Jedro

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik iz naslova plače oziroma stroškov iz delovnega razmerja prejel dve nakazili na svoj račun v zneskih po 250,00 EUR ter skupno izplačilo na roko v višini 650,00 EUR, kar je tožnik potrdil v svoji izpovedi ter pojasnil, da je prejel le tiste zneske, ki jih je obkrožil na zapisu o gotovinskih izplačilih ter se podpisal. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ostali zapisi ne dokazujejo, da so bili zneski tožniku dejansko izplačani, niti ni mogoče z gotovostjo sklepati, kdaj naj bi bila izplačila izvršena. Pritožba torej neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala skupnega izplačila 3.040,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,20 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 70,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2017 dalje do plačila, 638,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2017 dalje do plačila, 633,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2017 dalje do plačila in 539,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun bruto plače od novembra 2016 do marca 2017 in plačilo davkov in prispevkov glede na bruto plačo, plačilo obveznosti iz delovnega razmerja za november 2016 in za december 2016 v znesku 570,80 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 405,03 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točki I in III izreka) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik (pravilno: tožena stranka) v postopku zatrjeval, da je toženi stranki (pravilno: tožniku) v gotovini izročil 350,00 EUR v decembru 2016, 1.000,00 EUR v januarju 2017, 1.000,00 EUR v februarju 2017, 300,00 EUR v marcu 2017 ter 390,00 EUR v aprilu 2017. V januarju 2016 je tožniku izročila tudi znesek 650,00 EUR, 29. 3. 2017 in 3. 5. 2017 pa tožniku nakazala po 250,00 EUR. Vsa plačila so bila evidentirana v potrdilih o plačilu in seznamu plačil, ki ga je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo in iz katerega izhaja tudi podpis tožnika. Tožena stranka je pojasnila, da je tožniku izplačevala plačo v gotovini, saj je imela blokirane račune, na kar je tožnika opozorila že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v svoji izpovedi priznal, da mu je tožena stranka izročila bankovec za 500,00 EUR, kar je sodišče štelo za dokazano, vendar pa tega zneska ni upoštevalo kot izpolnitve obveznosti po vtoževanem zahtevku, temveč kot plačilo za opravljeno delo v oktobru 2016, ko med strankama še ni obstajalo delovno razmerje. S tem je napačno ugotovilo dejansko stanje in odločilo mimo trditev strank. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati, da bi tožniku izročila skupni znesek 3.040,00 EUR. Tožnikove navedbe so neživljenjske, saj je pri toženi stranki delal pet mesecev, trdi pa, da za svoje delo ni prejel plačila. Pritožba navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je mimo trditev pravdnih strank zaključilo, da je tožena stranka tožniku 500,00 EUR izročila kot plačilo za preteklo delo v mesecu oktobru 2016. Če bi bila tožena stranka seznanjena s trditvami o tem, da znesek 500,00 EUR predstavlja plačilo preteklega dela, bi lahko predložila dokaze, iz katerih nasprotno izhaja, vendar te možnosti ni imela. Gre za kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka meni, da je o odločilnih dejstvih (vprašanje glede izpolnitve obveznosti iz naslova plačila plače) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter med samimi temi listinami, poleg tega pa so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, razlogi sodbe pa niso nejasni, kot to zmotno meni pritožba.

7. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Pritožbeni očitek, da je glede vprašanja izpolnitve obveznosti iz naslova plačila plače o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter med samimi temi listinami, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj šteje, da listina - zapis o gotovinskih izplačilih (B 4) dokazuje le izplačilo skupnega zneska 650,00 EUR, ne pa tudi drugih zneskov, ki so navedeni na tej listini. Le glede 650,00 EUR je namreč tožnik na tej listini zneske obkrožil, listino podpisal ter prejem zneskov v svojem zaslišanju potrdil. Sodišče je svojo dokazno oceno, zakaj zapisov o ostalih zneskih ne šteje za dokazilo o izplačilu plače, ustrezno obrazložilo, razlogi sodbe o tem pa niso protispisni.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje mimo trditev pravdnih strank zaključilo, da je tožena stranka tožniku 500,00 EUR izročila kot plačilo za preteklo delo v mesecu oktobru 2016 (ko tožnik še ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki), tožena stranka pa s temi trditvami ni bila seznanjena in ni imela možnosti predložiti dokazov, s katerimi bi dokazala, da je šlo za plačilo iz naslova delovnega razmerja. V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in stroške v zvezi z delom, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavca obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami.1 Glede na to, da je tožnik v tožbi določil zahtevek po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago za obračun plače, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna konkretno navesti, s katerimi zneski in kdaj je to svojo obveznost tožniku poravnala. Niti tožnik niti tožena stranka do konca glavne obravnave nista podala navedb o tem, da je tožnik prejel izplačilo na roke v višini 500,00 EUR iz naslova plače v vtoževanem obdobju. Tožnik je namreč šele v svojem zaslišanju povedal, da je prejel znesek 500,00 EUR kot plačilo za delo v oktobru 2016 in za opravljene nadure v novembru 2016, zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ko je njegovo izpoved sicer povzelo v razlogih sodbe, zneska pa zaradi odsotnosti trditvene podlage tožene stranke ni upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik iz naslova plače oziroma stroškov iz delovnega razmerja prejel dve nakazili na svoj račun v zneskih po 250,00 EUR ter skupno izplačilo na roko v višini 650,00 EUR, kar je tožnik potrdil v svoji izpovedi ter pojasnil, da je prejel le tiste zneske, ki jih je obkrožil na zapisu o gotovinskih izplačilih ter se podpisal. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ostali zapisi ne dokazujejo, da so bili zneski tožniku dejansko izplačani, niti ni mogoče z gotovostjo sklepati, kdaj naj bi bila izplačila izvršena. Pritožba torej neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala skupnega izplačila 3.040,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik prerekal prejem zneskov 300,00 EUR, 2x 1.000,00 EUR, 300,00 EUR in 390,00 EUR, kot izhajajo iz spodnjega dela zapisa o gotovinskih plačilih, ravno tako pa je prerekal verodostojnost zapisa in podpisa „...”, tožena stranka pa ni predlagala nobenih drugih dokazov, s katerimi bi dokazala izročitev gotovine, čeprav je bilo dokazno breme plačila na njeni strani.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo določbi 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) o vračunavanju delnih izplačil, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani v pritožbeni uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018). Tožnik je upravičen do nagrade za odgovor na tožbo v višini 375 točk po OT, ter do materialnih stroškov v višini 2 % oziroma 7 točk po OT, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 229,20 EUR.

1 Primerjaj sodbo pritožbenega sodišča Pdp 783/202 z dne 3. 1. 2013.