Jedro

Trditveno breme je na strankah (2.odst.7.čl. ZPP). Sodišče ne raziskuje dejstev, ki jih stranke niso navedle, razen če ugotovi, da želijo stranke razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (4.odst.7.čl. in 3. odst.3.čl. ZPP). Zato ni mogoče šteti kot napako v postopku dejstva, da ni bil zaslišan zapisovalec oporoke. Tožeča stranka namreč ni navedla, kdo naj bi to bil. Po uradni dolžnosti se sodišču s tem vprašanjem nikakor ni bilo treba ukvarjati.

Izrek

Revizija tožnika S. Z. se zavrne kot neutemeljena. Revizija tožnice J. D. se zavrže. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stroške revizijskega postopka v znesku 6.637,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.11.1995 dalje do plačila, v 15 dneh da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka pok. T. Z.z dne 12.9.1981 neveljavna, in podredni zahtevek na plačilo zneska 368,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Vzelo je na znanje umik tožbe druge tožnice J. D.. Ugotovilo je, da odraža oporoka pravo voljo oporočiteljice, ki je bila ob zapisu oporoke popolnoma razsodna. Podpisi oporočiteljice in oporočnih prič so pristni. Oporoka je bila sestavljena v skladu z določbo 64.čl. zakona o dedovanju. Tožeča stranka ni dokazala obstoja kakšne druge oporoke. V zvezi z zavrnitvijo podrejenega zahtevka pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik plačal del oskrbnine za svojo mater, kar je bil glede na določbo 124.čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan storiti.

Proti tej sodbi se je pritožil prvi tožnik S. Z. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je opravilo zadnjo glavno obravnavo brez udeležbe tožnika in njegove odvetnice, je ugotovilo, da sta bila oba pravilno povabljena. Zato je sodišče ravnalo v skladu z določbo 295.čl. ZPP, ko je obravnavo vseeno opravilo. Potrdilo je dejanske ugotovitve in pravna stališča prvostopne sodbe in opozorilo, da bi morala tožeča stranka zatrditi in dokazati obstoj druge oporoke, njeno vsebino in obliko, če bi želela doseči rekonstrukcijo oporoke v tej pravdi.

Proti tej sodbi vlagata revizijo oba tožnika. Uveljavljata vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP in smiselno predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajata pri očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje opravilo obravnavo v odsotnosti tožeče stranke, ki je bila zadržana in se je opravičila. Zaradi tega ni mogla predlagati novih dokazov in so ostale nepojasnjene okoliščine, v katerih je oporoka nastala. Navajata razloge, zaradi katerih dvomita v pravilnost oporoke in se pri tem opirata na neskladnost v izpovedbi oporočnih prič Z. in R. Opozarjata na nepojasnjene grafološke podrobnosti v R.podpisu. Navajata, da ni ugotovljeno, kdo je bil pisec oporoke. To pa bi bilo pomembno, ker bi ga bilo treba zaslišati in grafološko preizkusiti njegovo pisavo. Omenjata, da nista bila zadovoljna z delom grafologa in da niso bile zaslišane priče, ki sta jih predlagala. V zvezi z zavrnitvijo podrejenega zahtevka menita, da bi stroške oskrbe moral nositi univerzalni dedič, ne pa volilojemniki oziroma nujni dediči. Druga tožnica pa izjavlja, da tožbe ni nikdar umaknila.

Prva in druga toženka v odgovoru na revizijo opozarjata na nedopustnost revizije druge tožnice in na to, da tožeča stranka predvsem izpodbija dejanske ugotovitve, kar ni dovoljeno. Polemizirata s posameznimi revizijskimi navedbami in jih zavračata. Predlagata zavrnitev revizije in zahtevata povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Tretji toženec na revizijo ni odgovoril in tedanje Javno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija tožnika S. Z. ni utemeljena, revizija tožnice J.D. pa ni dovoljena.

Vse revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka ocenjuje uspeh dokaznega postopka in s katerimi opozarja na neugotovljena dejstva, merijo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po izrečni določbi 3. odst. 385.čl. ZPP pa iz tega razloga revizije ni. Zato se revizijsko sodišče ne more ukvarjati z dokazno oceno; svojo odločitev mora opreti na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji. K temu je glede na revizijske pomisleke v zvezi z ugotovitvijo pisca oporoke in drugih okoliščin, ki jih tožeča stranka šteje za pomembne, pa niso raziskane, treba dodati, da je trditveno breme na strankah (2. odst.7.čl. ZPP). Sodišče ne raziskuje dejstev, ki jih stranke niso navedle, razen če ugotovi, da želijo stranke razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (4. odst. 7.čl. in 3. odst. 3.čl. ZPP). Zato ni mogoče šteti kot napako v postopku dejstva, da ni bil zaslišan zapisovalec oporoke. Tožeča stranka namreč ni navedla, kdo naj bi to bil. Po uradni dolžnosti se sodišču s tem vprašanjem nikakor ni bilo treba ukvarjati.

V postopku na prvi in drugi stopnji so bila ugotovljena vsa dejstva, ki so potrebna za pravilno uporabo materialnega prava. Glede na primarni tožbeni zahtevek sta sodišči ugotavljali veljavnost oporoke pok. T. Z. z dne 12.9.1981. Ugotovljeno je, da je bila oporoka sestavljena oblično pravilno kot oporoka pred pričami, ugotovljena je bila pristnost podpisov oporočiteljice in obeh oporočnih prič, ugotovljeno je bilo, da je oporočiteljica osebno predložila oporoko v sodno hrambo in s tem je opredeljen datum, pred katerim je bila oporoka vsekakor sestavljena, nadalje je bila ugotovljena oporočna sposobnost oporočiteljice in dejstvo, da vsebina oporoke ustreza njeni oporočni volji. Vse ostalo, kar omenja revizija, zlasti kdo je oporoko zapisal in kakšne so pomanjkljivosti v prepisih in fotokopijah oporoke, za odločitev o veljavnosti oporoke ni pomembno. Glede na to revizijsko sodišče ugotavlja, da pravila postopka niso bila kršena in da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prvega tožnika kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Druga tožnica J. D.je na glavni obravnavi dne 8.5.1992 (l. št. 88 in 89) v svojem imenu in zase umaknila tožbo in priznala oporoko svoje matere T. Z. kot veljavno. Izrečno je umaknila tudi podrejeni zahtevek na povračilo oskrbnine za mater. Zato o njenem zahtevku sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, temveč je s sklepom vzelo umik tožbe na znanje. Tega sklepa tožnica ni izpodbijala s pritožbo. Ker torej s sodbo druge stopnje ni bilo odločeno niti o njenem tožbenem zahtevku, niti o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, tožnica ni upravičena stranka za vložitev revizije zoper sodbo druge stopnje. Njena revizija zato ni dovoljena (2. odst. 389. čl. ZPP) in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odst. 166.čl. ZPP. Priznani stroški so v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo.