Jedro

Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati na eni strani načelo individualizacije in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti, torej jo prisoditi glede na razmerje z drugimi (manjšimi, večjimi in katastrofalnimi) škodami ter odškodninami zanje in upoštevati druge primerljive zadeve iz sodne prakse.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 dalje do plačila, ter v odločitvi o stroških tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 805.036,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (2.12.2004) do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 80.980,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2006 do plačila, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 976.006,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 126.006,40 SIT od dne 12.1.1999 dalje do plačila in od zneska 850.000,00 SIT od dne 1.1.2002 do dne 27.6.2003 v višini 13,5 % letne obrestne mere od dne 28.6.2003 dalje do 1.1.2004 v višini 17 % letne obrestne mere in od 1.1.2004 dalje do plačila v višini 15 % letne obrestne mere. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 488.163,08 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožeča stranka se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, kot navaja, v višini 450.000,00 SIT in stroškovni del sodbe, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik v letu 1997 trpel bolečine v predelu gnojenja. Stopnja intenzivnosti bolečin je bila odvisna od njegove aktivnosti. Včasih so bile neznosne, včasih jih ni bilo, izvedenec pa je pojasnil, da stopenj bolečin natančneje ni moč opredeliti. Bolečine je opisal kot takšne, kot jih trdi bolnik pri kroničnem revmatizmu. Bolečine so odvisne od dejavnika, na katerega je tožnik lahko vplival (obremenitev noge), vendar tudi od vremena. Tožnik je zaradi bolečin moral celo leto pred operacijo jemati analgetike za lajšanje bolečin. Zaradi bolečin ni mogel hoditi, pač pa je vidno šepal. Nevšečnosti je predstavljal smrdljiv gnojni izcedek iz rane, zaradi katerega se je okrog tožnika širil neznosen smrad. Po obeh operacijah je tožnik trpel dodatne bolečine, kot so povzete v razlogih sodbe. Tožnik še danes trpi telesne bolečine v predelu noge, občasno mora poseči po analgetiku. Glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, dosojena višina denarne odškodnine ne dosega višine pravične denarne odškodnine v smislu 200. člena ZOR. Glede na sodno prakso v podobnih primerih je tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine. Enako velja za dosojeno odškodnino za prestani strah. Po osemnajstletnih težavah in večkratnih neuspešnih operativnih posegih, se je utemeljeno zbal nenadnega poslabšanja stanja v letu 1997. Tožnik je bil seznanjen z dejstvom, da bo v primeru neuspešne operacije potrebna amputacija noge. Na operaciji dne 30.1.1998 mu je bilo odvzeto tkivo za histološko preiskavo, saj se je pojavil sum na rakasto tkivo. Dne 13.2.1998 je bil odpuščen domov, na izid preiskave pa je čakal do 9.3.1998. Ves ta čas je bil v strahu, da se je razvil rak, saj so zdravniki na to posumili, poleg tega pa mu tudi povedali, da je to pogost primer ob kroničnem osteotitisu. Zaradi vseh teh skrbi in strahu je tožnik postal apatičen, saj ni videl izhoda iz težav. Ob takšni intenzivnosti prestanega strahu je tožnik upravičen do celotne vtoževane višine denarne odškodnine. Pri odmeri pravdnih stroškov je sodišče zaključilo, da je tožnik v pravdi uspel z dvema tretjinama zahtevka. To ni res. Ni bila sporna le višina odškodnine, pač pa je bila vse do naroka dne 25.1.2001 sporna pasivna legitimacija in temelj odgovornosti, temelj zahtevka (obstoj nove škode) pa je bil sporen ves čas pravdanja, zato je potrebno tudi slednje upoštevati pri uspehu tožnika v pravdi. Posamezne odvetniške storitve je sodišče obračunalo skladno s tedaj veljavno vrednostjo točke in tedaj veljavno stopnjo DDV, kar je v nasprotju 14/2 členom OT, saj je delo opravljeno in bo storitev plačana ob koncu pravdnega postopka. Zato je potrebno uporabiti sedaj veljavno vrednost točke in na vse dodati 20 % DDV. Sodišče je tudi izvedenske stroške (skupaj 180.700,00 SIT) razdelilo glede na uspeh strank v pravdi. Glede na sodno prakso ti stroški ne delijo usode ostalih pravdnih stroškov, saj gre za nujno potrebne stroške postopka in jih je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v celoti.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8.člena ZPP in pravilno ugotovilo, da je škoda, ki jo uveljavlja tožnik v pravdi, nova škoda.

Sodišče prve stopnje je tožniku za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo denarno odškodnino v višini 700.000,00 SIT in navedlo, da je pri tem upoštevalo tako mnenje izvedenca kot tudi navedbe tožnika, glede katerih je ugotovilo, da so v večjem delu skladne z izvedenskim mnenjem ter ob upoštevanju nevšečnosti, ki jih je imel tožnik zaradi gnojenja, ocenilo, da je prisojena odškodnina pravična odškodnina v skladu z določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih- ZOR (ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ustreza pa tudi uveljavljeni sodni praksi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nejasnosti glede pretrpljenih bolečin, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v sodbi, upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. V.A. in navedbe tožnika, prav tako ni nejasnosti glede dodatnih nevšečnosti, povezanih z vnetjem kosti. Iz navedb tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo, izhaja, da se mu je v letu 1997 stanje kolena močno poslabšalo in da so bile bolečine tako hude, da ni mogel hoditi. Vidno je šepal, koleno pa se je tudi bolj gnojilo. Prestati je moral dve operaciji, in sicer so mu pri prvi operaciji morali rano najprej očistiti in zatem presajali kost, druga operacija pa je bila sestavljena iz dveh, saj so mu morali najprej vzeti hrustanec iz kolka. Hude bolečine je čutil pet do šest dni, ki so jih umirili z analgetiki, nato pa je čutil zmerne bolečine še kakšne tri tedne, sedaj pa čuti bolečine dnevno. Občasno jemlje tablete proti bolečinam. Zelo moteč je bil gnojni izcedek, saj mu je iz rane neznosno smrdelo in so se ga vsi izogibali. Izvedenec je navedel, da je dve leti pred operacijo postala intenzivnost bolečin hujša, pri čemer so bile pred operacijama bolečine v predelu gnojenja včasih neznosne, včasih pa je bil tožnik brez bolečin, pri čemer je glede intenzivnosti bolečin navedel, da so bile vsaj takšne intenzivnosti kot pri vnetnem kroničnem revmatizmu. Glede bolečin po operacijah je navedel, da je tožnik po vsaki operaciji trpel do pet dni hude bolečine, do dva tedna bolečine srednje intenzivnosti in do tri tedne bolečine manjše intenzivnosti. Glede dodatnih nevšečnosti povezanih z vnetjem kosti pa je povedal, da je pojavljanje izcedka zelo moteče, povezano tudi s smradom. V tem oziru tožnik v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi sodišče prve stopnje prezrlo. Pač pa pritožba, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine priznane denarne odškodnine. Kot je sicer navedlo že sodišče prve stopnje, je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati merila iz 200. člena ZOR, ki je podlaga za določitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri pravične odškodnine mora sodišče upoštevati namen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine pa mora sodišče upoštevati na eni strani načelo individualizacije in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti, torej jo prisoditi glede na razmerje z drugimi (manjšimi, večjimi in katastrofalnimi) škodami ter odškodninami zanje in upoštevati druge primerljive zadeve iz sodne prakse. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je dosojena denarna odškodnina, glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel ter nevšečnosti med zdravljenjem, prenizka in ne dosega višine pravične denarne odškodnine v smislu 200. člena ZOR. Tožnik za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavlja denarno odškodnino v višini 1.100.000,00 SIT. Takšnemu zahtevku pritožbeno sodišče ni v celoti sledilo, pač pa je presodilo, da je glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ter nevšečnosti med zdravljenjem, razvidnih iz navedb tožnika in mnenja izvedenca, pravična denarna odškodnina, usklajena z merili iz 200. člena ZOR in podobnimi primeri iz sodne prakse, 1.000.000,00 SIT. Torej je tožena stranka za to škodo tožniku, poleg zneska 700.000,00 SIT, z obrestmi, razvidnimi iz izreka izpodbijane sodbe, dolžna plačati še znesek 300.000,00 SIT.

Prav ima pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini za sekundarni strah. Tožnik zahteva denarno odškodnino v višini 250.000,00 SIT, prisojena pa mu je bila v višini 150.000,00 SIT. Tudi glede sekundarnega strahu, ki ga je utrpel tožnik, ni nejasnosti. Tudi v tem delu pritožba le izpostavlja (poudarja) ugotovitve, do katerih je prišlo že sodišče prve stopnje. Kot je obrazložilo, je sledilo navedbam tožnika ( ta je povedal, da ga je bilo pred operacijama strah, da bo izgubil nogo, saj mu je bilo rečeno, da bo treba nogo amputirati, če operacija ne bo uspela in je zaradi tega postal apatičen, strah pa ga je bilo tudi zato, ker so sumili, da gre za raka in je v tej smeri delal tudi preiskave) in dodatnemu mnenju izvedenca, iz katerega izhaja, da je bil tožnik pred operacijama nedvomno zaskrbljen in skeptičen glede uspeha zdravljenja, saj je bil pred tem operiran kar osemkrat, operacije pa niso bile uspešne in da so take izkušnje gotovo pogojevale intenziven sekundarni strah, enako velja glede strahu, da gre za rakavo obolenje, saj je po izvedenčevih navedbah, malignizacija kroničnega osteomelitisa pogost primer. Glede na povedano, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bil pri tožniku prisoten strah za potek zdravljenja že v času pred operacijama, ko so se njegove težave ponovno začele stopnjevati, da se je intenzivnost strahu v času operacij močno povečala, kot tudi, da je strah pri tožniku pustil posledice, saj je zaradi možnosti neuspeha operacije postal apatičen, utemeljen pa je bil strah tudi zaradi možnosti rakavega obolenja. Tudi pri odmeri denarne odškodnine za strah, mora sodišče upoštevati zgoraj navedena merila iz 200. člena ZOR. Ob upoštevanju vseh okoliščin, zlasti pa intenzivnosti in trajanja strahu, da utegne tožnik, če tudi zadnji dve operaciji ne bi bili uspešni, izgubiti nogo, ter da gre za rakavo obolenje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravična denarna odškodnina za sekundarni strah, 250.000,00 SIT, to je toliko, kolikor tožnik zahteva. Glede na navedeno, je tožena stranka tožniku dolžna plačati poleg dosojenega zneska 150.000,00 SIT, ki je razviden iz izpodbijane sodbe, še znesek 100.000,00 SIT.

Skupaj je torej tožena stranka za negmotno škodo poleg zneska 850.000,00 SIT z obrestmi, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, dolžna tožeči stranki plačati še znesek 400.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 do plačila (to je od datuma, od katerega je tožnik uveljavljal plačilo zamudnih obresti).

Prav pa ima pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških tožeče stranke na novo. Tožnik v pravdi ni uspel le z razmeroma majhnim delom zahtevka (glede zahtevka za pretrpljene telesne bolečine, kolikor ta presega 1.000.000,00 SIT, to je 100.000,00 SIT), zaradi katerega niso nastali posebni stroški, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške (3. odstavek 154. člena ZPP). V zvezi z odmero stroškov tožnik tudi utemeljeno opozarja, da je bila kršena določba 2. odstavka 14. člena Odvetniške tarife (OT). Pooblaščencem, ki so odvetniki, se odmerijo potrebni izdatki in nagrada po odvetniški tarifi (1. odst. 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 15/03 z dne 14.2.2003). Prej citirani člen Odvetniške tarife določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV. Zato mora sodišče pri odmeri stroškov upoštevati vrednost točke ob odmeri, to je 110 SIT. Glede na posamezne stroške za odvetnika, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo in jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče ne navaja ponovno, pač pa se nanje sklicuje, predstavljajo ti stroški skupaj 3.470 točk , kar skupaj z materialnimi stroški v višini 44,70 točk (3. odstavek 13. člena OT) predstavlja 3.514,70 točk oziroma 386.617,00 SIT. K temu je treba dodati potne stroške v skupnem znesku 56.380,00 SIT in skupne stroške izvedenca 180.700,00 SIT, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, k seštevku teh stroškov, zmanjšanih za znesek potnih stroškov tožnika (6000,00 SIT + 1000,00 SIT + 16.000,00 SIT), 600.697,00 SIT je treba dodati DDV po stopnji 20%, kar znaša 120.139,40 SIT in skupni znesek sodnih taks 61.200,00 SIT. Pravdni stroški tožnika na prvi stopnji, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti, znašajo skupaj 805.036,40 SIT, ki jih je tožena stranka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (2.12.2004) do plačila, v petnajstih dneh.

Glede na obrazloženo je torej pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o višini dosojene odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za sekundarni strah, prav tako glede pravdnih stroškov (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka v pritožbi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, ji mora tožena stranka povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka v znesku 80.980,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2006 do plačila, v petnajstih dneh. Te stroške predstavljajo strošek sestave pritožbe v višini 375 točk OT, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 41.250,00 SIT, materialni stroški v višini 900,00 SIT, DDV po stopnji 20% (od zneska 42.150,00 SIT), ki znaša 8.430,00 SIT in sodna taksa za pritožbo v znesku 30.400,00 SIT.