Jedro

Po razpadu izvenzakonske skupnosti se je glede nadaljnje uporabe dotlej skupnega stanovanja odločalo v nepravdnem postopku le, če med dotedanjima partnerjema o tem ni bilo soglasja (prim. 1. in 2. odst. v zvezi s 5. odst. 17. čl. ZSR). Če spora med dotedanjima partnerjema ni bilo, je za pridobitev stanovanjske pravice zadoščal njun sporazum (1. odst. v zvezi s 5. odst. 17. čl. ZSR). Soglasje bivšega imetnika stanovanjske pravice k partnerjevi nadaljnji uporabi stanovanja pa je bilo moč izraziti tudi s prostovoljno opustitvijo uporabe stanovanja. Če pa je bila tožnica ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice, lahko od bivšega stanodajalca zahteva, da z njo sklene najemno pogodbo po 147. čl. SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo sklenitev najemne pogodbe za dvo in pol sobno stanovanje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da tudi podrejeni tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji vztraja pri trditvi, da bi v primeru, če je izvenzakonska skupnost med tožnico in A. E. razpadla, tožnica morala v nepravdnem postopku zahtevati, da se ji na spornem stanovanju dodeli stanovanjska pravica. Le tedaj bi bilo tožnici mogoče priznati imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga zaseda A. E. Sicer pa sodišči prezreta odločilno dejstvo, da izven zakonska skupnost tožnice in A. E. ni razpadla. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je razpadla, ni dokazano. Ker tako tožeča stranka ni uspela dokazati tega odločilnega dejstva, tožeča stranka ni mogla pridobiti stanovanjske pravice. Zato pa tudi do sklenitve najemne pogodbe ni upravičena.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja, da A.E. potem, ko je stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico, zažgal in nato odšel, ni iskal stikov s tožnico. Po odpustu iz bolnišnice je živel pri prijatelju, ne pa s tožnico. Sodišči sta ugotovili še, da se A. E. ni imel namena vrniti v stanovanje, kot tudi ne živeti s tožnico. Teh ugotovitev v revizijskem postopku ni moč preizkušati, zato ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji obeh sodišč, da je izvenzakonska skupnost med tožnico in A. E. razpadla, upoštevaje pri tem nadaljnjo dejansko ugotovitev, da je dotlej v stanovanju živela tudi tožnica z obema otrokoma.

Revidentu je potrebno pojasniti, da se je po razpadu izvenzakonske skupnosti glede nadaljnje uporabe dotlej skupnega stanovanja odločalo v nepravdnem postopku le, če med dotedanjima partnerjema o tem ni bilo soglasja (prim. 1. in 2. odst. v zvezi s 5. odst. 17. čl. ZSR). Če spora med dotedanjima partnerjema ni bilo, je za pridobitev stanovanjske pravice zadoščal njun sporazum (1. odst. v zvezi s 5. odst. 17. čl. ZSR). Soglasje bivšega imetnika stanovanjske pravice k partnerjevi nadaljnji uporabi stanovanja pa je bilo moč izraziti tudi s prostovoljno opustitvijo uporabe stanovanja, za kar gre, upoštevaje uvodoma zapisane dejanske ugotovitve, tudi v konkretnem primeru. Zato je revidentovo vztrajanje, da bi morala tožnica v nepravdnem postopku zahtevati, da se ji dodeli stanovanjska pravica, neutemeljeno. Ob tem ni odveč povdariti, da morebitno nestrinjanje stanodajalca s "prenosom" stanovanjske pravice po 17. čl. ZSR ni moglo imeti na le-tega nobenega vpliva, kar izhaja iz 2. odst. tega člena.

Iz povedanega sledi, da je sklepanje sodišča prve in druge stopnje o pomenu izjave, ki jo je podal A. E. toženi stranki materialnopravno pravilno. Če pa je bila tožnica ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice, lahko od bivšega stanodajalca zahteva, da z njo sklene najemno pogodbo po 147. čl. SZ. Zato sta odločitvi sodišča druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).