Jedro

Predložitev verodostojne listine v teku pravde, torej po tem, ko je zaradi ugovora dolžnika sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, ni pogoj za odločanje o zahtevku, niti pogoj za to, da mu sodišče lahko ugodi. V tem postopku se dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki in na podlagi kontradiktornega postopka. Tudi če listine, ki so bile predložene s strani tožeče stranke, ne bi imele lastnosti verodostojne listine, to ne pomeni, da ne gre za listine v smislu določb ZPP, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj in višino svoje terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno, da sklep o izvršbi VL 103278/2011 z dne 18. 7. 2011, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, v prvem in četrtem odstavku ostane v veljavi in je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 16.697,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje ter stroške izvršilnega postopka v znesku 232,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 dalje. Stroške, ki so nastali tožeči stranki v teku pravde in jih je sodišče odmerilo na znesek 478,00 EUR, je naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da listine, ki jih je tožeča stranka predložila, nimajo lastnosti verodostojne listine. Izpisek iz poslovne knjige mora namreč vsebovati navedbo upnika in dolžnika, številko fakture ali druge knjigovodske listine, na kateri temelji terjatev ter znesek terjatve. Izpisek mora overiti odgovorna oseba, predložen pa mora biti v izvirniku ali overjenem prepisu. Predložene listine zato niso listine, ki bi z visoko stopnjo verjetnosti izkazovale obstoj terjatve. Materialno pravo je bilo tako nepravilno uporabljeno, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Opozarja, da je pravdni postopek nadaljevanje izvršilnega, v njem pa je sodišče na podlagi listin, ki jih je tožeča stranka predložila, ugotovilo obstoj, temelj in in višino terjatve.

Pritožba je neutemeljena.

Predložitev verodostojne listine v teku pravde, torej po tem, ko je zaradi ugovora dolžnika sklep o izvršbi razveljavljen v delu s katerim je bila dovoljena izvršba, ni pogoj za odločanje o zahtevku, niti pogoj za to, da mu sodišče lahko ugodi. Od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu s katerim je bila izvršba dovoljena, teče namreč postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odstavek 62. člena ZIZ), torej kot pravdni postopek, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. V tem postopku pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki in na podlagi kontradiktornega postopka. Povedano drugače: tudi če listine, ki so bile predložene s strani tožeče stranke, ne bi imele lastnosti verodostojne listine, to ne pomeni, da ne gre za listine v smislu določb ZPP, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj in višino svoje terjatve.

Te listine je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in jih ocenilo tako same zase kot tudi v povezavi z izpovedbo toženca, na tej podlagi pa je prišlo do dejanskih ugotovitev kot izhajajo iz izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne in očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zavrača. Pritožnik namreč le z trditvami, da vpogledane listine nimajo lastnosti verodostojnih listin, ne da bi pri tem konkretizirano izpodbijal dokazno oceno in posameznih dejanskih ugotovitev sodišča, dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more vzbuditi.

Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, bi bilo lahko relevantno zgolj v pogledu odločitve, ali sodišče še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne (primerjaj 437. člen ZPP), pri čemer njegova razveljavitev pomeni le to, da bo sodišče o zahtevku odločilo z drugačnim izrekom. Če sodišče v tem pogledu ravna napačno, to predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka. Takšne kršitve pa pritožnik ne uveljavlja. Je pa tudi sicer očitno, da v konkretnem primeru na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne bi mogla vplivati, saj je sodišče izvedlo rednemu pravdnemu postopku enak postopek.

Pritožba je po obrazloženem neutemeljena. Ker je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, tudi materialno pravo pravilno uporabilo, storilo pa ni niti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. člen v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.