Jedro

Tožnika v postopku za razglasitev zemljišča za grajeno javno dobro nista mogla imeti položaja stranke, ki je oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Postopek se namreč začne po uradni dolžnosti in ne poteka "zoper" nikogar, saj se zaključi z ugotovitveno odločbo, v obravnavani zadevi pa je toženka tudi izključna zemljiškoknjižna lastnica parcele, na katero se je postopek nanašal. Po drugi strani pa je res, da bi izid postopka zaradi pravnih posledic razglasitve nepremičnine za grajeno javno dobro lahko vplival na pravni položaj tožnikov v postopku za določitev meje predmetne nepremičnine. Tožnikoma bi zato utegnil iti položaj stranskega udeleženca, torej osebe, ki ima pravico udeleževati se (tujega) upravnega postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla pritožbo tožnikov zoper njeno odločbo št. 358-8/2006 z dne 12. 6. 2006, s katero je določila grajeno javno dobro lokalnega pomena na več nepremičninah v katastrski občini..., med drugim na parceli št. 222/12. V obrazložitvi tega sklepa toženka meni, da tožnika ne izkazujeta pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj navedena odločba ne posega v njune pravice ali pravne koristi. Navedena nepremičnina je namreč ves čas v lasti A., poleg tega pa je z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest kategorizirana kot lokalna krajevna cesta in lokalna glavna cesta. Njena razglasitev za grajeno javno dobro v ničemer ne spreminja pravnega in dejanskega stanja, niti ni bilo s to razglasitvijo poseženo v lastninsko pravico tožnikov. Poleg tega je bila pritožba prepozna in to kljub temu, da tožnika navajata, da sta se z navedeno odločbo seznanila šele 31. 3. 2015. Nepravdni postopek določitve meje med parcelo 223/1 in 222/12, obe k. o. ..., namreč poteka že od leta 2005, razglasitev nepremičnine za grajeno javno dobro pa je bila opravljena leta 2006, kar je bilo zaznamovano tudi v zemljiški knjigi.

2. Župan A. je kot drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep.

3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta bila z omenjeno odločbo A. iz leta 2006 seznanjena šele s prevzemom "kopije iz zemljiške knjige", vezane na postopek sodne določitve meje, ki že od leta 2005 poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Takoj po prevzemu listine iz zemljiške knjige sta vložila pritožbo, saj odločba posega v takrat že sporni del zemljišča, na katerega se nanaša navedeni postopek za sodno določitev meje. Sporni prostor dejansko nikoli ni bil grajeno javno dobro, toženka pa ga je za javno dobro razglasila izključno zato, ker sodišča pri določitvi meje pri kategoriji javnega dobra uporabljajo katastrske podatke, tudi če niso povsem pravilni in usklajeni z dejanskim stanjem. Ta del zemljišča tožnika uporabljata v okviru ograjene parcele svojega objekta že od postavitve objekta naprej, ravnanje toženke pa pomeni odrekanje pravice do pritožbe in s tem grobo kršenje temeljnih pravil in ustavno varovanih pravic. Sodišču smiselno predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter dodaja, da bi tožnika lahko v postopku za razglasitev javnega dobra sodelovala le kot stranska udeleženca, kar pomeni, da bi lahko vložila pritožbo šele, ko bi jima bila odločba vročena in s tem procesnim priznanjem priznano, da imata zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je bila odločba, zoper katero sta se želela tožnika pritožiti pa je bila njuna pritožba z izpodbijanim sklepom zavržena, izdana v letu 2006 in tedaj tudi vpisana v zemljiško knjigo, saj tožnika teh navedb toženke ne izpodbijata. Prav tako ni sporno, da je pri nepremičnini, ki je bila z omenjeno odločbo razglašena za javno dobro, v zemljiški knjigi vpisano lastništvo toženke in da v zvezi s to parcelo že od leta 2005 poteka postopek za sodno določitev meje.

7. Po prvem odstavku 21. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) objekt oziroma njegov del, ki je po določbah tega zakona lahko grajeno javno dobro, pridobi status grajenega javnega dobra z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. Posledica pridobitve javnega dobra je (med drugim), da na taki nepremičnini ni mogoče pridobiti lastninske ali kakšne druge stvarne pravice s priposestvovanjem, prav tako pa ne more biti predmet izvršbe.

8. Iz navedene zakonske ureditve izhaja, da tožnika v postopku za razglasitev zemljišča za grajeno javno dobro nista mogla imeti položaja stranke, ki je oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Postopek se namreč začne po uradni dolžnosti in ne poteka "zoper" nikogar, saj se zaključi z ugotovitveno odločbo, v obravnavani zadevi pa je toženka tudi izključna zemljiškoknjižna lastnica parcele, na katero se je postopek nanašal. 9. Po drugi strani pa je res, da bi izid postopka zaradi pravnih posledic razglasitve nepremičnine za grajeno javno dobro lahko vplival na pravni položaj tožnikov v postopku za določitev meje predmetne nepremičnine. Tožnikoma bi zato utegnil iti položaj stranskega udeleženca, torej osebe, ki ima pravico udeleževati se (tujega) upravnega postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Po tretjem odstavku 43. člena ZUP ima taka oseba v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. 10. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko (...) (drugi odstavek 229. člena ZUP). Če se stranka, ki ni bila udeležena v postopku, pritoži tedaj, ko se je pritožbeni rok že iztekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku, se pritožba obravnava kot predlog za obnovo postopka (peti odstavek 235. člena ZUP).

11. Nobena od strank tega upravnega spora ne zatrjuje, da bi tožnika zahtevala vročitev odločbe v odprtem pritožbenem roku. Toženka bi torej morala pritožbo tožnikov obravnavati kot predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker jima ni bila dana možnost udeležbe v postopku, čeprav menita, da bi v postopku morala biti udeležena kot stranska udeleženca. Tudi v tem primeru pa se po preteku 3 let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati (četrti odstavek 263. člena ZUP). Neglede na to, da je vlogo nepravilno štela za pritožbo, kot je bila tudi naslovljena, je toženka ravnala pravilno, ko je to vlogo kot prepozno zavrgla (drugi odstavek 267. člena ZUP).

12. Sodišče pa pripominja še, da se toženka utemeljeno, čeprav dokaj nedoločno sklicuje tudi na tako imenovani publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo (6. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). Če je vpis pravice oziroma pravnega dejstva dovoljen, se namreč šteje, da je ta pravica oziroma to pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva oziroma prejem listine, na podlagi katere je o vpisu odločilo po uradni dolžnosti, in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano. Tožnika v obravnavani zadevi niti ne zatrjujeta, da bi vložila pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka v 15-ih oziroma 30-ih dneh po vpisu razglasitve nepremičnine za javno dobro v zemljiško knjigo.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep sicer pravilen in zakonit, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so v njem navedeni. Ker ti razlogi v celoti izhajajo tako iz (med strankama nespornega) relevantnega dejanskega stanja, kot iz trditvene podlage obeh strank, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnika sta v tožbi sicer navedla vrsto dokazov, vendar - kot že povedano - dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oziroma predlagani dokazi niso bili pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.