Jedro

Z navajanjem vrste objektivnih posledic, ki jih za osumljenca povzroči odreditev pripora in zatrjevanjem, da ima odreditev pripora lahko vpliv na izid postopka oziroma izrek kazenske sankcije, vložnik zahteve ne utemeljujejo nobene kršitve zakona, zaradi katere bi bila izpodbijana sklepa nezakonita.

Izrek

Zahtevi osumljenega O.D. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper osumljenega O.D., ki je utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, po 1. odstavku 196. člena KZ odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklepa sta osumljeni O.D. in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Osumljenec uveljavlja kršitev 14., 20., 27.,32., in 51. člena Ustave. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da bi F.P. prodal dvakrat po 10 g heroina; edini dokaz za to dejanje naj bi bil zagovor osumljenega P., ki ga je dal v abstinenčni krizi in pod grožnjo policista, kasneje pa je obremenilne trditve o kaznivi dejavnosti osumljenega D. preklical. Heroin in tablete, ki jih je policija zasegla soosumljenemu J.L., so za osebne potrebe O.D., ki je odvisnik od teh zdravil, občasno pa uživa tudi heroin. Ker je priprt je v nasprotju s 14. členom Ustave v neenakem položaju z obdolženci, ki se lahko branijo na prostosti; ne bo mogel izkoristiti pravice do pomilostitve ali omilitve kazni; ne bo imel možnosti za oprostilno sodbo ali pogojno obsodbo in pogojni odpust ter ugodnosti, ki jih imajo osebe, ki prestajajo kazen. Pripor zaradi ponovitvene nevarnosti je v nasprotju z 20. členom Ustave in v nasprotju z domnevo nedolžnosti po 27. členu Ustave in 3. členom ZKP. Zaradi pripora ne more obiskati svojega zdravnika, zato je prekršena določba 51. člena Ustave, kršeno je načelo poštenega in neodvisnega sojenja v razumnem roku in nima možnosti za obrambo po 29. členu Ustave, ker je v "zelo slabem psihičnem stanju". Predlaga, da se pripor nadomesti s hišnim priporom po 199. a členu ZKP.

Zagovornik osumljenega O.D. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da zatrjevana prodaja heroina F.P. temelji le na izjavi slednjega, ki pa jo je preklical, ker da je bila izsiljena "zaradi brutalnosti in sadističnih izpadov s strani policije", policisti naj bi z "maltretiranjem in podlimi obljubami P. prisilili, da je obremenil" D. Heroin, ki ga je imel P., je bil drugače pakiran kot D. Navaja, da "zadeva vezana na tablete D. ter majhne količine heroina ni dovolj" da bi se lahko odredil pripor. Predlaga, da se pripor zoper osumljenega D. odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U. predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta. Podan je utemeljen sum, da je osumljeni D. storil kaznivo dejanje, kakor je opisano v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, podan je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti in ni podlage, da bi se pripor nadomestil s hišnim priporom.

Zahtevi osumljenega O.D. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko obdolženec in njegov zagovornik vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

S trditvami, da izpodbijana sklepa obrazlagata obstoj utemeljenega suma, da je O.D. storil kaznivo dejanje le z obremenilno izjavo F.P., ki pa je neverodostojna, saj jo je podal kot obdolženec, potem ko je policija izrabila njegovo stisko zaradi abstinenčne krize, ker je odvisnik od mamil, da so mu policisti grozili, da je bil heroin pri P. drugače pakiran kot pri osumljencu in ker je P. svojo obremenilno izjavo zoper D. preklical, zahtevi uveljavljata kot zmoten zaključek izpodbijanih sklepov, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje. Utemeljitev obeh zahtev o zmotnosti zaključka pa se sklicuje na okoliščine, ki niso ugotovljene, namreč ali je P. v svojem zagovoru res po krivem obremenjeval O.D. in zakaj naj bi to storil. V bistvu gre za presojo, katera izjava P. je resnična: ali tista, ki jo je dal v zagovoru ali tista, s katero je preklical trditve v zagovoru. To vprašanje pa posega v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi vprašanje, ali je osumljeni O.D. hranil 255 tablet D.M. in 3,4 g heroina za svoje potrebe, kot trdi zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti, ali za prodajo, kot mu očita državno tožilstvo glede na količino mamil, posega na področje dejanskega stanja, zmotnih ali nepopolnih ugotovitev dejstev pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Zahteva osumljenca navaja vrsto objektivnih posledic, ki jih povzroči odreditev pripora ali pa imajo lahko vpliv, če bi bila izrečena kazen krajša od pripora. Ti razlogi ne utemeljujejo nobene kršitve zakona, zaradi katere bi bila izpodbijana sklepa nezakonita v smislu 1. odstavka 420. člena ZKP.

Ker v izpodbijanih sklepih ni ugotovitve, da je bil zagovor F.P. izsiljen, kot trdi zahteva zagovornika ali pridobljen kako drugače s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali s kršitvijo ZKP in ker ostale navedbe v zahtevah osumljenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti ne uveljavljajo kršitev zakona po 1. odstavku 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo.