Jedro

Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da je do poškodbe tožnikovega kolena prišlo zaradi udarca stopnice vagona ob njegovem zanihanju po spetju z drugim vagonom, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Spajanje dveh težkih vagonov, ki jih delavec ne more upravljati z lastnim telesom in tako kljub skrajni skrbnosti njihovih premikov ne more imeti pod neposrednim nadzorom, je delo s povečano nevarnostjo za nastanek poškodb. To pa terja presojo odgovornosti tožene stranke po pravilih odgovornosti ne glede na krivdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku osmih dni plačati 3.062,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2016 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek (do zneska 6.625,55 EUR) pa je zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). S sklepom je dopustilo stransko intervencijo A. d. d., (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti potrebne stroške postopka v znesku 1.234,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) in zoper sklep o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tla spolzka, ker so bila mokra od dežja. Tla so bila namreč v grobem tolčencu, Zaradi mokrote niso spolzka, zlasti ne, če ima človek obutev z grobim profilom, kar velja za premikače. Do zdrsa je lahko prišlo samo zaradi velike nepazljivosti in nepravilnega postopka izstopanja izpod odbojnikov. Zmoten je zato zaključek, da so spolzka tla za tožnika predstavljala pričakovan pojav, ki se mu ni mogel izogniti. Tožnik se je zavedal, da je tolčenec moker in tudi če bi zaradi tega bi spolzek, bi tožnik moral biti bolj pazljiv, da ne bi prišlo do zdrsa. Ob obutvi, ki mu jo je tožena stranka zagotovila, bi tožnik ob povprečni pazljivosti varno izstopil iz prostora med vagoni. Zmoten je tako zaključek sodišča, da tožniku ni mogoče očitati niti soprispevka k nastanku škode. Sodišče prav tako ne bi smelo brez obrazložitve zaključiti, da je vagon zanihal. V času, ko tožnik še ni uveljavljal odškodnine, je namreč izrecno izpovedal, da je vagon miroval. Kasneje je trditve v zvezi s tem spremenil zaradi potreb te pravde, obrazložitve pa ni podal. Tožnik je izvedencu povedal, da se je udaril v spenjačo, izvedenec pa je pri podaji mnenja na naroku za glavno obravnavo povedal, da je tožnika o tem, kako je prišlo do poškodbe, natančno izprašal. Tožena stranka je že v vlogi z dne 13. 4. 2017 navedla, da zaradi udarca v koleno ne pride do poškodbe meniskusa, ampak do nje pride v primeru velike obremenitve kolenskega sklepa. To je izvedenec tudi potrdil, ko je bil zaslišan. Tožnik je bil usposobljen za varno delo, razmere ob škodnem dogodku pa niso bile neobičajne. Vzrok za poškodbo meniskusa ni v udarcu stopnice vagona v koleno, ampak povečana obremenitev ob skrčenju pri izstopanju. Tudi do te ne bi prišlo, če tožnik ne bi imel že začetega procesa obrabe in degenerativnih sprememb meniskusa. Za degenerativne spremembe pa tožena stranka ne more biti odgovorna. V zvezi z odmerjeno višino odškodnine navaja, da sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni dolžna izplačati odškodnine za telesne bolečine, ki jih je tožnik imel zaradi neustreznega prvega kirurškega posega in njegovih posledic. Tožnik tudi ni upravičen do odškodnine za strah, saj je po poškodbi še naprej delal. Strah zaradi neustreznih zdravniških posegov pa tudi ne more bremeniti tožene stranke. Tožnik trajnih posledic nima zaradi udarca v koleno, ampak so posledica že pred nesrečo obstoječega stanja kolenskega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskem zahtevku tožnika za škodo, ki naj bi jo utrpel v nesreči pri delu 28. 9. 2012. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot premikač, škoda pa naj bi mu nastala, ko je po spetju dveh vagonov izstopil izpod odbojnikov iz sredine tira v medtirje, pri tem pa je vagon zanihal tako, da se je tožnik s kolenom udaril v stopnico vagona in si poškodoval koleno leve noge.

6. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v času škodnega dogodka, mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v členih 131 do 189 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino po temelju objektivne odškodninske odgovornosti, saj naj bi bilo delo, ki ga je opravljal in je povzročilo škodo, delo s povečano nevarnostjo. Drugi odstavek 131. člena OZ določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, tj. v konkretnem primeru tožena stranka.

7. Med strankama je bilo sporno, kako je do poškodbe tožnikovega levega kolena prišlo oziroma kaj je to poškodbo povzročilo. Tožena stranka je namreč ob sklicevanju na izjavo poškodovane osebe o nezgodi (B2) navajala, da je bil zdrs noge vzrok za udarec v koleno leve noge in da so vagoni mirovali. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič B.B. in C.C. pravilno ugotovilo, da je do udarca v koleno tožnikove leve noge prišlo ob zanihanju vagona po spetju z drugim vagonom in ne zaradi zdrsa. Tožnik in vlakovodja B.B., ki je dogodek videl, sta skladno izpovedala, da je do udarca prišlo zaradi zanihanja vagona, vlakovodja C.C. pa je izpovedal, da je malo verjetno, da je do udarca v koleno prišlo zaradi zdrsa. Zapis izvedenca medicinske stroke v mnenju o tem, kaj naj bi mu tožnik povedal v zvezi z nastankom škodnega dogodka, ni bistven za ugotovitev tega dejstva, ampak je bistvena izpoved tožnika in izpoved drugih v postopku zaslišanih prič. Da je vagon zanihal in da je to povzročilo poškodbo tožnika, je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo v 9. točki obrazložitve sodbe in sklepa, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tega ni obrazložilo, in v zvezi s tem smiselno uveljavljan obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da udarec stopnice vagona ob njegovem zanihanju ni mogel povzročiti takšne poškodbe kolena, kot jo je utrpel tožnik, in se pri tem neutemeljeno sklicuje na ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja, da udarec stopnice vagona v tožnikovo koleno ni moglo povzročiti utrpele poškodbe, to pa jasno ne izhaja niti iz izpovedi izvedenca, podane na naroku za glavno obravnavo 13. 6. 2017 (31. stran prepisa zvočnega posnetka; list. št. 70). Izpoved izvedenca namreč nakazuje na to, da je tožniku noga v posledici prejetega udarca klecnila in se spodvila (kot izhaja tudi iz pisnega izvedenskega mnenja), to pa pomeni, da je vzrok v nastanku poškodbe meniskusa tožnikovega levega kolena ravno v udarcu, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Ob tako pravilno ugotovljenem dejstvu, da je do poškodbe tožnikovega kolena prišlo zaradi udarca stopnice vagona ob njegovem zanihanju po spetju z drugim vagonom, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je spajanje dveh težkih vagonov, ki jih delavec ne more upravljati z lastnim telesom in tako kljub skrajni skrbnosti njihovih premikov ne more imeti pod neposrednim nadzorom, delo s povečano nevarnostjo za nastanek poškodb. To pa terja presojo odgovornosti tožene stranke po pravilih odgovornosti ne glede na krivdo. Izrecnih navedb zoper takšno presojo sodišča prve stopnje pritožba niti ne vsebuje.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neposredni vzrok za nastanek škodnega dogodka v premiku vagona, ni bistveno, ali je tožniku tik pred udarcem spodrsnilo, prav tako niso bistveni razlogi za morebiten zdrs (kar je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo). V skladu s 153. členom OZ, ki ureja oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti, je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek), ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek). Upoštevna bi tako lahko bila zgolj zatrjevanja, da je zaradi nekega vzroka, ki je izven stvari, ali zaradi ravnanja oškodovanca prišlo do premika vagona, ki je povzročil poškodbo tožnika. Tega pa tožena stranka v tem sporu ne trdi, ampak trdi, da je do poškodbe prišlo zaradi zdrsa, za katerega je odgovoren sam tožnik. Da to ni bil vzrok tožnikove poškodbe, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kot je že pojasnjeno. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožniku zdrsnilo, ker je bil nepazljiv pri hoji (ne trdi, da bi se sam zaradi svoje nepazljivosti udaril v vagon), da je imel tožnik ustrezno obutev, da je bil usposobljen za delo, da tla v resnici zaradi mokrote niso bila spolzka (česar v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdil) oziroma, če so že bila, bi moral tožnik to pričakovati. Ob pravilni ugotovitvi, da je bil vzrok za tožnikovo poškodbo premik vagona, ugotavljanje teh dejstev ni bistveno.

11. Glede na navedeno je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka.

12. Oškodovancu v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ pripada za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pravična denarna odškodnina, pod pogojem, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku 179. člena OZ je še določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

13. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znaša primerna denarna odškodnina za tožnikove pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.500,00 EUR. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel raztrganino notranjega meniskusa levega kolena, zaradi katere je trpel hude bolečine ob sami poškodbi in ob operaciji v lokalni anesteziji, srednje hude bolečine 30 dni, lažje bolečine stalno tri mesece, občasno pa lažje bolečine trpi še vedno. Trpel je tudi nevšečnosti v obliki dveh artroskopij, dveh dni hospitalizacije, fizioterapije, injekcij zdravila v kolenski sklep, pregledov, preiskav, hoje z berglami in jemanja analgetikov. Zdravljenje je trajalo do 28. 3. 2014 (približno leto in pol). Ob upoštevanju ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnina v višini 3.500,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno navaja zgolj to, da ni odgovorna za neustrezen prvi kirurški poseg v lokalni anesteziji in posledično ne more biti zavezana k plačilu odškodnine za škodo zaradi pretrpelih telesnih bolečin, ki jih je tožnik imel zaradi takšnega posega. Iz izpovedi izvedenca izhaja, da ni neobičajno, da je treba zaradi bolečin kirurški poseg artroskopije v lokalni anesteziji včasih prekiniti in ga izvesti v splošni anesteziji, kot se je to zgodilo pri tožniku. Glede na to, da je bila izvedba artroskopskega kirurškega posega pri tožniku potrebna, zaplet pri njej pa ne posledica zdravniške napake, tožena stranka odgovarja tudi za bolečine, ki jih je tožnik čutil ob samem posegu, in nevšečnosti, ki jih je imel zaradi prekinjenega posega in podaljšanega zdravljenja. Enako velja tudi za druge oblike nepremoženjske škode, ki so tožniku nastale v posledici neuspele artroskopije v lokalni anesteziji.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo zgolj odškodnino za sekundarni strah, tj. strah za izid zdravljenja, v višini 500,00 EUR, kar je glede na obseg in potek zdravljenja ustrezno. Odškodnine za primarni strah sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da mu ta ne pripada. Za strah, ki ga je tožnik trpel v času zdravljenja, in sicer tudi ob neuspeli artroskopiji v lokalni anesteziji, pa je odgovorna tožena stranka, kot že pojasnjeno.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotovilo, da tožnik noge in kolena ne more obremeniti, kot ju je pred poškodbo, da težje dela v čepečem položaju, da se težje vzpenja na vagone, da je bolj občutljiva njegova hoja po neravnem terenu ter da mu hujše obremenitve in spremembe vremena razbolijo koleno. Na podlagi teh ugotovitev je ocenilo, da mu pripada odškodnina v višini 2.000,00 EUR, kar ne predstavlja previsoke denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da so ugotovljene trajne posledice posledica že pred nesrečo obstoječega stanja kolenskega sklepa. V zvezi s tem je treba poudariti, da mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Ne more računati na (povprečno) zdravega, ali pa na relativno mladega oškodovanca. Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti (te niso bile niti zatrjevane s strani tožene stranke niti ugotovljene s strani sodišča prve stopnje), tako ne more predstavljati prispevka oškodovanca k škodi, saj ne gre za njegovo krivdno ravnanje1. Degenerativnih sprememb tožnikovega levega kolena, ki naj bi na podlagi ugotovitve izvedenca medicinske stroke v 50 % prispevale k trajnim posledicam, ki jih tožnik ima (ni pa tudi hkratne ugotovitve, da je tožnik težave s kolenom imel že pred škodnim dogodkom), tako ni mogoče upoštevati pri višini odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku.

16. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno na podlagi navedene ugotovitve izvedenca tožniku prisodilo odškodnino zgolj v polovičnem obsegu primerne denarne odškodnine. To je dodaten razlog za neutemeljenost pritožbe tožene stranke zoper višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

17. Zoper odločitev o višini odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo na znesek 125,55 EUR (iz naslova plačila zdravila Suplasyn), tožena stranka pritožbe ne vlaga.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. alineja 365. člena ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 580/2001, 636/2005, II Ips 1094/2008, II Ips 625/2008. Več o teoretični utemeljitvi te t.i. eggshell doktrine npr. Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 715 in nasl.