Jedro

Pravilno je stališče, da je v upravno-inšpekcijskem postopku bilo pomembno zgolj dejstvo, da je bila zahteva tožeče stranke za izdajo ustrezno spremenjenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena.

Prepovedi iz 4. in 6. alinee 1. odstavka 76c. člena ZUN se ne uporabljajo za parcelacije parcel iz 1. odstavka 49. člena ZSZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1367/99-6 z dne 1.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.7.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota L. z dne 17.12.1998, s katero je prvostopni organ odločil: da mora investitor Ministrstvo za notranje zadeve v roku šestih mesecev od prejema odločbe na lastne stroške odstraniti del objekta št. 118, tlorisne izmere 6 m x 28,25 m, in sicer vse nad kletno armirano betonsko ploščo oziroma temelji, kjer objekt ni podkleten, stoječ na zemljišču parcela št. 1161, 1164, 1162 in 1456/1 k.o. G. ter vzpostaviti stanje, določeno z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 23.12.1994 (1. točka izreka); da za objekt oziroma poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76c. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (2. točka izreka); da bo v primeru, da investitor ne bo opravil naloženega dejanja, to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka izreka); da bo stroške izvršbe plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka izvajala gradbena dela na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del, za katera pa bi si po ugotovitvi organa prve stopnje morala pridobiti lokacijsko dovoljenje in da je zato urbanistični inšpektor odredil ustavitve gradbenih del na podlagi 2. odstavka 75. člena ZUN, dokler si ne pridobi spremenjene odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožeča stranka je sicer zaprosila za spremembo odločbe o dovolitvi priglašenih del, vendar je upravni organ, pristojen za urejanje prostora, njen zahtevek zavrnil in jo napotil, da si za obravnavani poseg v prostor pridobi lokacijsko dovoljenje. Po presoji sodišča prve stopnje je zato pravilna obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da za presojo zakonitosti odločbe urbanistične inšpekcije po določbah 4. odstavka 75. člena ZUN niso pomembni razlogi, zaradi katerih je pristojni upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za spremembo odločbe o dovolitvi priglašenih del, temveč je pomembno zgolj dejstvo, da je bila njena zahteva za izdajo ustreznega dovoljenja pravnomočno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da so prepovedi, navedene v 1. odstavku 76. člena ZUN po določbah 2. odstavka 76.c člena obvezna sestavina odločbe iz 73. člena oziroma 4. odstavka 75. člena ZUN. Tožbene navedbe o parcelaciji pa je sodišče v tem upravnem sporu zavrnilo kot tožbeno novoto.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka uvodoma meni, da bi ne glede na to, da razpisa glavne obravnave ni izrecno zahtevala, sodišče prve stopnje le-to moralo razpisati, upoštevaje določbo 50. člena ZUP (pravilno ZUS), saj je v tožbi izrecno zatrjevala, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Prav tako se ni mogla opredeliti do navedb, ki jih je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, saj ji sodišče odgovora na tožbo sploh ni vročilo. Tudi se ne strinja, da so navedbe o parcelaciji tožbena novota. Te parcelacije sicer v postopku ni izrecno navajala, vendar bi morala ta okoliščina biti toženi stranki poznana, saj so ji njeni lastni podatki vselej na voljo. Sicer pa meni, da bi morala s tožbo uspeti. Ker za območje vadbenega centra v G. niso izdelani prostorski in urbanistični plani, zaradi česar tudi ni pogojev za pridobitev lokacijskega dovoljenja, je zaprosila za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ravnala se je tudi po navodilu urbanističnega inšpektorja in zaprosila za spremembo te odločbe. Ko bodo izdelani prostorski ureditveni pogoji, bo lahko pridobila tudi lokacijsko dovoljenje, ki ga sedaj pač še ne more pridobiti. Pred gradnjo je imela vso dokumentacijo. Zgolj zaradi tega, ker se upravni organ do predlagane zamenjave lesenih sten z zidanimi ni opredelil in ker taka ohranitev dotrajanih lesenih sten ni bila varna, je posegla v ta del objekta. V zvezi z 2. točko izreka odločbe urbanističnega inšpektorja, izrečeni na podlagi 76c. člena ZUN pa ponovno poudarja, da se naštete prepovedi na podlagi določbe 3. odstavka 49. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) ne uporabljajo za zemljišča, ki so s pravnomočno odločbo o parcelaciji pridobila status zazidanega zemljišča. Tak status je bil torej pridobljen z odločbo Geodetske uprave, ki bi jo tožena stranka morala poznati in jo tudi upoštevati.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Kot je navedlo sodišče prve stopnje in že pred njim tožena stranka, je urbanistični inšpektor izdal odločbo na podlagi določbe 4. odstavka 75. člena ZUN, saj je pristojni upravni organ spremembo odločbe o dovolitvi priglašenih del zavrnil, lokacijskega dovoljenja pa za območje, kjer tožeča stranka gradi sporni objekt, ob izdaji odločbe organa prve stopnje še ni bilo možno pridobiti. Za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe niso pomembne pritožbene navedbe, da bi bila ohranitev dotrajanih lesenih sten z vidika stabilnosti in varnosti objekta nepravilna in nelogična in da je zato posegla v ta del objekta, ker se upravni organ do predlagane zamenjave lesenih sten z zidanimi ni opredelil. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je v upravnem postopku bilo pomembno zgolj dejstvo, da je bila tožničina zahteva za izdajo ustrezno spremenjenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena.

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale oziroma kadar so izrecno zatrjevale, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v nekaj odločbah zelo zožujoče razlagalo to določbo (Up-395/03, Up-551/03 in Up-197/02), vendar sodbe ni razveljavilo. Navedene odločbe ustavnega sodišča je zato mogoče razumeti le kot zahtevo, naj sodišča to zakonsko določbo uporabljajo ustavi prijazno, predvsem tudi s stališča, naj postopek v vsakem posameznem primeru zagotavlja uresničevanje pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave, znotraj tega zlasti uresničevanje načela kontradiktornosti v sodnem postopku.

Tudi iz pritožbe je razvidno, da se sama tožeča stranka zaveda, da gre v bistvu le za vprašanje pravne presoje vsebine listin, ki so ves čas v spisu in katerih vsebina (ne pa tudi pravni pomen) ni bila nikoli sporna. Tožeča stranka torej s tem, ko ni bilo glavne obravnave, ni bila prikrajšana za kontradiktorni postopek, kjer bi lahko ponujala dokaze in spodbujala nasprotne navedbe.

Pritožbeno sodišče zavrača nadaljnji pritožbeni ugovor, da se ni mogla opredeliti do navedb, ki jih je tožena stranka poslala v odgovoru na tožbo, ki ji ga sodišče prve stopnje ni vročilo.

Opustitev vročitve predstavlja po presoji pritožbenega sodišča kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa v konkretnem primeru ni mogla vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pravica stranke biti seznanjena z vsemi navedbami nasprotne stranke, da bi lahko nanje odgovorila in tako varovala svoje pravice, ne zahteva od sodišča, da ji vroči vse vloge. Sodišče je dolžno seznaniti stranko z novimi navedbami nasprotne stranke, če so te navedbe odločilne (bistvene) za odločanje o stvari. Kršitev bi torej bila podana, če bi sodišče stranki ne vročilo vloge, ki bi vsebovala navedbe, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev, pa z njimi še ni bila seznanjena in nanje ni imela možnosti odgovoriti. Pritožbeno sodišče je po pregledu predloženih listin ugotovilo, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navajala novih dejstev in ni predlagala novih dokazov, saj se je sklicevala le na odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, ki pa je bila tožeči stranki seveda vročena.

Razlaga tožeče stranke, da se prepovedi iz 4. in 6. točke 76c. člena ZUN na podlagi določbe 3. odstavka 49. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) ne uporabljajo za zemljišča, ki so s pravnomočno odločbo o parcelaciji pridobila status zazidanega zemljišča, po presoji pritožbenega sodišča nima podlage v navedeni določbi ZSZ. Z določbo 49. člena je ZSZ omogočil parcelacijo tistih zemljišč, ki so bila ob uveljavitvi tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij. Za parcelacijo takega zemljišča morata biti torej izpolnjena kumulativno oba prej navedenega pogoja. Določba 3. odstavka 49. člena ZSZ pa se nanaša na 2. odstavek 49. člena ZSZ, ki je namenjen primerom parcelacije takega zemljišča. Za te parcelacije pa je zakon izrecno določil, da se ne uporabljajo prepovedi iz 4. in 6. alinee 1. odstavka 76c. člena ZUN (vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, promet z njimi ali z zemljiščem, na katerem je).

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.