Jedro

Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene. Kljub temu pa mora v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS).

Različna obravnava bistveno enakih položajev je dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog, ki ga mora sodišče navesti in obrazložiti v razlogih sodbe, saj je le na ta način mogoča presoja njene zakonitosti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obsojenemu A. A. v izrečeni stranski denarni kazni višina dnevnega zneska zniža na 10,00 (deset) EUR in se nato, ob nespremenjenem številu 80 (osemdesetih) dnevnih zneskov, denarna kazen zniža na 800,00 (osemsto) EUR.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 59244/2020 z dne 3. 6. 2021 obsojenca A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Ob uporabi omilitvenih določil iz 50. člena in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 je vsakemu izreklo kazen dve leti zapora in denarno kazen, ki znaša za obsojenega A. A. 80 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar je 1.600,00 EUR, za obsojenega B. B. pa 80 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar je 800,00 EUR. Odločilo je, da sta obsojenca denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obsojencema je v izrečene kazni vštelo čas odvzema prostosti, obsojenemu A. A. pa izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov. Oba obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenega A. A. in zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega A. A. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma mu izreče pogojno obsodbo, podrejeno naj ga mileje kaznuje, skrajno podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je odgovorila na zahtevo in na podlagi drugega odstavka 421. člena ZKP Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da višina obsojencu izrečene zaporne in denarne kazni ustreza razponom, ki jih določa kazenski zakonik. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje dosegajo standarde, kot veljajo za obrazloženost drugostopenjske odločbe, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ostale navedbe sodijo v polje uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj zagovorniki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in podajajo lastno oceno olajševalnih ter obteževalnih okoliščin, relevantnih za odmero kazni, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dopustno.

4. O odgovoru se je izjavil obsojeni A. A. (list. št. 1.153-1.160), ki v svoji vlogi uveljavlja nove kršitve zakona, zlasti iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo po vzoru precedenčne sodbe v zadevi I Ips 44415/2010 po uradni dolžnosti razveljavi. Obsojenčevi zagovorniki se o odgovoru niso izjavili.

B-I.

5. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki so pravočasno zatrjevane (tretji odstavek 421. člena ZKP) in materialno izčrpane, kar pomeni, da jih je vložnik uveljavljal že v postopku s pritožbo, pa jih višje sodišče ni upoštevalo, oziroma jih v tem postopku ni mogel uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče glede na navedene kriterije nima podlage za presojo kršitev zakona, ki jih v svoji izjavi sodiščema prve in druge stopnje očita obsojeni A. A., saj je bila njegova vloga podana po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in po svoji vsebini v celoti presega očitke, ki so bili obravnavani v postopku z rednim pravnim sredstvom.

B-II.

6. Obsojencema se v predmetni zadevi očita, da sta kot člana hudodelske združbe v bližini slovensko-hrvaške meje v vozilo prevzela osem tujcev, ki niso imeli dovoljenj za vstop v RS ali prebivanje v njej, ter jih nato proti plačilu prevažala po ozemlju RS v smeri proti Italiji (tri na zadnjih sedežih, pet pa v prtljažniku), pri čemer sta se pri vožnji izmenjala, obsojeni B. B. pa je soobsojencu A. A. pomagal tudi z navigacijo in tujcem dajal navodila, naj se sklonijo, da ne bi bili opaženi. Obsojenca je pri kaznivem dejanju zalotila in zaustavila policija.

7. Zahteva zastopa stališče, da bi morala biti obsojenemu A. A. za očitano kaznivo dejanje izrečena pogojna obsodba, saj so glede na njegove osebnostne okoliščine (priznanje in obžalovanje kaznivega dejanja, nekaznovanost in vzorno vedenje v priporu) podani vsi pogoji za izrek opozorilne sankcije iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1. Zagovorniki s temi navedbami ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč trdijo, da sodišči prve in druge stopnje nista uporabili določb o pogojni obsodbi, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji. To je lahko razlog za vložitev pritožbe, s katerim se izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije (prvi odstavek 374. člen ZKP), ne pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato navedbe v tem delu ne morejo biti uspešne.1

8. Vložniki grajajo nadalje tudi obsojencu izrečeno stransko denarno kazen. Osrednji očitek zahteve v tem delu je v trditvi, da sta bila soobsojenca A. A. in B. B. pri izrekanju te sankcije obravnavana neenako, saj sta jima bili za kaznivo dejanje izrečeni bistveno različni denarni kazni, čeprav so njune premoženjske razmere v bistvenem enake. Oba obsojenca sta pred odvzemom prostosti opravljala delo (obsojeni A. A. je bil redno zaposlen, obsojeni B. B. pa je opravljal priložnostna dela), medtem ko sta bila v času izreka izpodbijane sodbe oba brez zaposlitve, premoženja in dohodkov. Slednje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 28. točki prvostopenjske sodbe, saj sta bila obsojenca na tej podlagi oproščena plačila stroškov kazenskega postopka. Vložniki uveljavljajo, da je bil obsojeni A. A. v razmerju do soobsojenega B. B. postavljen v neenakopraven položaj, sodišči prve in druge stopnje pa razlikovanja med njunima položajema nista obrazložili oziroma nista navedli razlogov, ki bi bili razumni in življenjsko sprejemljivi.

9. Odločba o kazenski sankciji se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji bo podana, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), kar po ustaljeni praksi pomeni, da izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, oziroma ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči.2 Vrhovno sodišče redoma sodi, da v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.3 Kljub temu pa mora v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine,4 med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS).

10. Splošno načelo enakosti pred zakonom, iz katerega je izpeljano tudi načelo enakega varstva pravic, narekuje, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.5 Navedeno načelo ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi sodno vejo oblasti.6 Različna obravnava bistveno enakih položajev je dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog, ki ga mora sodišče navesti in obrazložiti v razlogih sodbe, saj je le na ta način mogoča presoja njene zakonitosti. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da načelo enakosti in načelo enakega varstva pravic sodišče zavezujeta, da (i) v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno ter (ii) da strankam zagotovi enako obravnavanje.7

11. V predmetni zadevi iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obema obsojencema določilo enako število dnevnih zneskov denarne kazni, višino dnevnega zneska pa odmerilo glede na njune premoženjske razmere (tč. 21 prvostopenjske v zvezi s tč. 13 do 18 drugostopenjske sodbe). Razlikovanje v višini dnevnih zneskov je oprlo na ugotovitev, da je obsojeni A. A. pred odvzemom prostosti prejemal mesečne dohodke v višini okoli 900,00 EUR iz naslova redne zaposlitve v Italiji, soobsojeni B. B. pa pred prijetjem ni bil zaposlen, temveč je opravljal občasna priložnostna dela. Sodišče prve stopnje je istočasno ugotovilo, da sta oba obsojenca brez premoženja in trenutno brez zaposlitve ter rednih dohodkov, saj jima je bila odvzeta prostost. Na tej podlagi je sprejelo tudi odločitev, da se ju oprosti plačila stroškov kazenskega postopka (tč. 28 izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje je razlogom prvostopenjske sodbe pritrdilo in pritožbeni očitek o neenaki obravnavi soobsojencev zavrnilo z argumentom, da so bile pri njima ugotovljene različne premoženjske razmere, ki utemeljujejo tudi različno določeno višino dnevnega zneska denarne kazni (tč. 17 drugostopenjske sodbe).

12. Očitki vložnikov, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj sta bili obsojencema izrečeni stranski denarni kazni v različnih višinah, niso utemeljeni. V izpodbijani sodbi so navedeni razlogi, ki so sodišči vodili v izrek denarnih kazni vsakemu izmed obsojencev, zato zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, kolikor se očitki nanašajo na sodbo sodišča druge stopnje, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče kljub temu ne more odreči utemeljenosti trditvam, da sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi za razlikovanje med položajema obeh obsojencev pri odmeri višine dnevnega zneska denarne kazni nista ponudili razlogov, ki bi bili razumni in bi lahko utemeljevali njuno različno obravnavo, kar pomeni, da sta z izpodbijano odločbo o kazenski sankciji posegli v ustavne pravice obsojenega A. A. iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in 22. člena Ustave RS ter na ta način prestopili okvir, ki jima ga pri izrekanju kazni daje zakon na podlagi določb Ustave RS.

13. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je mogoče razbrati, da je edina razlikovalna okoliščina med položajema soobsojencev A. A. in B. B. dejstvo, da je imel prvi pred odvzemom prostosti (tj. več kot pol leta pred izrekom prvostopenjske sodbe) redno zaposlitev, medtem ko je drugi opravljal (zgolj) priložnostna dela. Sodišče prve stopnje za obsojenega A. A. ni ugotovilo, da bi zaradi prejemanja rednih mesečnih dohodkov v znesku 900,00 EUR razpolagal s kakšnimi prihranki, temveč je – nasprotno – presodilo, da nima nobenega premoženja (tč. 28 prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila obema obsojencema zaradi očitanega kaznivega dejanja odvzeta prostost, zaradi česar sta oba brez zaposlitve in dohodkov. Obema je izreklo zaporno kazen v trajanju dveh let, kar pomeni, da morebiten rok za obročno plačilo denarne kazni ne more segati onkraj njunega odvzema prostosti (peti odstavek 47. člena KZ-1). Na podlagi njunih premoženjskih razmer je oba obsojenca v nadaljevanju tudi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in stroškov zagovornikov, ki so jima bili postavljeni po uradni dolžnosti.

14. V opisanih ugotovitvah sodišča prve stopnje se razlika v premoženjskem stanju obeh obsojencev, na katerem temelji njuno različno obravnavanje pri izrekanju stranske denarne kazni, pokaže zgolj kot navidezna. Oba obsojenca sta namreč po ugotovitvah nižjih sodišč brez premoženja, zaposlitve in dohodkov, torej v bistveno enakem položaju, kar bi se moralo odraziti tudi pri višini dnevnega zneska denarne kazni, ki jo je sodišče izreklo vsakemu izmed obsojencev. Sodišči prve in druge stopnje za razlikovanje med položajema soobsojencev nista ponudili in obrazložili nobenega razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari in bi narekoval njuno neenako obravnavo pri denarnem sankcioniranju, zato odločba o stranski kazni za obsojenega A. A. krši kazenski zakon na način iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS in 22. členom Ustave RS.

15. Vrhovno sodišče je ugotovljeno kršitev glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo z uporabo pooblastila iz prvega odstavka 426. člena ZKP na način, da je izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah za obsojenega A. A. spremenilo tako, da je višino dnevnega zneska denarne kazni in skupni znesek stranske denarne kazni znižalo na enako višino, kot je bila določena in odmerjena za soobsojenega B. B. 16. Vložniki si z zahtevo prizadevajo za (še) nižjo odmero stranske denarne kazni, vendar s svojimi preostalimi navedbami ostajajo v polju izpodbijanja primernosti izrečene stranske denarne kazni, kar ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

C.

17. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti glede na navedeno delno ugodilo in ob upoštevanju narave ugotovljene kršitve kazenskega zakona izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah za obsojenega A. A. spremenilo tako, da je v izrečeni stranski denarni kazni višino dnevnega zneska znižalo na 10,00 (deset) EUR in nato, ob nespremenjenem številu 80 (osemdesetih) dnevnih zneskov, denarno kazen znižalo na 800,00 (osemsto) EUR. Ker drugih zatrjevanih kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP ni ugotovilo, je zahtevo za varstvo zakonitosti v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Ker so zagovorniki z zahtevo delno uspeli, sodna taksa za obsojenca ni bila določena (98.a člen ZKP v zvezi s smiselno uporabo prvega odstavka 96. člena ZKP).

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021 in druge. 2 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 169/2009 z dne 10. 9. 2009 in I Ips 189/2009 z dne 17. 9. 2009, med novejšimi pa I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021. 3 Tako denimo sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020, I Ips 30850/2010-182 z dne 21. 8. 2014, I Ips 479/2010-52 z dne 3. 2. 2011 in številne druge. 4 Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006. Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 376/2007 z dne 7. 2. 2008 in I Ips 41479/2010-139 z dne 13. 12. 2012. 5 Glej odločbe Ustavnega sodišča RS Up-804/14-11 z dne 19. 1. 2017 (tč. 5 obrazložitve), Up-134/15-15, U-I-29/15-8 z dne 12. 7. 2018, in U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020 (tč. 5 obrazložitve). 6 Prav tam. 7 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006, I Ips 312/2004 z dne 23. 3. 2006 in I Ips 159/2003 z dne 9. 3. 2006