Jedro

Opravljanje dela pod vplivom alkohola pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je zato tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Delodajalec ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da v okviru obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer preveri, ali delavec lahko varno opravlja delo. Eden od pogojev za varno opravljanje dela pa je tudi ta, da delavec na delu ni pod vplivom alkohola.

Ni mogoče govoriti o šikaniranju ali diskriminaciji, če delodajalec odredi preizkus alkoholiziranosti pri delavcu, ki že na zunaj kaže znake vinjenosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana, da mu delovno razmerje ni prenehalo 13. 9. 2013 temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki tožniku pripadajo iz delovnega razmerja. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto KV gradbinca asfalterja, enota ..., da mu prizna delovno dobo in ga prijavi v socialno zavarovanje za ves čas od 13. 9. 2013 do vrnitve na delo, mu za ta čas obračuna bruto plačo po posameznih mesecih, kot da bi ves čas delal in mu jo izplača in sicer tako, da najprej obračuna in plača z zakonom določene prispevke za socialno varnost in davek od osebnih prejemkov, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek, da se ugotovi, da ni bilo pogojev za prepoved opravljanja dela za čas od 3. 9. 2013 do 13. 9. 2013, da se mu za ta čas obračuna razlika do celotne bruto plače, kot da bi ves čas delala in sicer tako, da se naprej obračuna in plača z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 ter da se mu povrne stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbam prič A.A. in B.B., ki pa sta pogodbeno vezana na toženo stranko in zato od nje odvisna. Neverodostojnost obeh prič izhaja že iz njunih nasprotujočih si izjav. Tako je B.B. najprej izpovedal, da je bil tožnik po njegovem mnenju nesposoben za delo, v nadaljevanju pa, da je tožnik pospravljal opažni material po gradbišču. V kolikor bi bil tožnik tako močno vinjen, kot sta obe priči prikazovali (stopnja alkohola 1,56 mg/l alkohola v izdihanem zraku), potem tožnik ne bi bil sposoben za nobeno delo. V kolikor bi sodišče postavilo izvedenca alkoholimetrične stroke, bi ugotovilo, da priči ne govorita resnice. Izvedenec bi lahko povedal, ali bi bil tožnik 2. 9. 2013 sploh sposoben opravljati delo, če je bil res tako alkoholiziran, kot je navedeno v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom. Tožniku je bilo onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Morebitna prisotnost alkohola v organizmu delavca, ki je ostala od prejšnjega dne (sploh če gre za delavčev rojstni dan) ne more biti okoliščina, ki bi ob upoštevanju vseh interesov obeh pogodbenih strank dopuščala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Brez dokazne podlage je ocena sodišča prve stopnje, da se je s tožnikovo vinjenostjo na delovnem mestu povečala možnost nastanka škode na gradbišču oziroma možnost poškodbe. Gre za golo sklepanje, brez dejanske podlage. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka pogoj iz 109. člena ZDR-1 izkazala z navedbami, da je tožnika predhodno večkrat ustno opozorila. V kolikor bi tožnik dejansko kršil delovne obveznosti in na delo prihajal pod vplivom alkohola, bi ga tožena stranka prav gotovo pisno opozorila. Takšna opozorila obema strankama omogočajo dokazovanje, ali je bilo opozorilo dejansko izrečeno. Sodišče prve stopnje se je glede ustnih opozoril oprlo na izpovedbo priče B.B., vendar pa je njegovo izpovedbo potrebno oceniti ob upoštevanju ekonomske odvisnosti te priče od tožene stranke. Tožena stranka je preizkus alkoholiziranosti tožnika izvedla na njegov rojstni dan z namenom, da se ga znebi, saj ima tožnik zdravstvene težave. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da na delovnem mestu ni užival alkoholnih pijač. V kolikor je v organizmu tožnika ostala določena koncentracija alkohola zaradi praznovanja prejšnjega dne, to ne more predstavljati odpovednega razloga iz 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Ne gre za hujšo kršitev, prav tako pa je bila storjena nezavestno, saj se je tožnik zjutraj, ko je šel na delo in tudi ves čas dela počutil povsem treznega. Navedeno pomeni, da ni podan naklep in tudi ne huda malomarnost. Tožnik je tudi prepričan, da koncentracija alkohola v izdihanem zraku nikakor ni bila takšna kot je bila naknadno napisana v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer navedla, da ima uporabljeni alkotest H., poročilo o tehnični kontroli in kalibraciji, tožnik pa je v pripravljalni vlogi navedel, da vztraja pri navedbah v tožbi, da alkotest ni bil umirjen (pravilno umerjen) in da ni deloval točno. Iz tega izhaja, da je bilo to vprašanje sporno, zato bi delodajalec točnost naprave moral dokazati s predložitvijo listine. Priča A.A. ni mogel vedeti, ali so se v bližini nahajala topila, saj se je pri toženi stranki zadržal le toliko časa, da je z alkotestom preizkusil tožnika. Tožnik je zapisnik podpisal, ker mu je A.A. dejal, da je rezultat preizkusa 0,16 mg/l. Ob podpisu zapisnika rezultat prav gotovo ni bil 1,56 mg/l alkohola, tožnik pa dopušča možnost, da je A.A. drugačen rezultat v zapisnik vpisal naknadno, potem ko ga je tožnik že podpisal. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi zdravstvenih težav, upošteval le dokaze tožene stranke, ne pa tudi dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo zdravniškega potrdila z dne 16. 8. 2011 in obvestila Zdravstvenega doma C. z dne 11. 9. 2013, zato izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zdravniški spričevalo, ki ga je predložila tožena stranka, pri tem pa je spregledalo, da je to spričevalo iz leta 2011. Iz dokazov, ki jih je predložil tožnik izhaja, da mu je bilo 3 mesece po izdaji zdravniškega spričevala izdano zdravniško potrdilo, da tožnik zaradi bolezni ne sme opravljati del, pri katerih v primeru izgube zavesti lahko poškoduje sebe ali druge. Tožnik je bil 9. 9. 2013 ponovno na pregledu pri zdravniku medicine dela, vendar ta ni izdal ponovnega zdravniškega spričevala, s katerim bi potrdil, da je tožnik sposoben za delo, temveč je napisal, da ocene ni podal, ker zdravljenje še ni končano. Preizkus alkoholiziranosti je bil odrejen le pri tožniku. V kolikor bi bil alkotest tožniku odrejen zato, ker naj bi bil le on vinjen, potem tožena stranka preizkusa ne bi naročila že 30. 8. 2013 za 2. 9. 2013. Tožena stranka je očitno računala s tem, da bo tožnik 2. 9. 2013, ko ima rojstni dan pod vplivom alkohola in mu bo tako lahko odpovedala delovno razmerje. Iz navedenega jasno izhaja tako šikaniranje kot tudi neenako obravnavanje tožnika. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovem zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem alkoholimetrične stroke, ki bi lahko pojasnil, ali oseba s takšno stopnjo alkohola, kot se očita tožniku, sploh lahko sama pride na delo in opravlja delo. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, saj navedeno vprašanje ne more biti odločilno v tem sporu. Za obstoj hujše kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katere je bila tožniku podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni bistveno, kakšna je stopnja alkoholiziranosti in ali delavec s takšno stopnjo lahko opravlja delo, temveč zadošča, da delavec na delo pride v opitem stanju oziroma, da se na delovnem mestu nahaja pod vplivom alkohola. Odgovori, ki bi jih lahko ponudil izvedenec alkoholimetrične stroke, pa ne bi mogli privesti do drugačne odločitve v tem sporu. Tudi iz izpovedb obeh prič izhaja, da je bil tožnik vinjen, kar je bilo vidno že navzven. Navedeno pomeni, da zavrnitve dokaznega predloga tožnika ni mogoče šteti za nezakonito postopanje sodišča prve stopnje, s katerim bi mu bila kratena možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo na podlagi pooblastila, ki mu ga daje drugi odstavek 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo le dokaze tožene stranke. Očitek je neutemeljen, sodišče prve stopnje je upoštevalo vse dokaze, ki sta jih predložili obe stranki, od dokazov, ki jih je predlagal tožnik je zavrnilo le dokazni predlog za postavitev izvedenca alkoholimetrične stroke, zavrnilo pa je tudi dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče D.D.. Sodišče prve stopnje je vse relevantne dokaze tudi dokazno ocenilo, zato je neutemeljeno smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zdravstvena dokumentacija, na katero se sklicuje tožnik (priloge A3 do A6) ne more biti odločilna za odločitev v tem sporu, saj je tožena stranka dokazala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zaradi hujše kršitve pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ni res, da bi bile tožnikove zdravstvene težave dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - na tožniku je bil 2. 9. 2013 ob 9.53 uri na delovišču v E. opravljen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom znamke H., ki je bil ustrezno kalibriran; - preizkus je pokazal, da ima tožnik 1,56 mgl/l alkohola v izdihanem zraku; - preizkus alkoholiziranosti je opravil detektiv A.A., ki je za to ustrezno usposobljen in pooblaščen; - A.A. in B.B., zaslišana kot priči, sta izpovedala, da je tožnik deloval vinjeno, B.B. pa je tudi ocenil, da je bil tožnik nesposoben za delo in hojo; - tožnik je bil že pred tem večkrat ustno opozorjen zaradi alkoholiziranosti na delovnem mestu.

Okoliščina, da tožena stranka v spis ni vložila poročila o tehnični kontroli in kalibraciji alkotesta ne pomeni, da je bilo dejansko stanje glede pravilnosti preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Tožnik je v tožbi zgolj pavšalno navedel, da alkotest ni bil umerjen in da ni deloval točno, ali pa so nanj vplivali hlapi topil. Res je sicer, da bi tožena stranka od detektiva lahko pridobila poročilo o tehnični kontroli in kalibraciji št. ... z dne 7. 6. 2013, ki je navedeno v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti (sam zapisnik je v spis vložil tožnik). Vendar pa okoliščina, da tega ni storila, ne pomeni, da je zato potrebno šteti, da kalibracija ni bila opravljena. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja oprlo na prepričljivo izpovedbo priče A.A., ki je izpovedal, da se naprave kalibrirajo vsakih 6 mesecev, da jih na pregled pošlje sam in da ima s seboj potrdilo o pregledu. V kolikor bi tožnik in njegova pooblaščenka v resnici mislila, da je kaj narobe s kalibracijo (umerjenostjo) alkotesta, bi na naroku od priče lahko zahtevala, da predloži poročilo, ki ga je imela s seboj. Podobno velja glede pritožbenega vztrajanja, da je na pravilnost preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom lahko vplivala prisotnost topil. Tožnik se pri tem opira na to, da priča A.A. ni mogel vedeti, ali se v bližini nahajajo topila, češ da se je na delovišču zadržal le toliko časa, da je tožnika preizkusil z alkotestom. Tožnik je pri tem spregledal, da se izpodbijana sodba glede tega vprašanja opira tudi na izpovedbo vodje gradbišča B.B. o tem, da je bil preizkus opravljen v kontejnerju v katerem je pisarna in da tam ni bilo nobenih topil ali bencina.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot neprepričljive zavrnilo tožnikove navedbe, da mu je A.A. ob preizkusu alkoholiziranosti povedal, da je alkotest pokazal 0,16 mg/l. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo B.B., da je detektiv v zapisnik zapisal rezultat, kakršen se je pokazal na instrumentu. Neresno je pritožbeno namigovanje, da naj bi A.A. drugačen rezultat v zapisnik zapisal potem, ko ga je tožnik že podpisal. Nenazadnje je zapisnik v spis vložil tožnik, kar dokazuje, da mu je bil po opravljenem preizkusu alkoholiziranosti zapisnik dejansko vročen. Priča B.B. je tudi prepričljivo izpovedal, da je detektiv vsakemu posebej (to je tožniku, njemu in F.F.) pokazal rezultat in so vsi potrdili, da so s tem seznanjeni, vključno s tožnikom. Priča je izrecno potrdila, da je detektiv v zapisnik zapisal rezultat, kakršnega jim je pokazal na instrumentu. Sicer pa tožnik v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje sploh ni izpovedoval v smeri, ki jo sedaj uveljavlja pritožba. Tožnik je izpovedal, da zapisnika ni prav dobro razumel, da so mu nekaj pokazali in da je to tudi podpisal. Sicer pa je tožnik tudi med svojo izpovedbo pokazal nekritičnost do svojega ravnanja, saj je govoril o tem, da se tam (to je na delovišču) nahaja alkohol, da ga vsi pijejo in da ga nadrejeni niso nič opozarjali na prepoved pitja.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem alkoholimetrične stroke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Že zgoraj je razloženo, da je očitana kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja (alkoholiziranost na delovnem mestu) tožniku dokazana že z izpovedbo obeh prič o tem, da je tožnik že navzven kazal znake vinjenosti. Ta kršitev pa je dokazana tudi z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom. Stopnja alkoholiziranosti izmerjena z alkotestom, je sicer res visoka, vendar zgolj zaradi tega preizkus z alkotestom ni neverodostojen. Kot že rečeno pa za kršitev ni bistveno, koliko mg alkohola na liter izdihanega zraka je bilo v konkretnem primeru, temveč že samo dejstvo, da je tožnik na delu bil pod vplivom alkohola.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je šlo pri preizkusu alkoholiziranosti za neutemeljeno šikaniranje, ker je bil preizkus odrejen samo pri njemu. Tudi ta pritožbeni očitek kaže na tožnikovo popolno nesamokritičnost do lastnega ravnanja. Delodajalec ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da v okviru obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer preveri, ali delavec lahko varno opravlja delo. Eden od pogojev za varno opravljanje dela je prav gotovo tudi ta, da delavec na delu ni pod vplivom alkohola. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da imajo pri toženi stranki Pravilnik o prepovedi uživanja alkohola in uporabe drugih psihoaktivnih snovi med delovnim časom. Prepoved prihajanja na delo v opitem stanju, pa je razvidno tudi iz 13. člena Kolektivne pogodbe družb G., na katero se v uvodu sklicuje tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi. Ni mogoče govoriti o šikaniranju ali diskriminaciji, če delodajalec odredi preizkus alkoholiziranosti pri delavcu, ki že na zunaj kaže znake vinjenosti. Ni bistveno, ali je tožnik tega dne imel rojstni dan in tudi ne, ali je tožena stranka detektiva naročila že nekaj dni prej.

Ob dejstvu, da je bil tožnik dne 2. 9. 2013 na delu pod vplivom alkohola, res ni mogoče slediti njegovemu zatrjevanju, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ta, da ima zdravstvene težave in se ga tožena stranka zato želi znebiti. Okoliščina, da je bilo tožniku izdano zdravniško potrdilo, da zaradi bolezni ne sme opravljati del, pri kateri lahko v primeru nenadne izgube zavesti poškoduje sebe ali druge, kakor tudi dejstvo, da dispanzer za Medicino dela, prometa in športa Zdravstvenega doma C. 11. 9. 2013 ni podal ocene tožnikove delovnezmožnosti, ker zdravljenje še ni končano, ne more vplivati na presojo, ali je tožnik kršil obveznosti delovnega razmerja s tem, da je bil na delu pod vplivom alkohola. Sicer pa je bilo obvestilo z dne 11. 9. 2013, na katerega se tožnik sklicuje, izdano že po preizkusu alkoholiziranosti in prepovedi opravljanja dela, ki je bila izdana istega dne.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za oceno, da je zaradi tožnikovega vinjenega stanja obstajala večja nevarnost poškodbe. Ne glede na to, da navedeno sploh ni bistveno za presojo, ali je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je potrebno pritrditi temu stališču sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na splošno znano dejstvo, da takšno stanje (to je opitost) vpliva na kognitivne sposobnosti človeka in s tem tudi na njegovo splošno sposobnost, kot tudi na delovno zmožnost in učinkovitost ter lahko predstavlja nevarnost tako za delavca kot ostale sodelavce ter za sam delovni proces. Navedeno še toliko bolj velja za delo v gradbeništvu, ki že samo po sebi velja za dejavnost s povečanim tveganjem za nastanek poškodb pri delu.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Opravljanje dela v gradbeništvu pod vplivom alkohola prav gotovo pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s tem kršil obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil, kakor je opredeljena v 34. členu ZDR-1, kakor tudi obveznost spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu iz 35. člena ZDR-1. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnikovo krivdo pravilno opredelila kot hudo malomarnost, ko je navedla, da bi se tožnik moral in mogel zavedati, da alkoholiziran ne sme delati.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpolnjen osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. To je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Kot te okoliščine je sodišče prve stopnje na strani tožene stranke utemeljeno upoštevalo njeno izgubo zaupanja v tožnika, saj je tega že prej opozarjalo zaradi njegove alkoholiziranosti na delovnem mestu. Ta izguba zaupanja se je kazala tudi s tem, da so tožniku takoj po opravljenem preizkusu alkoholiziranosti prepovedali opravljanje dela. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo tudi predhodno opozarjanje tožnika zaradi prihajanja na delo pod vplivom alkohola, kot tudi njegovo siceršnjo nekritičnost do lastnega ravnanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.