Jedro

Zahtevek, ki izvira iz takšne dejanske podlage, kjer tožnik zatrjuje neko kršitev oz. protipravnost, ne more biti kondikcijski oziroma verzijski zahtevek, ampak je lahko le odškodninski zahtevek.

Če je pravica oziroma pravno dejstvo vpisano v zemljiško knjigo, velja neizpodbitna domneva, da je tretji za to pravico oziroma to pravno dejstvo vedel. Ta publicitetni učinek nastopi takrat, kadar nekdo tretji pridobi objektivno možnost, da se seznani z vsebino vpisa in ne takrat, ko se dejansko z njo seznani. Tožeča stranka je najkasneje od vpisa te plombe v zemljiško knjigo vedela, oziroma bi ob dolžni skrbnosti morala vedeti, da je bila (zatrjevana) njena nepremičnina prodana tretjemu, kar pomeni, da ji je nastala škoda, katere povrnitev uveljavlja v tej pravdi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke tudi na plačilo zneska 5.870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2007 dalje do plačila zavrne, v preostalem delu (v II. in III. točki izreka) pa se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-tih dneh povrniti 451,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 5.870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2007 dalje do plačila (pri čemer ni določilo roka, v katerem bi plačilo morala opraviti), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne tudi pravdne stroške v višini 7.916,06 EUR (III. točka izreka), katere je odmerilo v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na podlagi stališča, da je tožeča stranka uspela s tako majhnim delom svojega zahtevka, da je toženi stranki dolžna povrniti vse stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper to sodbo se je v zavrnilnem delu in zoper pravdne stroške pritožila tožeča stranka in navedla, da je nepravilna odločitev, da tožeča stranka glede dvojne namembnosti zemljišča ni izkazala, da je potrebno upoštevati kategorizacijo iz planskih aktov občine, zaradi česar je upoštevna le raba za gozd in kmetijstvo, ne pa za šport in rekreacijo. Zakon o kmetijskih zemljiščih v 2. členu določa, da so kmetijska zemljišča tista zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, in so kot takšna določena s prostorskimi akti lokalnih skupnosti. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih pa se tudi zemljišča, ki so opredeljena kot stavbna zemljišča, štejejo za kmetijska zemljišča, dokler ni spremenjena njihova namembnost v postopku izdaje upravnega dovoljenja za gradnjo. Dvonamenska raba nepremičnine je pomenila zgolj možnost spremembe zemljišča iz kmetijske rabe v rabo za šport in rekreacijo. Do izvedbe spremembe namembnosti zemljišča v upravnem postopku se predmetno zemljišče šteje za kmetijsko zemljišče. 3. Tožena stranka, ki se je pritožila zoper ugodilni del sodbe, pa je navedla, da je bila s sklenitvijo prodajne pogodbe, z dne 12.3.2007, v obligacijskem odnosu le s pridobiteljem M.K., v primeru ničnosti pogodbe bi bila le njemu dolžna vračati kupnino. Ker od tožeče stranke ni ničesar prejela, ji tudi ni dolžna ničesar vračati oz. podrejeno, nadomeščati vrednost dosežene koristi. Glede na smisel zahtevka tožeče stranke, bi ga bilo opredeliti le kot odškodninski zahtevek, ki pa je tožeči stranki nedvomno zastaral. Tožena stranka tudi ne soglaša z označbo nedobrovernosti oz. nepoštenosti. Tožeča stranka 20 let ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede na to, da je bil predlog tožeče stranke za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa na podlagi Delne pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov zavrnjen, in je bilo ugodeno njenemu predlogu, se je tožena stranka popolnoma upravičeno štela za lastnika nepremičnine. Glede na popolno pasivnost tožeče stranke pri vpisovanju lastninske pravice, je bila tožena stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe ob pozitivnem publicitetnem načelu zemljiške knjige lastnik nepremičnine do celote. Tako ona, kot tudi pridobitelj M.K., sta bila varovana z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, podobno kot pri institutu priposestvovanja. Odločitev o zamudnih obrestih je razen s sklicevanjem na abstraktno pravno normo nepojasnjena in je ni mogoče preizkusiti, kar po mnenju pritožbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

4. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

5. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. 6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je toženi stranki naložilo v plačilo 5.870,00 EUR s pp, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

7. Tožeča stranka je svojo tožbo (v kateri je zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravico na parc. št. 1365, k.o. H. že na podlagi 74. člena Zakona o zadrugah, in da je zato tožena stranka, ki je to parcelo prodala naprej kupcu M.K. z njo nezakonito razpolagala, zaradi česar je dolžna tožeči stranki povrniti znesek kupnine, ki jo je za to prodano parcelo dobila), temeljila na več materialnopravnih podlagah. Tako jo je utemeljevala na podlagi neupravičene obogatitve, ničnosti prodajne pogodbe in na odškodninski podlagi. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da naj bi v konkretnem primeru tožbeni zahtevek tožeče stranke imel podlago v materialnem predpisu o neupravičeni obogatitvi (190. člen in naslednji OZ), po katerem je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti.

8. Za pravdni stranki ni sporno dejstvo, da je tožena stranka sporno parcelo prodala, in da je zanjo pridobila kupnino, kar bi potrditvah tožeče stranke, da je bila sporna parcela kmetijsko zemljišče oz. gozd, pomenilo, da je bila tožeča stranka zaradi te prodaje prikrajšana za premoženje oz. za kupnino, tožena stranka pa obogatena, ne da bi za to imela nek pravni temelj oz. razmerje s tožečo stranko. V okviru zgoraj navedene pravne kvalifikacije spora, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, je nato presojalo, kakšna je bila namembnost sporne nepremičnine. Vendar je pri tem po mnenju pritožbenega sodišča premalo pozornosti posvetilo dejstvu, ki ga je tožeča stranka zatrjevala, to je, da je tožena stranka kot pridobitelj dosegla korist z razpolaganjem z nepremičnino, ki ni bila njena last, ampak last tožeče stranke (1). Zahtevek, ki izvira iz takšne dejanske podlage, kjer tožnik zatrjuje neko kršitev oz. protipravnost, pa ne more biti kondikcijski oziroma verzijski zahtevek, ampak je lahko le odškodninski zahtevek.

9. S tem, ko je potrditvah tožeče stranke tožena stranka prodala nepremičnino, ki je bila last tožeče stranke, je slednjo oškodovala. Njena škoda se kaže v tem, da nima v svojem premoženju več sporne parcele. Višino te škode pa je tožeča stranka postavila v višini pridobljene kupnine za sporno parcelo. Tožeča stranka je zatrjevala, da odgovornost za škodo izvira iz sfere tožene stranke, ki je protipravno ravnala, ko je prodala premoženje, ki ni bilo njeno. Med negativno posledico v premoženjski sferi tožeče stranke in med tem protipravnim dejanjem pa je tožeča stranka zatrjevala tudi vzročno zvezo. V tem delu ima torej pritožba tožene stranke prav, ko zatrjuje, da je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno zahtevek tožeče stranke okvalificirati kot odškodninski zahtevek in ne kot obogatitveni zahtevek, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. 10. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke med drugim ugovarjala tudi z zastaralnim ugovorom. Navedla je, da je zahtevek tožeče stranke zastaral dne 22.3.2010, ker je bila kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženo stranko in M.K. dne 21.3.2007, zaradi vpisa lastninske pravice na kupca, zaznamovana v zemljiški knjigi na podlagi zemljiškoknjižnega predloga, vloženega dne 20.3.2007, kar pomeni, da je najkasneje 21.3.2007 ob 9.00 uri, to je ob začetku uradnih ur v zemljiški knjigi, bilo vsakomur znano dejstvo prenosa lastninske pravice iz tožene stranke na kupca. Po stališču tožene stranke se od zemljiškoknjižnega vpisa dalje nihče ne more sklicevati, da mu pravica oz. pravno dejstvo, vpisano v zemljiško knjigo, ni bilo znano. Zato je tožena stranka zatrjevala, da je bila odškodninska terjatev za povzročeno škodo v skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastarana v treh letih, od takrat, ko je oškodovanec (tožeča stranka) izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožeča stranka sicer trditvi, o tem, kdaj je bila v zemljiški knjigi zaznamovana prodaja sporne nepremičnine, ni nasprotovala, nasprotovala pa je materialnopravnemu stališču tožene stranke, da bi pričetek teka subjektivnega triletnega zastaralnega roka vezali na datum vložitve zemljiškoknjižnega predloga v zemljiško knjigo. Po njenem stališču bi lahko triletni zastaralni rok začel teči šele takrat, ko je tožeča stranka prek svoje uslužbenke natisnila zemljiškoknjižni izpisek, in ko je iz tega izpiska izvedela za sporno prodajo parcele.

11. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ zastarajo odškodninske terjatve za neposlovno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V zvezi s tem subjektivnim rokom se je teorija že večkrat (2) izrekla, da se tudi od oškodovanca pričakuje zadostna skrbnost, da se pozanima oz. ugotovi, ali mu je škoda nastala in kdo mu jo je povzročil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se zato ne more pritrditi stališču tožeče stranke, da bi zastaralni rok zanjo začel teči šele takrat, ko je natisnila zemljiškoknjižni izpisek. V skladu s 6. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) se namreč nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiško knjigo (3). Če je torej pravica oziroma pravno dejstvo vpisano v zemljiško knjigo, velja neizpodbitna domneva, da je tretji za to pravico oziroma to pravno dejstvo vedel. Ta publicitetni učinek nastopi takrat, kadar nekdo tretji pridobi objektivno možnost, da se seznani z vsebino vpisa in ne takrat, ko se dejansko z njo seznani. To možnost pa pridobi takrat, ko zemljiškoknjižno sodišče javno objavi, da je bil začet zemljiškoknjižni postopek za vpis pravice oziroma pravnega dejstva, kar opravi z vpisom plombe (134. člen ZZK-1). Pritrditi je torej stališču tožene stranke, da je tožeča stranka najkasneje od vpisa te plombe v zemljiško knjigo, to je od dne 21.3.2007 (tega datuma tožeča stranka ni prerekala) vedela, oziroma bi ob dolžni skrbnosti morala vedeti, da je bila (zatrjevana) njena nepremičnina prodana tretjemu, kar pomeni, da ji je nastala škoda, katere povrnitev uveljavlja v tej pravdi. K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da je ob takšnim okoliščinah, kot jih zatrjuje tožeča stranka, še toliko bolj bilo pričakovati njeno skrbnost pri preverjanju zemljiškoknjižnih podatkov o sporni nepremičnini, saj je sama zatrjevala, da je že v letu 2003 poskušala z delno pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov s toženo stranko urediti razmerje v zvezi s (tudi) to nepremičnino, kar pomeni, da bi od tedaj dalje, ko je vedela, da do prepisa lastništva na nepremičnini v zemljiški knjigi ni prišlo, in ko je po svojem prepričanju štela, da naj bi na podlagi zakona postala lastnica te nepremičnine, morala še toliko bolj skrbno spremljati podatke iz zemljiške knjige o tem, kaj se v zvezi s to nepremičnino dogaja.

12. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi za stranki nespornih podatkov o tem, kdaj je bila plomba v zvezi s prodajo sporne nepremičnine javno objavljena (4), ob uporabi prvega odstavka 352. člena OZ presodilo, da je terjatev tožeče stranke, ki jo je sodno uveljavljala šele 15.12.2010 (5), bila takrat že zastarana. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ob uporabi določbe pete alineje 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v delu, ki se je nanašal na plačilo 5.870,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.20107 dalje do plačila.

13. Glede na zgoraj obrazloženo materialnopravno stališče pritožbenega sodišča so bile preostale pritožbene trditve tožene stranke, pa tudi vse pritožbene trditve tožeče stranke pravno nerelevantne. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v ugotavljanje utemeljenosti pritožbenih trditev tožeče stranke o tem, kako bi bilo potrebno šteti namembnost sporne parcele in s tem povezano, ali je šlo za kmetijsko zemljišče (čeprav je imela določeno dvojno namembnost), saj bi odločitev o tem ne mogla imeti na zastaran odškodninski zahtevek nobenega vpliva.

14. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, priznalo pravico do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, katere je (na vrednost spora 5.870,00 EUR) odmerilo na 451,88 EUR, predstavljajo pa izdatke tožene stranke za nagrado za postopek (po tarifni štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi-ZOdvT) in za splošne materialne stroške (po tarifni št. 6002), vse povečano za 22 %-ni DDV (po tarifni štev. 6007). Za sestavo odgovora na pritožbo tožeče stranke sodišče toženi stranki ni priznalo pravice do povrnitve stroškov, ker z vložitvijo te vloge ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku. Če bo tožeča stranka v zamudi s povrnitvijo stroškov, bo toženi stranki za čas zamude dolgovala še zakonite zamudne obresti.

op. št. 1: zatrjevala je nezakonito odtujitev tujega zemljišča in vedenje tožene stranke, da je šlo za tuje premoženje.

op. št. 2: Glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, II. knjiga, stran 479; Stanković, Zastara potraživanja, 1969, stran 78. op. št. 3: pozitivni publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo op. št. 4: dne 21.3.2007 op. št. 5: to je po preteku treh let