Jedro

Treba je ločiti situacijo, ko se oškodovanca na glavno obravnavo vabi kot pričo, od situacije, ko zaslišanje oškodovanca v postopku ni (več) potrebno in se ga o razpisani glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena M. D. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah spoznan za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero ji je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo 3 (tri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajajo, da oškodovanka, kljub temu, da je bila na glavno obravnavo pravilno vabljena, nanjo ni pristopila. Sodišče je postopek zoper obsojenko nadaljevalo, s tem pa kršilo določbo 244. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v skladu s katero mora sodišče po začetku glavne obravnave izdati sodbo, s katero se obtožba zavrne, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog in oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, na glavno obravnavo ne pride in svojega izostanka ne opraviči. Ne glede na vsebino vabila na glavno obravnavo, ki ji je bilo vročeno, je oškodovanko zastopal odvetnik, ki je prava uka stranka in bi jo moral seznaniti s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave. Po mnenju zagovornikov je sodišče s tem kršilo procesne določbe v vprašanju ali je podan predlog oškodovanca za pregon in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da izreče zavrnilno sodbo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da jedro problema predstavlja določba prvega odstavka 244. člena ZKP, ki meša položaj priče in oškodovanca v primerih, ko se kaznivo dejanje preganja na predlog oškodovanca. Ker je v konkretnem primeru jasno, da ni šlo za vabilo osebi, ki bi jo sodišče želelo zaslišati kot pričo, vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenka in njeni zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B.

5. Novela ZKP-I je prinesla pomembne spremembe, ki zadevajo procesni položaj oškodovanca glede tistih kaznivih dejanj, za katere se storilec preganja na njegov predlog (predlagalni delikti). Določba 244. člena ZKP vsebuje zakonsko domnevo, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, kadar gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na njegov predlog in na glavno obravnavo, na katero je bil kot priča v redu povabljen, ne pride in svojega izostanka ne opraviči. Pravne posledice takšnega izostanka so določene tudi v tretjem odstavku 306. člena ZKP, in sicer sodišče pred začetkom glavne obravnave izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa sodbo, s katero se obtožba zavrne. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen, zato sta z novelo ZKP-I dopolnjena tudi prvi odstavek 239. člena in četrti odstavek 288. člena ZKP, ki določata vsebino vabila, ki se ga pošilja priči in v skladu s katerima je potrebo oškodovanca, ki se ga vabi kot pričo, v vabilu opozoriti, da se bo v primeru njegovega neopravičenega izostanka štelo, da je umaknil predlog za pregon.

6. V obravnavanem primeru je oškodovanka po svoji pooblaščenki dva dni pred razpisanim narokom sodišču poslala prošnjo za preložitev naroka, kateri sodišče ni ugodilo. Oškodovanka niti njena pooblaščenka na razpisano glavno obravnavo nista pristopili. Zagovornik je že na glavni obravnavi sodišču predlagal, naj šteje, da je oškodovanka s tem dejanjem predlog za kazenski pregon umaknila. Ker je sodišče ugotovilo, da iz spisa ni razvidno, da bi bila oškodovanka na posledice izostanka z glavne obravnave opozorjena v skladu s četrtim odstavkom 288. člena oziroma prvim odstavkom 239. člena ZKP, zagovornikovemu predlogu ni sledilo. Na drugo glavno obravnavno je sodišče oškodovanko vabilo z vabilom, ki je vsebovalo tudi pravni pouk o posledicah izostanka z glavne obravnave (listovna številka 85).

7. Ločiti je potrebno situacijo, ko se oškodovanca na glavno obravnavo vabi kot pričo, od situacije, ko zaslišanje oškodovanca v postopku ni (več) potrebno in se ga o razpisani glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP). Prisotnost oškodovanca v postopku, kadar z glavne obravnave neopravičeno izostane in ga je potrebno zaslišati kot pričo, se lahko zagotovi tudi s silo. V primeru predlagalnih deliktov velja specifična ureditev, saj bi bilo povsem nesmiselno s prisilnimi ukrepi zagotavljati navzočnost oškodovanca v postopku, kadar ta očitno ni več zainteresiran za kazenski pregon obdolženca. Novela ZKP-I je zato uzakonila domnevo, da je oškodovanec, ki neupravičeno ne pride na zaslišanje v predhodnem postopku ali na glavno obravnavo, kjer bo zaslišan kot priča, jasno izrazil voljo, da kljub podanemu predlogu za kazenski pregon obdolženca ni več zainteresiran. Drugačna je situacija, kadar zaslišanje oškodovanca ni (več) potrebno. Takrat se ga o glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi in drugi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP). Po mnenju Vrhovnega sodišča tudi v primeru predlagalnih deliktov stalna prisotnost oškodovanca v postopku ni potrebna, ampak zgolj takrat in dokler ni zaslišan kot priča. 8. Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka v obravnavani zadevi na drugi glavni obravnavi zaslišana kot priča, je očitno, da jo je sodišče že na prvo glavno obravnavo vabilo z namenom zaslišati jo, torej v svojstvu oškodovanke kot priče, vendar je pri vabljenju spregledalo določbo četrtega odstavka 288. člena ZKP in oškodovanke ni poučilo o pravnih posledicah njenega izostanka z glavne obravnave. Napačna je navedba zahteve, da je bila oškodovanka pravilno vabljena. Pravne posledice za oškodovanca iz 306. člena ZKP lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča. Vsebino vabila res ne določa 244. člen niti 306. člen ZKP, ampak prvi odstavek 239. člena in četrti odstavek 288. člena ZKP, ki ju mora sodišče spoštovati, ko na narok vabi oškodovanca, ki ga je potrebno zaslišati kot pričo. Zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo takrat, kadar je oškodovanec seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave. Tudi stranskim procesnim udeležencem zakon podeljuje določene pravice in nalaga obveznosti. Če zakon določa, da mora biti oškodovanec, ki je vabljen kot priča v primeru predlagalnih deliktov, o posledicah izostanka z naroka obveščen, njegove pravice nihče ne sme kršiti, zlasti ne sodišče. Ker je to pravica oškodovanca, ki je vabljen v svojstvu priče, je pravno nepomembno ali ga v postopku zastopa pooblaščenec, ki je prava uka oseba. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje, oškodovanka na posledice neopravičenega izostanka z glavne obravnave ni bila opozorjena, zato niso bili podani zakonski pogoji za izdajo sodbe, s katero bi sodišče obtožbo zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev ni podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na izid postopka je obsojenka na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.