Jedro

Na razmerje med tožnico (kot lastnico stanovanja) in tožencem ne vpliva dejstvo, da je imetnica stanovanjske pravice oddala celotno stanovanje, saj toženec zaradi tega ni mogel pridobiti ničesar več od statusa podstanovalca. On je v stanovanju živel kot podnajemnik imetnice stanovanjske pravice in šele po njeni smrti leta 1990 ali 1991, ko je prenehalo razmerje med njo in lastnico stanovanja, je toženec nezakonito zasedal stanovanje in se je vzpostavilo neposredno razmerje med njim in med lastnico stanovanja.

Za nezakonito vseljene je ZSR v 50. členu predvideval izdajo odločbe o izpraznitvi stanovanja in jim je po določilu tretjega odstavka nudil zaščito izjemoma, šele po preteku dveh let. Toženec od smrti imetnice stanovanjske pravice do uveljavitve SZ toliko časa v stanovanju ni prebival nezakonito, zato ne uživa nobene zaščite in mora stanovanje izprazniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženec izprazniti tožničino stanovanje v stanovanjski hiši v L., F., v približni izmeri 34,75 m2 in k stanovanju pripadajoče prostore ter ga izpraznjenega stvari in oseb izročiti v tožnici.

Poleg tega mu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 53.790,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je vselil v sporno stanovanje na podlagi pogodbe z imetnico stanovanjske pravice, ki je šla v dom starejših občanov. Ker je umrla v letu 1990 ali 1991 in od njene smrti do uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) nista pretekli dve leti, je toženec nezakonito živel v stanovanju manj kot znaša doba, ki po določilu tretjega odstavka 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 do 14/84) preprečuje zahtevo za izpraznitev stanovanja in izdajo ustrezne odločbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča in v zvezi s sodbo prvega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pravdnega postopka po tožbi I. S. na izpraznitev stanovanja ni združilo s toženčevo tožbo na ugotovitev obstoja stanovanjske pravice in na ugotovitev solastninske pravice zaradi vlaganj v stanovanje. Po njegovem se zahtevek nanaša na isto dejansko in pravno podlago. Revident še navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in trdi, da je imetnica stanovanjske pravice že leta 1986 oddala celotno stanovanje tožencu in mu prodala pohištvo, zaradi česar je izgubila stanovanjsko pravico, ker stanovanja ni uporabljala. V zvezi s tem predlaga zaslišanje prič in prilaga fotokopijo pogodbe, ki naj bi jo sklenil z Občino Ljubljana Bežigrad. Trdi, da je zaradi dveletne nezakonite uporabe vsega stanovanja toženčeva uporaba stanovanja legalizirana (50. člen ZSR), da je zaradi vlaganj v stanovanje solastnik in da je sklenil najemno pogodbo.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), tožnica ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba toženca opozoriti na to, da je revizija izredno, omejeno pravno sredstvo, ki je namenjeno le preizkusu pravilne uporabe procesnega in materialnega prava, medtem ko se domneva pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščema prve in druge stopnje. Zato po določilu tretjega odstavka 385. člena ne more zahtevati revizije v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja in predlagati novih dokazov.

Revizije zaradi kršitev procesnega prava tožena stranka ne uveljavlja. Zato je sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti le glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugaga odstavka 354. člena ZPP, toda take kršitve ni ugotovilo.

Ob ugotovljeni dejanski podlagi, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Za odločitev o tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanja je v času sojenja pomembno le razmerje med lastnikom stanovanja, torej med tožnico in med tožencem, ki z lastnico stanovanja ni sklenil najemne pogodbe. Toženčevo sklepanje pogodb z za to nepooblaščenimi osebami mu ne omogoča, da bi pridobil stanovanjsko pravico oziroma najem.

O toženčevih morebitnih vlaganjih je sodišče za potrebe te pravde odločilo kot o predhodnem vprašanju in je štelo, da vlaganja ne morejo vplivati na tožničino lastništvo stanovanja. Sicer pa se bo o toženčevem zahtevku na ugotovitev, da je zaradi vlaganj v stanovanje njegov solastnik do 1/3, odločilo v drugi pravdi na podlagi določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je do smrti imetnice stanovanjske pravice A. S. obstojalo eno dvostransko razmerje med njo in lastnikom stanovanja in drugo dvostransko razmerje med njo in tožencem. Dejstvo, da je šla S. v dom starejših občanov, ne vodi do izgube njene stanovanjske pravice, ker ni uporabljala stanovanja (64. člen v zvezi z 58. členom ZSR), niti do sklepa, da je nezakonito oddala celotno stanovanje v podnajem (77. člen ZSR), predvsem pa to toženca ne zadeva. Razčiščevanje navedenih okoliščin bi bilo lahko pravno relevantno samo za ureditev razmerja med S. kot uporabnico stanovanja oz. imetnico stanovanjske pravice in med lastnico stanovanja, toda toženec zaradi tega ne bi mogel pridobiti nobenih pravic. Na razmerje med pravdnima strankama ne vpliva dejstvo, da je bilo oddano celotno stanovanje, saj toženec zaradi tega ni mogel pridobiti ničesar več od statusa podstanovalca. V stanovanju je živel kot podnajemnik S. in šele po njeni smrti leta 1990 ali 1991, ko je prenehalo razmerje med njo in lastnico stanovanja, je toženec nezakonito zasedal stanovanje in se je vzpostavilo neposredno razmerje med njim in med lastnico stanovanja, to je tožničino pravno prednico.

Za nezakonito vseljene je ZSR v 50. členu predvideval izdajo odločbe o izpraznitvi stanovanja in jim je po določilu tretjega odstavka nudil zaščito izjemoma, šele po preteku dveh let. Toženec od smrti S. do uveljavitve SZ toliko časa v stanovanju ni prebival nezakonito, zato ne uživa nobene zaščite in mora stanovanje izprazniti.

Tako se izkaže, da revizijski razlog ni podan in ker sodišče ni našlo nobenih kršitev, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni uspešna, toženec tudi ni upravičen do povrnitve stroškov za revizijo (154. v zvezi s 166. členom ZPP).