Jedro

Tožniku (vozniku tovornega vozila v mednarodnem prometu) je bil na podlagi dogovora med strankama o obračunu prejemkov iz delovnega razmerja v določeni višini za prevožen kilometer zagotovljen minimum pravic iz naslova plače in stroškov skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Vendar pa je bil tožnik upravičen tudi do obračuna plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa. V takšen obračun bi se moral upoštevati tako čas natovarjanja in raztovarjanja vozila kot čas čakanja na carini oziroma drug efektivni delovni čas, povezan s prevozom. Zato je tožnik upravičen do vtoževane razlike v plači. Delavec ne more biti odgovoren za prekoračitev zakonske dovoljene kvote dela preko polnega delovnega časa in ga glede tega ne morejo zadeti škodljive posledice. Če je tožnik nadurno delo opravil, je za takšno delo upravičen do pripadajočega plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v II. točki izreka (glede odločitve o plači) in v III. točki izreka (glede odločitve o stroških) delno spremeni tako, da na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od meseca avgusta 2007 do julija 2010 obračunati pripadajočo bruto razliko v plači v višini 5.361,62 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti dalje do plačila, kakor sledi: MESEC

BRUTO RAZLIKA PLAČE DATUM

avgust 2007 12,64 EUR

5. 9. 2007 september 2007 139,76 EUR

5. 10. 2007 oktober 2007 296,90 EUR

5. 11. 2007 december 2007 177,86 EUR

5. 1. 2008 januar 2008 126,83 EUR

5. 2. 2008 februar 2008 187,05 EUR

5. 3. 2008 april 2008 10,04 EUR

5. 5. 2008 maj 2008 160,80 EUR

5. 6. 2008 junij 2008 305,34 EUR

5. 7. 2008 julij 2008 144,90 EUR

5. 8. 2008 avgust 2008 132,28 EUR

5. 9. 2008 september 2008 197,35 EUR

5. 10. 2008 oktober 2008 270,65 EUR

5. 11. 2008 november 2008 39,99 EUR

5. 12. 2008 december 2008 185,60 EUR

5. 1. 2009 januar 2009 31,08 EUR

5. 2. 2009 februar 2009 315,47 EUR

5. 3. 2009 marec 2009 320,74 EUR

5. 4. 2009 april 2009 92,16 EUR

5. 5. 2009 maj 2009 112,78 EUR

5. 6. 2009 julij 2009 25,94 EUR

5. 8. 2009 avgust 2009 179,82 EUR

5. 9. 2009 september 2009 273,67 EUR

5. 10. 2009 oktober 2009 214,37 EUR

5. 11. 2009 november 2009 274,15 EUR

5. 12. 2009 januar 2010 156,43 EUR

5. 2. 2010 februar 2010 271,76 EUR

5. 3. 2010 marec 2010 186,22 EUR

5. 4. 2010 april 2010 370,59 EUR

5. 5. 2010 maj 2010 167,93 EUR

5. 6. 2010 junij 2010 127,02 EUR

5. 7. 2010 julij 2010 201,63 EUR

5. 8. 2010

5.361,62 EUR od navedenih mesečnih razlik plače odvesti predpisane prispevke in dohodnino ter tožeči stranki izplačati dobljene neto zneske, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, kar tožeča stranka iz tega naslova zahteva več, pa se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.210,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo“.

V preostalem pa se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 340,38 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca septembra 2007 do julija 2010 zaradi prikrajšanja pri plačah obračunati skupno znesek 7.025,57 EUR in sicer za vsak mesec v ustreznem znesku, razvidnem iz izreka sodbe, od tega odvesti predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I/1. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 plačati neto znesek 617,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2009 dalje do plačila, in za leto 2010 plačati neto znesek 616,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2010 dalje do plačila (I/2. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova dnevnic plačati 574,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 do plačila (I/3. točka izreka); in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela v znesku 278,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 do plačila (I/4. točka izreka), vse dajatve v 8 dneh, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je v presežku zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca avgusta 2007 do julija 2010 obračunati prikrajšanje pri plačah in sicer za vsak mesec v zneskih, razvidnih iz sodbe, od teh zneskov odvesti predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.677,43 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v II. in III. točki izreka) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče ni pravilno odločilo, ko je v presežku zavrnilo zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, saj ne bi smelo upoštevati variantnega izračuna pod številko 2 dopolnilnega mnenja izvedenca finančne stroke z dne 2. 7. 2012, temveč bi moralo upoštevati izračun, ki ga je napravil izvedenec v višjem znesku. Sodišče je glede tega dalo prevelik pomen izpovedbi direktorja in pričam, da so bile v plačilu za prevoženi kilometer vsebovane plače, dnevnice, prevoz na delo in vsi dodatki k plači. Meni, da mu tožena stranka nikoli ni izplačevala plače in stroškov na podlagi prevoženih kilometrov. V tej zvezi je predložil pisne dokaze, tožena stranka pa je ugovarjala, da takšnih obračunov nikoli ni delala. Dejansko je tožena stranka v plačilnih listah zapisovala drugačne podatke ter ga tako oškodovala pri prejemkih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku pripadajočo razliko plače v spornem času v premajhni višini, pri čemer je v tej posledici zmotno odločilo tudi o stroških postopka, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik v spornem času voznik tovornega vozila pri toženi stranki za namen prevozov v mednarodnem prometu. Tožena stranka mu je za opravljeno delo obračunavala mesečno osnovno plačo skladno z višino iz pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa tudi prevozne stroške in pripadajoče dnevnice. Vse to je razvidno iz predloženih plačilnih listov. Pri obračunu takšnih prejemkov je izhajala iz opravljenega števila prevoženih kilometrov po ceni 0,11 oziroma 0,12 EUR po kilometru. Da je bila takšna praksa pri toženi stranki, je izpovedal tako direktor kot zaslišane priče. Tožena stranka ni obračunavala voznikom nadurnega dela, saj je bilo to že upoštevano pri obračunu osnovne plače in dnevnicah. Tožnikove vožnje so bile evidentirane v potnih nalogih, s katerimi je razpolagal tudi tožnik, ki je izpovedal, da je v spornem času opravljal vožnje tudi preko predpisanega delovnega časa ter občasno še ob sobotah in nedeljah.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bil tožniku na podlagi dogovora med strankama o obračunu prejemkov iz delovnega razmerja po 0,11 EUR oziroma 0,12 EUR za prevožen kilometer zagotovljen minimum pravic iz naslova plače in stroškov skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Vendar pa bi moral biti tožnik deležen tudi do obračuna plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa. V takšen obračun bi se moral upoštevati tako čas natovarjanja in raztovarjanja vozila kot čas čakanja na carini oziroma drug efektivni delovni čas, povezan s prevozom. Zato je tožnik upravičen do razlike v plači skladno z izračunom izvedenca finančne stroke iz dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 2. 7. 2012 (l. št. 264 - 268). Izvedenec je pri takšnem izračunu pravilno upošteval zakonske omejitve, kot so odmor, počitek in čas razpoložljivosti skladno z določbami Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter Uredbo ES št. 561/2006. Po določbi 5. člena ZDCOPMD mora imeti mobilni delavec (voznik) po šestih urah neprekinjenega dela odmor in sicer v primeru, če znaša skupno število do tedaj opravljenih šest do devet ur, najmanj 30 minut, oziroma če gre za več kot devet ur opravljenega dela, odmor najmanj 45 minut. V tej zvezi se delovni čas vožnje v enem tednu lahko dvakrat podaljša do največ deset ur, pri čemer tedenski čas vožnje ne sme presegati 56 ur, oziroma mora trajati tedensko povprečje največ 48 ur. Poleg tega pomeni za mobilne delavce čas razpoložljivosti v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 3. člena ZDCOPMD čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje. Tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo, ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah (carina) in čakanja zaradi prepovedi vožnje.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik v spornem času upravičen do razlike v plači zgolj po obračunu iz dopolnjenega izvedenskega mnenja finančne stroke z dne 2. 7. 2012 brez obračunanih nadur in dodatka za minulo delo (l. št. 263), saj bi po stališču pritožbenega sodišča moralo pravilno izhajati iz obračuna iz izvedenskega mnenja (l. št. 268) in tožniku priznati višje mesečne razlike. Sodna praksa je že zavzela stališče, da delavec ne more biti odgovoren za prekoračitev zakonske dovoljene kvote dela preko polnega delovnega časa in ga glede tega ne morejo zadeti škodljive posledice. Če je nadurno delo opravil, je za takšno delo upravičen do pripadajočega plačila.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe (v II. točki izreka) delno spremenilo odločitev tako, da je tožniku iz naslova premalo izplačane plače priznalo še razliko med že prisojenim zneskom iz dopolnjenega izvedenskega mnenja (l. št. 263) in zneskom iz dopolnjenega izvedenskega mnenja (l. št. 268), to je v skupni bruto višini 5.361,62 EUR za zahtevno obdobje od meseca avgusta 2007 (razen za mesece november 2007, marec 2008 ter junij in december 2009) do julija 2010, vse po obračunu posameznih mesečnih bruto zneskov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, pa je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, je bilo potrebno skladno z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločiti o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnik je po tako spremenjeni sodbi še bolj uspel s svojimi zahtevki in sicer v višini 29 %. Pritožbeno sodišče mu je skladno s potrebnimi opravili zastopanja po pooblaščencu in vrednosti spornega predmeta ter Zakonom o odvetniški tarifi priznalo skupaj 2.158,90 EUR stroškov, na ta znesek tudi 474,86 EUR DDV, to je skupaj 2.633,86 EUR, kar ob 29 % uspehu v sporu znaša 763,82 EUR. Na drugi strani je pritožbeno sodišče za zastopanje po pooblaščencu priznalo toženi stranki 2.279,40 EUR stroškov, na ta znesek tudi 501,47 EUR DDV, to je skupaj 2.780,87 EUR, kar glede na njen 71 % uspeh v sporu znaša 1.974,42 EUR. Po pobotanju tako ugotovljenih stroškov tožnika in tožene stranke se dobi znesek 1.210,60 EUR v korist tožene stranke. Navedene stroške je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče pri obračunu stroškov postopka ni upoštevalo stroškov za izvedensko mnenje v višini 2.094,27 EUR, ki jih skladno z določbo 1. odstavka 38. člena ZDSS-1 trpi tožena stranka.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Pritožbeno sodišče je za delni pritožbeni uspeh priznalo tožniku 1/4 stroškov za pritožbo in sicer znesek 340,38 EUR, ki je izračunan od skupaj pripadajočih stroškov za pritožbo (1.116,00 EUR oziroma z upoštevanjem DDV 1.361,52 EUR). Tako ugotovljene stroške je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).