike Slovenije daje obdolžencu možnost, da se brani z zagovornikom, veljavna zakonodaja pa ne določa, da pripada brezplačna pravna pomoč vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje finančno premoženjsko merilo. Kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe v zvezi z očitano kršitvijo pravice do obrambe in načela pravičnosti saj je prepričana, da so v izpodbijani odločbi navedene vse odločilne okoliščine, ki kažejo na to, da bo zoper tožečo stranko voden pošten postopek tudi v primeru, da ji ne bi bila dodeljena brezplačna pravna pomoč.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2012 oporeka, navedbam tožene stranke podane v odgovoru na tožbo in podcenjujoče meni, da tožena stranka ne razume kaj pomeni načelo enakosti pred zakonom, domneva nedolžnosti in druga z ustavo določena načela oziroma jamstva, ki veljajo za vsakogar, ki je nedolžen.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 24. člena ZBPP, se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Navedena zakonska določba zavezuje organ za bpp, da v vsakem spornem primeru ugotovi okoliščine primera, po kateri bi bilo mogoče zaključiti, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Te okoliščine je treba presojati v vsakem primeru posebej ter izhajati iz obdolženčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja, zahtevnosti zadeve iz dejanskega in pravnega vidika. Presoditi je potrebno tudi okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja sam prosilec in druge specifične okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le če bo imel zagovornika.

Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka pri presoji v točki 6 navedenih okoliščin, izhajala iz obdolženčeve osebnosti in niti, da je ugotovila druge specifične okoliščine, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek tožeči stranki zagotovljen tudi če ne bo imela zagovornika. Brez ugotavljanja okoliščin, ki izhajajo iz obdolženčeve osebnosti in so pomembne za presojo poštenosti kazenskega postopka, ostaja dejansko stanje, ki je lahko podlaga za pravilno uporabo 24. člena ZBPP nepopolno ugotovljeno, zato je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena.

Neutemeljeni pa so tožbeni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev materialnega zakona in Ustave RS, podani z okoliščinami, na katere se v tožbi sklicuje tožeča stranka. Sodišče se zato v celoti strinja z razlogi, ki jih je glede uporabe določb ZBPP, ZKP in Ustave RS, navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo in se v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Sodišče na podlagi dejstev navedenih v 6. in 7. točki sodbe, ugotavlja, da ostaja dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljeno, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, da v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izda novo odločbo.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je tožeča stranka upravičena do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika, je tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, upravičen do stroškov v višini 350,00 EUR povečanih za 20% DDV.