Jedro

Odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti - 41 dni trajajočega pripora.

Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah in posledicah zaradi pripora je primerna odškodnina 3.000,00 EUR, kar je približno 73 EUR na dan pripora, to pa je v okvirih sodne prakse, v kateri sicer ni najti povsem podobnega primera.

Zmotno pritožba meni, da bi bilo treba stroške za izvedensko mnenje priznati v skladu s tarifo iz Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih. Ob tem, da izvedenka pri izdelavi mnenja ni delovala v pristojnosti sodne izvedenke, je takšen materialnopravni ugovor neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v prvem odstavku III. točke izreka znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo 5.000,00 EUR zniža na 3.000,00 EUR in se za znesek 2.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrne, - v V. točki izreka pa tako, da znašajo pravdni stroški, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, 3.044,14 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti toženki 132,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ustavilo postopek za znesek 10.027,00 EUR z obrestmi zaradi delnega umika tožbe (II. točka izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova nepremoženjske škode 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2014 do plačila, iz naslova premoženjske škode pa znesek 13.269,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2001 dalje (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za 29.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti je zavrnilo (IV. točka izreka). Pravdne stroške tožnika v znesku 3.909,58 EUR je naložilo v plačilo toženki (V. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Predlaga spremembo sodbe v smeri znižanja odškodnine, podredno pa razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da tožnik zdravstvene pomoči za svoje težave ni iskal in da se po ugotovitvah sodne izvedenke dr. A. ni osebnostno spremenil, zaradi česar zaključuje, da ugotovljene posledice pripora le ne predstavljajo poslabšane kvalitete njegovega življenja. Meni, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000,00 EUR odmerjena previsoko. Opozarja, da v zadevah, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v 26. točki izpodbijane sodbe kot primerljive zadeve z obravnavano, ni bila odškodnina za tovrstno škodo dosežena v znesku 122,00 EUR na dan, kot je sodišče prve stopnje prisodilo v tej zadevi. Le v zadevi II Ips 181/2007, na katero se sklicuje prvo sodišče, je bila priznana odškodnina 133,00 EUR na dan, ki pa z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj je v njej tožnica poskušala storiti samomor. Primerna odškodnina za tožnikove posledice neutemeljenega pripora je pol nižja. Pritožba izpodbija tudi pravdne stroške, ki se nanašajo na pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje G. v znesku 6.527,00 EUR. Če se pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje šteje kot pravdni strošek, se mora ta odmeriti v skladu z drugim členom 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), torej po tarifi. Sodišče je v celoti priznalo stroške izvedenke in jih zato odmerilo v nasprotju z ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da ni utemeljena. Zahteva povrnitev stroškov v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sporna je le še odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi neutemeljeno odvzete prostosti - 41 dni trajajočega pripora.

6. Materialnopravno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora ureja Zakon o kazenskem postopku (Ur. list RS, št. 63/94 in nasl., v nadaljevanju ZKP), za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 22/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Pritožbene navedbe, da je tožniku prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode previsoka, so utemeljene. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen ZOR).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni načeli v konkretnem primeru nista bili ustrezno upoštevani. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse okoliščine tega primera, ki vplivajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (razlogi na strani sedem do trinajst sodbe sodišča prve stopnje), vendar jih glede na sodno prakso v podobnih primerih ni pravilno ovrednotilo. V pritožbi ni sporno, kakšne težave je tožnik utrpel v posledici neutemeljenega odvzema prostosti, kot tudi ne okoliščine v zvezi z okrnitvijo tožnikovega ugleda zaradi medijskega poročanja v časopisih o njegovi obtožbi. A pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožnik ni nikoli zaradi (še trajajočih) psihičnih posledic potreboval psihiatrične pomoči, jemal zdravila ali kaj podobnega. Tudi se ni osebnostno spremenil ali utrpel posttravmatske stresne motnje. Dokazni postopek je na podlagi ugotovitev sodne izvedenke psihiatrične stroke B., ki je objektivizirala tožnikovo subjektivno doživljanje posledic pripora, potrdil, da so tožniku ostale trajne posledice (v obliki prilagoditvene motnje, ki se kaže v depresivnem razpoloženju, občutku razvrednotenja in sramu, impulzivnosti, vzkipljivosti, nezaupljivosti in paranoidnosti, manjši družabnosti, slabših medčloveških odnosih), ki zmanjšujejo tožnikovo kvaliteto življenja. Tožnikove težave niso dosegle psihotičnih dimenzij, pač pa mu je neutemeljen pripor zaradi specifične osebnostne strukture (v kateri prevladujejo narcistični elementi), ki mu pred tem ni povzročala duševnih težav, povzročil duševne bolečine, ki so sicer trajne narave, a očitno niso (bile) takšne intenzitete, da bi se zaradi njih zdravil in potreboval kakršnokoli pomoč.

8. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so v sodni praksi v tovrstnih primerih odškodnine odmerjene v razponu od 0,06 do 0,33 povprečne plače za dan odvzema prostosti. Tožniku je bila določena odškodnina v znesku 122,00 EUR za vsak dan odvzema prostosti. Pritožba pravilno opozarja, da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni ravno primerljiva, saj so bile odškodnine dosojene za bistveno daljša obdobja pripora in bistveno nižjo dnevno odškodnino, v zadevi II Ips 181/2007 pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica zaradi psihičnih motenj v posledici pripora poskušala storiti samomor. Ni najti razumnega razloga, da bi bilo za krajše priporno obdobje prisojena na dan bistveno višja odškodnina. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah in posledicah zaradi pripora primerna odškodnina 3.000,00 EUR, kar je približno 73 EUR na dan pripora, to pa je v okvirih sodne prakse,1 v kateri sicer ni najti povsem podobnega primera.

9. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, prisojeno tožniku, in posledično za znižani znesek zavrnilo tožbeni zahtevek (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu (glede še večjega znižanja odškodnine) pa je ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnega značaja, moralo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe (353. člen ZPP).

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi znižanja odškodnine uspeh tožnika ne znaša več 40 %, ampak 34 %. Pritožba neutemeljeno izpodbija strošek pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja G. v znesku 6.527,00 EUR. Ni dvoma, da predstavljajo stroški predpravdnega izvedenskega mnenje stroške, nastale zaradi postopka. Njihova materialnopravna podlaga je podana v prvem odstavku 151. ter v 155. členu ZPP. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je bilo mnenje potrebno za to, da je tožnik ocenil obseg materialne škode. Zmotno pa pritožba meni, da bi bilo treba stroške za izvedensko mnenje priznati v skladu s tarifo iz Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih. Ob tem, da izvedenka pri izdelavi mnenja ni delovala v pristojnosti sodne izvedenke, je takšen materialnopravni ugovor neutemeljen. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je prvo sodišče sklicevalo na omenjeno mnenje in ga posredno uporabilo, pri čemer je razbrati, da je izvedenka v predpravdnem postopku pripravila mnenje v drugačnem obsegu, a pritožnica med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi substancirano ni ugovarjala, zakaj naj bi bil ta strošek za predpravdno mnenje neustrezen. Ugotovljeno je, da je bila pogodbena cena dogovorjena med naročnikom in izvedenko, ki pa ji toženka ni konkretizirano oporekala, z ugovorom materialne narave pa glede na navedeno ne more uspeti. Ob upoštevanju z izpodbijano sodbo odmerjenih stroškov pravdnih strank (tožnikovi znašajo 12.563,94, toženkini pa 1.860,00 EUR) in uspeha po spremembi sodbe, je toženka po medsebojnem pobotanju dolžna tožniku povrniti 3.044,14 EUR pravdnih stroškov. Temu ustrezno je zato pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v V. točki izreka izpodbijane sodbe.

11. Toženka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP, prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je s pritožbo uspela s 40%. Pritožbeni stroški, odmerjeni skladno s Zakonom o odvetniški tarifi - ZOdvT, znašajo 332,00 EUR (312,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20 EUR materialnih stroškov), glede na pritožbeni uspeh 132,40 EUR. Tožnik jih mora plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1 Primerjaj odločbe VSL II Cp 728/2015, II Cp 953/2010, VS RS VS002488, VS000685, VS000261, id.