Jedro

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k izvajalskima pogodbama, to še ne pomeni, da pogodbi nista bili sklenjeni v imenu in za račun etažnih lastnikov, ker je zmotno materialno pravno naziranje pritožbe, da gre za ne izpodbojno pravno domnevo po 68. členu SZ-1. To domnevo je mogoče izpodbijati s tem, da se na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovi, kaj je bila prava pogodbena volja strank in kaj je bil skupni namen pogodbenikov skladno z določbo 82. člena OZ.

Prav to se je v postopku ugotavljalo in dejanski zaključek sodišča prve stopnje je, da sta se pogodbi sklepali v imenu in za račun etažnih lastnikov in etažni lastniki so tisti, ki so dolžni izvedena dela plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 26/2019 z dne 18. 6. 2021 izreklo: ″Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 1.363,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 11. 2016 dalje do plačila. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 779,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Zoper sodbo je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške, ki jih je tožena stranka imela v tem postopku, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je pritožba neutemeljena, izpodbijana sodba pa v celoti pravilna in zakonita in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) tožeča stranka je izvedla investicijska vzdrževalna dela zamenjave oziroma vgradnje PVC stopniščnih oken na skupnem delu večstanovanjskih objektov na naslovu ... in ... , za opravljeno delo izdala računa št. 043-2016 in št. 044-2016, vendar plačila ni prejela, zato v pravdi zahteva plačilo od tožene stranke kot etažnega lastnika in sicer v znesku 973,63 EUR (...), in v znesku 389,90 EUR s pripadki (...); (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je bil v času izvedbe del upravnik obeh večstanovanjskih stavb A. d.o.o., da je tožena stranka etažna lastnica posameznega dela oziroma posameznih delov teh stavb, in da sta bili v zvezi z zamenjavo stopniščnih oken na objektih ... in ... sklenjeni pogodbi št. 76/2016 in št. 77/2016; (-) da sta tožeča stranka in družba A. d.o.o. (kot upravnik) 21. 6. 2016 sklenili Pogodbo št. 76/2016 in Pogodbo št. 77/2016 o izvajanju vzdrževalnih del na objektu ... in objektu ..., na podlagi katerih je tožeča stranka izvedla vzdrževalna dela vgradnje PVC stopniščnih oken na teh večstanovanjskih objektih in za opravljena dela izdala računa z dne 21. 10. 2016; (-) da je tožena stranka etažna lastnica na naslovu ... in na naslovu ... in kot etažna lastnica je tudi solastnica skupnih delov v teh večstanovanjskih stavbah (18. člen Stanovanjskega zakona – v nadaljevanju SZ-1), menjava oziroma vgradnja stopniščnih oken (pri čemer se stopnišče šteje kot skupni del večstanovanjske stavbe) sodi med posel upravljanja, za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe pa so odgovorni etažni lastniki v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerji ne določa drugače (prvi odstavek 30. člena SZ-1); (-) da je bil A. d.o.o. kot upravnik v obeh stavbah pooblaščenec etažnih lastnikov in posledično na podlagi zakona upravičen zastopati etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe; (-) da drži, da je v Pogodbi št. 76/2016 in Pogodbi št. 77/2016 kot stranka in podpisnik naveden zgolj A. d.o.o. in da pogodbi ne vsebujeta navedbe ″etažni lastniki″, vendar kljub temu ni mogoče šteti, da jo je upravnik sklenil v svojem imenu in za svoj račun, temveč na podlagi prvega odstavka 68. člena SZ-1 v imenu in za račun etažnih lastnikov, saj je iz njih razvidno, da ju je družba A. d.o.o. sklenila v funkciji upravnika (navedba pri pogodbeni stranki in ob podpisu družbe A. d.o.o.), torej kot zastopnik etažnih lastnikov, v samih pogodbah pa sta tudi natančno označeni večstanovanjski stavbi, pri čemer izrecna navedba ″etažni lastniki" v pogodbi ni pogoj za veljavnost sklenitve (konkretnih) pogodb v imenu in za račun etažnih lastnikov oziroma zaradi te manjkajoče navedbe ni mogoče šteti, da je sporni pogodbi upravnik sklenil v svojem imenu in za svoj račun, kar potrjuje tudi izpovedba priče K., da so se dela naročila za etažne lastnike in da je pogodbi A. d.o.o. sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov in kar izhaja iz predloženih izjav nekaterih ostalih etažnih lastnikov stanovanj v objektu ... o soglasju za pristop k izvedbi investicijskih del na objektu ..., ki je upravnik v primeru sklenitve posla v svojem imenu in za svoj račun ne bi potreboval; (-) četudi med izjavami ni izjave toženke to na drugačno odločitev sodišča ne vpliva, saj za posle upravljanja ni potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, ampak le soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, če gre za posel rednega upravljanja (25. člen SZ-1) oziroma soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže (29. člen SZ-1) za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, upoštevaje okoliščino, da v obravnavanem primeru ne gre za dela opredeljena v drugem odstavku 29. člena SZ-1.; (-) ugovor pasivne legitimacije kot ga je podala tožena stranka ni utemeljen; (-) upoštevaje funkcijo upravnika in njegova pooblastila, je tožeča stranka na upravnika po izvedbi del tudi izdala računa št. 043-2016 in 044/2016, medtem ko tožena stranka dogovora upravnika v Pogodbi št. 76/2016 in št. 77/2016 oziroma dogovora s tožečo stranko o plačilu provizije v višini 5 % za prevzem obveznosti plačila in s tem prevzema obveznosti plačila ni izkazala, še zlasti ne na način, da nam bi ta provizija predstavljala plačilo za zavezo upravnika, da v razmerju sam prevzame izpolnitev obveznosti v razmerju do tožeče stranke, kar naj bi izhajalo iz Pogodbe o izvajanju upravljalskih del z dne 26. 3. 2002, saj se ta pogodba nanaša zgolj na notranje razmerje med toženko in A. d.o.o. in ne more imeti vpliva na druge etažne lastnike ter tudi ne na toženkino razmerje do tožeče stranke; (-) tožeča stranka je res prijavila vtoževano terjatev v stečajnem postopku na upravnikom A. d.o.o., kar pa še ne pomeni, kar drži trditve tožene stranke, da to dokazuje, da je A. sklepala posel s tožečo stranko v svojem imeni in za svoj račun; (-) da na zakonsko opredeljeno zastopniško upravičenje upravnika ne more vplivati oziroma ga spreminjati pogodba sklenjena med enim od etažnih lastnikov in A. d.o.o., kar nedvomno pomeni, da je pri sklepanju pogodb št. 76/2016 in št. 77/2016 upravnik deloval kot zastopnik vseh etažnih lastnikov spornih objektov in v skladu z zakonskimi pooblastili in tega ne more spremeniti dejstvo, da sta A. d.o.o. in toženka v Pogodbi z dne 26. 3. 2002 dogovorila, da se bodo terjatve A. d.o.o. iz naslova stroškov vzdrževanja poračunale z najemninami, ki jih je A. d.o.o. pridobil od najemnikov in četudi je upoštevaje obvestilo o pobotu in da je tožena stranka stroške storitev tožeče stranke po računih št. 043-2016 in 044-2016 v deležu, ki je odpadel nanjo res poravnala upravniku, kar pa se nanaša izključno na njeno notranje razmerje z upravnikom, ki ne more imeti vpliva na njeno razmerje do tožeče stranke; (-) tožena stranka mora za pravilno izpolnitev obveznosti plačati dolgovani znesek tožeči stranki in ne upravniku;(-) na vse zaključke ne more vplivati dejstvo, da upravnik ni izročil izvajalcu seznam etažnih lastnikov, ker skladno s tretjim odstavkom 68. člena SZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom istega člena to ne pomeni, da bi postal zavezanec za plačilo pogodbenih obveznosti upravnik; (-) ker tožena stranka obstoj morebitnega drugačnega pogodbenega dogovora (s pogodbo o opravljanju upravniških storitev, ki bi urejala razmerja med vsemi etažnimi lastniki) glede tega kako nastopa upravnik pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami ni izkazala ugovor pasivne legitimacije, kot ga je podala tožena stranka, ni utemeljen, saj je slednja po materialnem pravu nosilka obveznosti iz obravnavanega poslovnega razmerja; (-) tožena stranka je nasprotovala tudi delitvi stroškov in s tem posledično višini vtoževane terjatve, pri čemer ni nasprotovala delitvi stroškov po merilu razmerja med neto površino posameznega dela v lasti toženke in skupno neto površino stavbe, smiselno je nasprotovala le deležu, ki odpade nanjo in navedla, da so odstotki in zneski v priloženih listinah pri posameznih stanovanjih vpisani ročno in da ni razvidno, da bi seznam tožeča stranka prejela od A. d.o.o., vendar je tožeča stranka natančno navedla, kako je ugotovila delež tožeče stranke, temu pa je tožena stranka ugovarjala zgolj pavšalno (sama je kot lastnica posameznih delov seznanjena s podatki o površini stavb in posameznih delov, kljub temu pa konkretnih navedb, da bi bil njen delež nižji ni podala, kvečjemu iz predloženih razdelilnikov izhaja višji delež od vtoževanega) in ker morebitni drugačen pogodbeni dogovor glede kritja teh stroškov in določitve deleža ni bil zatrjevan, je bilo slediti trditvam tožeče stranke, da je upoštevaje navedene deleže in skupno vrednost opravljenega dela na ... in ... (oboje 4.460,29 EUR), tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati skupaj 1.363,53 EUR za delo, ki ga je opravila in za katero ni dobila plačila; (-) po določilu prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ) in vtoževani znesek v skupni višini 1.363,53 EUR je zapadel v plačilo 21. 11. 2016, zato je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti in dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti od zneska tega zneska, in sicer od 22. 11. 2016 dalje do plačila in ker je upravnik pogodbi št. 76/2016 in 77/2016 sklenil v imenu in na račun etažnih lastnikov, zamudne obresti se zahtevajo od zapadlosti izdanih računov dalje, se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da se je z njihovo vsebino seznanila šele po prejemu dopolnitve tožbe; (-) da je tožbeni zahteve za plačilo terjatve 1.363,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2016 dalje v celoti utemeljen.

Pritožbene navedbe

8. Pritožba trdi, da je presoja sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, saj temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, prav tako pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zato jo je zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, treba odpraviti.

9. Tako pritožba meni, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da izrecna navedba »etažni lastniki« v pogodbi naj ne bi bil pogoj za veljavnost sklenitve pogodb v imenu in za račun etažnih lastnikov oziroma zaradi te manjkajoče navedbe naj ne bi bilo mogoče šteti, da je sporni pogodbi upravnik sklenil v svojem imenu in za svoj račun, kar pa ne drži. Meni, da sta glede na drugi odstavek 68. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: ″SZ-1″), ki določa, da se šteje, da je pravni posel sklenjen v imenu etažnih lastnikov, če pravni posel skupaj z natančno označbo večstanovanjske stavbe vsebuje tudi navedbo ″etažni lastniki″, pri čemer se po 74. členu ZEN šteje, da je natančna označba večstanovanjske stavbe lahko zgolj njena identifikacijska oznaka, ti dve domnevi sta neizpodbojni in če navedb ni, velja, da je pravni posel sklenjen neposredno med tretjim in etažnimi lastniki.

10. Pritožba izpostavlja, da pogodbi ne vsebujeta navedb ″etažni lastniki″, večstanovanjska stavba pa tudi ni natančno označena, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je glede na drugi odstavek 68. člena SZ-1 očitno, da je družba A. d.o.o. pravni posel sklenila v svojem imenu in za svoj račun. Iz obeh pogodb je tudi jasno razviden namen pogodbenih strank in sicer, da se družba A. d.o.o. izključno sama v svojem imenu zaveže izpolniti obveznosti, ki izvirajo iz obeh pogodb, kar pa je sodišče očitno prezrlo. A. d.o.o. si je celo izgovoril 5 % provizijo od skupne vrednosti pogodbenih del. Kljub temu, da slednje izhaja iz 3. člena pogodb pa je sodišče kljub temu odločilo, da tožena stranka tega ni izkazala, saj da iz navedenih pogodb to naj ne bi izhajalo. Zaradi navedenega je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje.

11. Pritožba pa potem polemizira, kaj bi bilo, če bi sporni pogodbi A. d.o.o. sklenil v funkciji upravnika in meni, da to še ne pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek tožeči stranki, saj se lahko tudi upravnik dobavitelju (tožeči stranki) zaveže kot plačnik blaga in storitev, ki so sicer namenjene etažnim lastnikom. V tem smislu tudi zakonska upravičenost upravnika zastopati etažne lastnike, na katero se sklicuje sodišče, v konkretnem primeru ne obvezuje tožene stranke plačila po vtoževanih računih, saj se je k plačilu zavezala družba A. d.o.o., kar nedvomno izhaja iz 6. člena sporne pogodbe. Ker sodišče navedenega ni upoštevalo, je napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Evidentno je, da se je družba A. d.o.o. zavezala kot plačnik storitev po spornih pogodbah in si celo zagotovila plačilo v višini 5 % od vrednosti izdanega računa ter pogodbeno kazen, ki jo mora v primeru zamude plačati tožeča stranka družbi A. d.o.o. (8. člen sporne pogodbe). Tako je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka v obravnavanem primeru pasivno legitimirana, ker naj bi družba A. d.o.o. sporno pogodbo s tožečo stranko sklenila v imenu in za račun etažnih lastnikov, zmoten.

12. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj verjame priči K., da je posel bil sklenjen v imenu in za račun etažnih lastnikov in zakaj šteje njeno izpoved za prepričljivo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede domnevne neizkazanosti, da bi si upravnik zagotovil 5 % provizije za prevzem obveznosti plačila, oprlo na izpoved priče Ž., ki pa o navedenem ni imela informacije. To pomeni, da obstoja dogovora o proviziji ni zanikala, saj z njim ni bila seznanjena, kar pa še ne pomeni, da dogovor ni obstajal, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Zaključek sodišča prve stopnje je napačen in nezakonit, saj je ista priča potrdila prakso A. d.o.o., da si je pri dobaviteljih po navadi zagotovil določeno provizijo, če je sam prevzel obveznost plačila storitev, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se tako tudi ni opredelilo do celotne izpovedbe priče, ki je v delu z vidika odločilnih dejstev bistvena oziroma ki pri ugotavljanju dejanskega stanja predstavljajo pomemben dejavnik, saj je med pravdnima strankama bilo sporno vprašanje obstoja dogovorjene provizije. Vezi tega je tako podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba zaključuje, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, češ da naj ne bi bilo pravne podlage za to, da bi tožeča stranka terjala plačilo od A. d.o.o. Ne drži, da naj bi bili po pogodbah za plačilo zavezani etažni lastniki, saj se je za plačilo izključno zavezal A. d.o.o., kot že pojasnjeno.

14. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožeče stranke glede višine vtoževane terjatve, katero je tožena stranka prerekala, saj tožeča stranka svojih navedb glede utemeljenosti višine stroška, ki naj bi odpadel na toženo stranko, z ničemer ni izkazala. Po določbi prvega odstavka 226. člena ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Dokazov za navedbe tožeče stranke tako ni dolžna predložiti tožena stranka, kot to napačno navaja sodišče. Zaradi navedenega je sodišča bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prav tako po mnenju pritožbe ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da zamudne obresti tečejo od dne 22. 11. 2016 dalje do plačila. Tožena stranka v zamudo s plačilom računov nikakor ni mogla priti že ob njihovi zapadlosti, saj se je z vsebino računov seznanila šele v tem postopku po prejemu dopolnitve tožbe in je glede začetka teka zamudnih obresti napačno uporabljeno materialno pravo.

Presoja pritožbenega sodišča

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

16. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

17. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka) in seveda pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora in sme paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

19. Pritožbeni očitek, da se je sodišču prve stopnje pripetila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči K., ne more predstavljati očitane kršitve, saj je sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče ugotavljalo način sklepanja pogodb med upravnikom in tretjim ter ugotovilo, da je ta priča pojasnila, da je upravnik kot naročnik pri tožeči stranki pogodbi sklepal v imenu in za račun etažnih lastnikov in je skupaj z oceno ostalih izvedenih dokazov podalo razloge v smeri zaključka, da sta sporni pogodbi bili sklenjeni v imenu in za račun etažnih lastnikov. S tem, ko je sledilo priči K., je tudi obrazložilo, da ji verjame in ne dvomi v njeno izpovedbo, zato se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni pripetila.

20. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi toženo stranko prikrajšalo v pravici do izjave, s tem, ko se ni opredelilo do celotne izpovedbe priče Ž., saj dokazna ocena izpovedbe določene priče, ne pomeni prikrajšanje stranke v pravici do izjave, temveč lahko gre le za zmotno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ni pa prezreti, da pritožba sama pove, da ta priča sploh ni podala konkretnih odgovorov, ki bi pomagali razjasniti dejansko stanje, zato v posledici pomanjkljivih odgovorov pritožba poda lastno stališče, kaj naj to pomeni in kako bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, kar bi naj bilo za pritožnico ugodno, da se sporni pogodbi nista sklepali za račun etažnih lastnikov. Slednje pa pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. V obeh primerih pritožba ne more biti uspešna, ker pritožbeni razlog zmoten ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

21. Kolikor pritožba meni, da bi bilo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti drugačno dejansko stanje in sicer, da sta sporni izvajalski pogodbi bili sklenjeni v imenu in za račun upravnika in zaključiti, da provizija v višini 5 %, kot izhaja iz obeh izvajalskih pogodb, dejansko pomeni, dogovor, da se je upravnik zavezal, da bo sam nosilec obveznosti iz izvajalskih pogodb v smislu plačila izvajalcu, zopet napada dejanske zaključke.

22. Ko pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno prevalilo dokazno breme glede pravilnosti višine vtoževane terjatve na toženo stranko in da bi to morala dokazati tožeča stranka, s tem, pa naj bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitve določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

23. Pritožbi pa je pojasniti, da se sodišče prve stopnje ni zmotilo glede trditvenega in dokaznega bremena, saj je tožeča stranka podala obširne in natančne trditve glede tega, kako je ugotovila delež tožene stranke v skupnem znesku izvajalske storitve, tožena stranka pa tega ni uspela izpodbiti, podala je zgolj pavšalno zanikanje navedb tožeče stranke.

24. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k izvajalskima pogodbama, to še ne pomeni, da pogodbi nista bili sklenjeni v imenu in za račun etažnih lastnikov, ker je zmotno materialno pravno naziranje pritožbe, da gre za ne izpodbojno pravno domnevo po 68. členu SZ-1. To domnevo je mogoče izpodbijati s tem, da se na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovi, kaj je bila prava pogodbena volja strank in kaj je bil skupni namen pogodbenikov skladno z določbo 82. člena OZ.

25. Prav to se je v postopku ugotavljalo in dejanski zaključek sodišča prve stopnje je, da sta se pogodbi sklepali v imenu in za račun etažnih lastnikov in etažni lastniki so tisti, ki so dolžni izvedena dela plačati.

26. Pritožba se ne more uspešno sklicevati na Pogodbo o izvajanju upravljavskih del, ki je sklenjena zgolj med toženo stranko in upravnikom A. d.o.o., saj ta pogodba zavezuje le njiju, tožena stranka pa ni izkazala, kot pravilno zaključi sodišče prve stopnje, da bi zavezovala vse etažne lastnike obeh stanovanjskih zgradb, kjer so se izvedla dela, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka. Tako se pokaže pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera šlo za pogodbi, ki jih je skladno z določbo prvega odstavka 68. člena SZ-1 šteti, da sta sklenjeni v imenu in za račun etažnih lastnikov, saj drugačna, pogodbena ureditev ni bila izkazana.

27. Glede na vse ugotovljeno, je pravilen dejanski in materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje da mora tožena stranka plačati tožeči stranki vtoževani znesek, četudi ga je pred tem že plačala upravniku A. d.o.o, saj je v materialnopravni zavezi do izvajalca del ona sama kot etažna lastnica. Že izvedeno plačilo upravniku je te dolžnosti ne more odvezati in je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor pasivne legitimacije, kot ga je podala tožena stranka, ni utemeljen.

28. Pritožba neutemeljeno izpodbija tek zamudnih obresti, saj je tožena stranka svojo obrambo ves čas postopka gradila med drugim na tem, da je svojo obveznost plačila iz izvajalskih pogodb izpolnila na način, da je delež, kolikor iz vtoževanih računov pade nanjo že plačala upravniku in sicer na način pobota, kar je izkazala z listinami in je kompenzacija bila izvedena 12. 12. 2016, tako da ni upošteven njen ugovor, da se je z vtoževanimi računi seznanila šele v tem postopku in z vložitvijo dopolnitve tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tudi glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti presodilo da jih mora tožena stranka plačati od zapadlosti vtoževanih terjatev, kar je skladno z zapadlostjo plačil po računih št. 043-2016 in 044-2016. 29. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

30. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

31. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

32. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

33. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 250 točk, po 11. členu OT 5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 255 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 153,00 EUR, povečano za 22 % DDV 186,66 EUR. Toženi stranki se ne prizna priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, ker ne gre za samostojno storitev in je ta storitev zajeta v odgovoru na pritožbo. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.