Jedro

Tožnik (oškodovanec) kot upnik v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper drugotoženo stranko (delodajalca), po določbi drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP svoje denarne terjatve ni prijavil, zato je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njegova terjatev do tožene stranke, sedaj stečajne dolžnice, prenehala obstajati. Gre za prenehanje materialnopravnega upravičenja tožnika, zato njegov tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko ni utemeljen.

Do nezgode pri delu je prišlo, ko je tožnik (zidar) pri delu na gradbišču pri ometavanju sten padla malta v desno oko. V obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Dejavnost ročnega ometavanja sten ne pomeni dejavnosti, ki bi pomenila povečano in neobičajno nevarnost. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Zato okoliščine, da so delavci sami postavljali oder, da je delo potekalo na višini 4 metre in da oder ni bil stabilen, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila neobičajna.

Drugotožena stranka je malto opredelila kot dejavnik tveganja s toksičnim delovanjem, zato bi morala predvideti, da bi zaradi strupenih snovi oziroma kemične sestave malte, ki lahko pade delavcu v oko, prišlo do poškodbe oči, kot jo je utrpel tožnik. V skladu s 5. členom ZVZD bi torej morala sprejeti takšne ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, kar bi lahko storila z uporabo zaščitnih očal, vizirja oziroma na način, ki bi onemogočil stik malte z očesom. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke kot eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi glede: - zavrnitve tožbenega zahtevka, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2009 dalje do plačila; - odločitve, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 16,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko in odločitev o stroških postopka, ki jih mora tožeča stranka plačati drugotoženi stranki).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 40.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2009 dalje do plačila (točka I izreka), ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, prvotoženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 16,16 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1.791,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožbeni zahtevek temelji na krivdni in objektivni odgovornosti drugotožene stranke. Glede krivdne odgovornosti navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da krivdna odgovornost ni podana, ker za delovno mesto zidarja oziroma vodilnega zidarja, ki obsega tudi delo ometavanja sten, zaščitna očala niso bila predpisana. Zato po stališču sodišča prve stopnje drugotoženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja v smislu nezagotavljanja zaščitnih očal oziroma nepoučitve delavcev za njihovo uporabo. V postopku se je izkazalo, da je imela drugotožena stranka na voljo zaščitna očala kot zaščitna sredstva, vendar jih tožeča stranka, kakor tudi drugi zidarji pri ometavanju fasade s cementno apneno malto niso uporabljali. Priče so tudi izpovedale, da ni od njih nihče zahteval, da bi očala uporabljali, ter da z očali ne bi mogli opravljati dela, saj se zarosijo in delavec nič ne vidi. Takšna očala torej ne morejo biti ustrezno zaščitno sredstvo, ker onemogočajo opravljanje dela. Priča A.A., delovodja pri drugotoženi stranki, je izpovedal, da so zaščitna očala uporabljali zelo malo, npr. če je bilo treba kaj prerezati ali uporabiti pnevmatsko kladivo, oziroma ko je šlo za delo s kotno brusilko. Priča B.B., ki je bil zaposlen pri podjetju C. d.o.o., ki je imela sklenjeno pogodbo z drugotoženo stranko glede varstva pri delu, pa je na vprašanje, na kakšen način bi tožeča stranka lahko nesrečo preprečila, povedal, da je osebna varovalna oprema zadnji ukrep ter je treba prej z drugimi ukrepi znižati nevarnost na konkretnem delovnem mestu. Po izpovedi priče bi delavec sam to težko preprečil, razen če bi šel k delovodji in zahteval očala. Na podlagi navedb toženih strank, rekonstrukcije nezgode, ki jo je izdelala služba varstva pri delu in požarne varnosti C. d.o.o., z dne 15. 12. 2009 ter iz zdravstvenega dela ocene tveganja D. d.o.o., izhaja, da so zaščitna očala pri drugotoženi stranki bila na voljo, da je ometavanje fasade s cementno apneno malto specifična nevarnost, ki zahteva uporabo zaščitnih očal, da drugotožena stranka od tožeče stranke in ostalih zidarjev ni zahtevala uporabe zaščitnih očal niti jih ni na to opozarjala, in da tožeča stranka zaščitnih očal, ki so bila na voljo, ni uporabljala, saj je bila glede na izpovedbe tožeče stranke in drugih zidarjev njihova uporaba zaradi zaroševanja med delom nemogoča. Iz tega pritožba sklepa, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi neupoštevanja delovnopravne zakonodaje, ker pa gre za predvidljiv dogodek, bi ga drugotožena stranka morala in mogla preprečiti. Kršila je Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), saj ni storila ničesar, da bi delavcem zagotovila zaščitna sredstva s takšnimi lastnostmi, da ne bi prihajalo do rošenja. Po določbi 5. člena ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje v zvezi z delom, mora izvajati ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev ter z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, v konkretnem primeru je drugotožena stranka to prenesla na družbo C. d.o.o., ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Nadalje pritožba opozarja na Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004), ki določa, da mora delodajalec delavcem zagotoviti brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža njihove varnosti in zdravja. Pravilnik tudi določa, da delovna oprema ob pravilni uporabi ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti. Na strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Delo je po mnenju tožeče stranke predstavljalo povečano nevarnost, saj se je izvajalo tako, da so morali oder delavci postaviti sami, čeprav za to niso bili usposobljeni. Gre za nestabilno površino, kjer je dolžina desk približno 4 metre, deske se majejo in tako obstaja povečana nevarnost za delo, ki ga delavec na odru opravlja.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, se domneva tudi vzročna zveza. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ).

Tožeča stranka kot upnica v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper drugotoženo stranko, po določbi drugega odstavka 59. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007 in nadaljnji; ZFPPIPP) svoje denarne terjatve ni prijavila, zato je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njena terjatev do tožene stranke, sedaj stečajne dolžnice, prenehala obstajati. Gre za prenehanje materialnopravnega upravičenja tožeče stranke, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko pravilno in zakonito zavrnilo. Tožeča stranka tudi v pritožbi ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni prijavila terjatve v stečajnem postopku zoper drugotoženo stranko, zato je pritožba v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka v času škodnega dogodka zaposlena pri drugotoženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2004 na delovnem mestu vodilni zidar (B2/1). Imela je sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto, dejansko pa je opravljala delo zidarja. Iz prijave poškodbe pri delu z dne 16. 4. 2008 (A2) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nesreče prišlo dne 15. 4. 2008 ob 9. uri, ko je tožeči stranki pri delu na gradbišču ... pri ometavanju sten padla malta v desno oko. Iz predloženih zdravniških izvidov je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka na dan škodnega dogodka poiskala pomoč pri splošnem zdravniku, nato pa je bila še isti dan pregledana na Očesni kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v E. Tožeča stranka je utrpela kemično poškodbo in erozijo roženice desnega očesa (perustio o.dex in erosio corn.dex). Zaradi poškodbe je opravila več pregledov pri specialistu oftamologu, z odločbo ZPIZ z dne 20. 8. 2009 (A13) pa je bila tožeči stranki priznana III. kategorija invalidnosti od 13. 7. 2009 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu. Zaradi poslabšanja vida desnega očesa tožeča stranka ni zmožna za delo na višini in nad globino, ker je omejena binokularna funkcija vida, je pa zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami dela, kjer ne bo izpostavljena kemičnim hlapom ter prepihu in mrazu (A13). Tožeča stranka se je torej v času, ko je opravljala delo pri drugotoženi stranki poškodovala, pri čemer ji je nastala nepremoženjska škoda.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Dejavnost ročnega ometavanja sten ne pomeni dejavnosti, ki bi pomenila povečano in neobičajno nevarnost, pri čemer sklicevanje na zidarski oder, ki naj bi bil nestabilen, ne more biti okoliščina, ki bi bila relevantna za presojo. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode. V tem smislu torej vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da so delavci sami postavljali oder, da je delo potekalo na višini 4 metre in da oder ni bil stabilen) ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila neobičajna. Tožeča stranka je glede na vse okoliščine primera morala pričakovati, da delo na odru zahteva ustrezno previdnost. Tudi če pri delu prihaja do majanja odra, to še vedno ne pomeni, da bi bil oder nestabilen ali tako nevaren, da bi šlo za nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožba pa pravilno opozarja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za nastalo škodo. V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da uporaba očal ni bila obvezna, ker ni bila predvidena v zdravstvenem delu ocene tveganja (BI/3), ki jo je za drugotoženo stranko izdelal D. d.o.o., oziroma ker revizija ocene tveganja (BI/5), ki jo je izdelal C. d.o.o., za delovno mesto vodilni zidar in zidar kot osebno varovalno opremo določa obleko, čelado, rokavice in varnostni pas.

V času, ko se je tožeča stranka poškodovala pri delu, je takrat veljavni Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999, s spremembami; ZVZD) v 5. členu določal, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca.

Iz zdravstvenega dela ocene tveganja oziroma revizije ocene tveganja sicer res ne izhaja, da bi morala tožeča stranka pri delu uporabljati zaščitna očala, vendar pa zdravstvena ocena ocene tveganja v točki 7/II v podpoglavju „II. Zdravstvena ogroženost“ navaja kot zdravstveno ogroženost delavcev tudi izpostavljenost kemičnim dejavnikom tveganja z dražečimi, toksičnim, lipolitičnim, alergogenim, fibrogenim in kancerogenim delovanjem, pri čemer kot takšen dejavnik izrecno omenja tudi malto. Drugotožena stranka je torej malto opredelila kot dejavnik tveganja s toksičnim delovanjem, zato bi morala predvideti, da bi zaradi strupenih snovi oziroma kemične sestave malte, ki lahko pade delavcu v oko, prišlo do poškodbe oči, kot jo je utrpela tožeča stranka. V skladu s 5. členom ZDZV bi torej morala sprejeti takšne ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, kar bi lahko storila z uporabo zaščitnih očal, vizirja oziroma na način, ki bi onemogočil stik malte z očesom. Zaradi navedenega torej ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke kot eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta. Tak ukrep bi morala drugotožena stranka izvajati ne glede na to, ali je družba, ki je zanjo vodila organizacijo varstva pri delu (C. d.o.o.) ta ukrep predvidela ali ne. Pri tem ni odločilno, da bi se očala, ki naj bi jih imela drugotožena stranka, rosila in onemogočala delo. Kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, mora delodajalec zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja, torej mora zagotoviti takšna zaščitna očala, da ne bo prihajalo do rošenja stekel. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninskega delikta. Zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter glede odločitve, ki se nanaša na prvotoženo stranko, sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotavljalo morebiten obstoj ostalih elementov odškodninskega delikta. Na podlagi dosedaj podane trditvene podlage in predloženih dokazov bo sodišče prve stopnje po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek, izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP, kršilo pa bi tudi ustavno pravico strank do pritožbe. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.